Skoraj desetletje po eni največjih afer v zgodovini Facebooka je primer Cambridge Analytica dobil nov sodni epilog. Porota v ameriški zvezni državi Nova Mehika je ugotovila, da je Meta oziroma nekdanji Facebook uporabnike zavajal glede varovanja njihovih osebnih podatkov. Porotniki so presojali 34 konkretnih izjav podjetja in pri 31 ugotovili nepoštene oziroma zavajajoče poslovne prakse.
Primer sega v obdobje, ko je lahko aplikacija, ki jo je namestil en uporabnik Facebooka, pod določenimi pogoji pridobila tudi podatke njegovih prijateljev. Tako so bili zbrani podatki z do 87 milijonov profilov, ki so pozneje pristali pri političnem svetovalnem podjetju Cambridge Analytica. Končna finančna kazen še ni določena, toda nova sodba znova odpira vprašanje, koliko nadzora so imeli uporabniki nad svojimi podatki in koliko so bile vredne Facebookove obljube o zasebnosti.
Ko je leta 2018 izbruhnila afera Cambridge Analytica, je svet prvič v takšnem obsegu dobil vpogled v podatkovno ozadje družbenega omrežja, ki ga je takrat uporabljalo več milijard ljudi. V središču škandala je bilo vprašanje, kako so lahko podatki ogromnega števila uporabnikov Facebooka končali pri zasebnem političnem svetovalnem podjetju, ne da bi večina teh ljudi kadarkoli neposredno dovolila takšno uporabo. Primer, ki se je zdaj končal pred poroto v Santa Feju, pa se je osredotočil še na nekaj drugega: ali je Facebook uporabnikom o zaščiti njihovih podatkov predstavljal drugačno sliko od tiste, ki je obstajala v ozadju njegove platforme.
Po dvotedenskem sojenju je porota v Novi Mehiki sklenila, da je bilo zavajanje dokazano pri veliki večini presojanih izjav. Porotniki so pregledali 34 konkretnih Facebookovih trditev oziroma zagotovil, povezanih z njegovimi praksami, in pri 31 ugotovili kršitev državne zakonodaje o varstvu potrošnikov. Po poročanju ameriških medijev je bilo na tej podlagi ugotovljenih več kot 43 milijonov posameznih kršitev. To še ne pomeni, da je Meta že dobila račun za več milijard dolarjev – o finančnih posledicah mora odločiti sodnik, podjetje pa sodbi nasprotuje in napoveduje nadaljnji pravni boj.
Afera se je začela z osebnostnim kvizom, toda podatke so izgubili tudi ljudje, ki ga niso nikoli izpolnili
Za razumevanje te sodbe se je treba vrniti v čas, ko je Facebook zunanjim razvijalcem aplikacij omogočal bistveno širši dostop do podatkov, kot bi ga danes pričakoval povprečen uporabnik. Raziskovalec Aleksandr Kogan je razvil aplikacijo z osebnostnim kvizom, ki so jo uporabniki povezali s svojimi Facebookovimi profili. Tisti, ki so aplikacijo namestili, so ji omogočili dostop do določenih informacij, toda tedanja arhitektura Facebooka je omogočala nekaj veliko bolj problematičnega: aplikacija je lahko pod določenimi pogoji pridobivala tudi podatke njihovih Facebookovih prijateljev.
To pomeni, da uporabniku sploh ni bilo treba opraviti spornega kviza, da so se njegovi podatki lahko znašli v zbirki. Dovolj je bilo, da je aplikacijo uporabljal nekdo iz njegovega omrežja prijateljev in da so nastavitve platforme omogočale takšen dostop. Po poznejših Facebookovih ocenah so bili tako zajeti podatki do 87 milijonov uporabnikov, ki so nato prišli do podjetja Cambridge Analytica. Prav ta razsežnost je bila eden od razlogov, da je afera postala svetovni simbol problematičnega ravnanja tehnoloških platform z osebnimi podatki.
Kalifornijsko državno tožilstvo je v ločenem postopku pozneje opozorilo na enako sistemsko težavo: zunanji razvijalci so lahko v določenem obdobju dostopali do informacij o uporabniku tudi takrat, ko je aplikacijo namestil njegov prijatelj. Uporabnik je medtem lahko v svojih nastavitvah dobil vtis, da je podatke omejil na določen krog ljudi, toda dejanski pretok podatkov skozi Facebookov ekosistem aplikacij je bil precej širši. Meta je kalifornijski primer zaključila s 50 milijonov dolarjev vredno poravnavo.
Podatki so prišli do Cambridge Analytice, od tam pa je afera postala politična
Cambridge Analytica je bila politično svetovalno podjetje, ki je podatke uporabljalo pri analiziranju in profiliranju volivcev ter političnem oglaševanju. Med njenimi strankami je bila tudi predsedniška kampanja Donalda Trumpa leta 2016, zaradi česar je zgodba po razkritju leta 2018 nemudoma dobila tudi izrazito politično razsežnost. V javnosti se je odprla razprava o mikrociljanju volivcev, psihološkem profiliranju ter možnosti, da lahko politične kampanje s pomočjo ogromnih količin osebnih podatkov različnim skupinam ljudi prikazujejo zelo različna in natančno prilagojena sporočila.
Pri tem je pomembno ločiti med dokazanim in domnevami, ki so se skozi leta prilepile na afero. Sedanja porota ni odločala o tem, ali je Cambridge Analytica odločila ameriške predsedniške volitve leta 2016, niti ni bila to vsebina tega postopka. Presojala je ravnanje Facebooka in njegove izjave uporabnikom v okviru zakonodaje Nove Mehike o varstvu potrošnikov. Dejstvo, da so podatki končali pri političnem podjetju in da je to sodelovalo s Trumpovo kampanjo, je dokumentirano; precej večji sklep, da so prav ti podatki odločili rezultat volitev, pa iz sedanje sodbe ne izhaja.
Prav zaradi tega je nova odločitev zanimiva tudi brez političnih ugibanj. Jedro zgodbe je vprašanje odnosa med tehnološkim podjetjem in njegovimi uporabniki: kaj jim je Facebook obljubljal, kaj so lahko razumno razumeli iz njegovih nastavitev in pravil ter kaj se je z njihovimi podatki dejansko dogajalo v ozadju.
Porota pregledala 34 konkretnih izjav – problem je našla pri 31
Za Meto je nova sodba neprijetna predvsem zato, ker se primer ni končal zgolj s še eno poravnavo. Porota je poslušala dokaze in nato presojala konkretne izjave Facebooka. Pri 31 od 34 presojanih izjav je ugotovila nepošteno oziroma zavajajočo poslovno prakso po zakonodaji Nove Mehike. Po poročanju Associated Pressa je bilo na tej podlagi ugotovljenih več kot 43 milijonov kršitev zakona o varstvu potrošnikov.
Toda sodba hkrati ni pomenila, da je država dokazala prav vse, kar je očitala podjetju. Postopek je obsegal tudi Facebookove izjave o odstranjevanju škodljivih vsebin, sovražnega govora, grafičnih vsebin in dezinformacij. Pri nekaterih od teh očitkov porota tožilstvu ni sledila, med drugim pri delu trditev, povezanih z moderiranjem dezinformacij med pandemijo covida-19. Zato bi bilo napačno sodbo razlagati kot ugotovitev, da je bila vsaka Facebookova javna obljuba neresnična. Najpomembnejši del poraza za Meto ostajajo ugotovitve glede podatkov, zasebnosti in praks, ki jih je porota ocenila kot zavajajoče.
Meta takšni razlagi nasprotuje. Njeni odvetniki so med sojenjem trdili, da je država posamezne Facebookove izjave jemala iz širšega konteksta in jih nato predstavljala kot dokaz zavajanja. Podjetje vztraja tudi, da osebnih podatkov uporabnikov ne prodaja, po razglasitvi sodbe pa je sporočilo, da se z odločitvijo ne strinja in da se bo še naprej pravno branilo. Sodni spor zato kljub odločitvi porote še ni nujno pri koncu.
Zuckerberg in Sandbergova znova pred očmi porote
Med dvotedenskim postopkom so porotnikom predvajali tudi posnetke izpovedi dveh najpomembnejših ljudi Facebooka v obdobju, ko se je zgodba razvijala – ustanovitelja in izvršnega direktorja Marka Zuckerberga ter nekdanje operativne direktorice Sheryl Sandberg. S tem se je afera, za katero se je po številnih poravnavah že zdelo, da je za Meto predvsem zgodovinsko breme, ponovno vrnila v sodno dvorano.
Facebook je zaradi Cambridge Analytice in širših problemov z zasebnostjo v preteklih letih že plačal ogromne zneske. Najodmevnejša je bila poravnava z ameriško Zvezno trgovinsko komisijo FTC leta 2019 v višini petih milijard dolarjev, takrat rekordna kazen na področju zasebnosti potrošnikov. Poleg nje so sledili še drugi postopki in poravnave. Bloomberg Law ocenjuje, da so poravnave, povezane z afero Cambridge Analytica, pred sedanjim postopkom skupaj dosegle približno šest milijard dolarjev.
Nova Mehika pa je ubrala drugačno pot. Njen primer je prišel pred poroto in se ni končal zgolj z dogovorom med podjetjem in oblastmi. Prav to daje sedanji odločitvi dodatno težo: porotniki so morali po predstavljenih dokazih odgovoriti na vprašanje, ali so bile določene izjave Facebooka uporabnikom zavajajoče.
Meta je v Novi Mehiki letos doživela že en velik sodni poraz
Sedanja odločitev za Meto ni osamljen problem. Le nekaj mesecev prej je druga porota v Novi Mehiki odločala o ločenem primeru, povezanem z varnostjo mladih na Facebooku, Instagramu in WhatsAppu. Marca je ugotovila zavajanje uporabnikov glede varnosti mladih in določila 375 milijonov dolarjev civilnih kazni, sodnik pa je v nadaljevanju odredil še 567 milijonov dolarjev za sklad, namenjen duševnemu zdravju najstnikov v Novi Mehiki. Skupne finančne posledice tega ločenega postopka so tako dosegle 942 milijonov dolarjev.
Primerov se ne sme mešati, saj gre za različne očitke in različne postopke. Skupaj pa kažeta, da so vprašanja, ki so se nekoč zdela predvsem stvar pravil uporabe družbenih omrežij, postala zelo konkretna pravna in finančna tveganja za največja tehnološka podjetja. Pri enem primeru je v ospredju zaščita otrok in mladostnikov, pri drugem zasebnost in ravnanje z osebnimi podatki, skupno vprašanje pa je, ali se javne obljube platform ujemajo z dejanskim delovanjem njihovih sistemov.
Zakaj je bilo Facebookovo zbiranje podatkov tako problematično?
Cambridge Analytica je razkrila nekaj, česar povprečni uporabnik Facebooka takrat pogosto sploh ni razumel. Facebook ni bil samo spletna stran, na kateri so ljudje objavljali fotografije in komunicirali s prijatelji. Okoli njega je obstajal velik ekosistem zunanjih razvijalcev, aplikacij, iger in kvizov, ki so lahko dostopali do podatkov, ki jih je Facebook hranil o svojih uporabnikih. Ko je posameznik dovolil dostop eni aplikaciji, posledice niso bile vedno omejene samo nanj.
Kalifornijsko pravosodno ministrstvo je v svojem postopku trdilo, da je Facebook vedel za težave pri zbiranju podatkov nekaterih zunanjih aplikacij ter sumil, da nekateri razvijalci podatke prodajajo, notranje revizije pa so odkrivale kršitve pravil platforme. Prav zato vprašanje ni samo, ali je neki razvijalec zlorabil Facebook, ampak tudi koliko nadzora je Facebook dejansko izvajal nad sistemom, ki ga je sam ustvaril in od katerega je poslovno koristil.
Za uporabnika je bil položaj še bolj zapleten. Na zaslonu je lahko spreminjal nastavitve zasebnosti in določal, kdo naj vidi posamezne informacije, vendar iz tega ni nujno mogel razumeti, kakšen dostop imajo do podatkov zunanje aplikacije ali aplikacije njegovih prijateljev. Prav razkorak med občutkom nadzora na uporabniškem zaslonu in precej bolj zapletenim podatkovnim sistemom v ozadju je eden najpomembnejših naukov afere.
Od Cambridge Analytice do današnjih aplikacij: vprašanje ni izginilo
Facebook je po izbruhu škandala močno omejil dostop zunanjih aplikacij do podatkov in spremenil številna pravila svoje platforme. Tudi zakonodaja je danes drugačna, zlasti v Evropski uniji, kjer je varstvo osebnih podatkov bistveno strožje urejeno kot v obdobju, ko so bili podatki za Cambridge Analytico zbrani. Toda osnovno vprašanje ostaja aktualno tudi pri današnjih družbenih omrežjih, aplikacijah in digitalnih storitvah.
Uporabnik vsak dan potrjuje pogoje uporabe, dovoljuje dostop do lokacije, fotografij, kontaktov ali drugih informacij ter izbira nastavitve zasebnosti. Večina ljudi pa nima realne možnosti, da bi razumela celoten tehnični in poslovni sistem, skozi katerega lahko potujejo njihovi podatki. Zato je zaupanje v izjave podjetja ključno. Če platforma uporabniku pove, da je nekaj zasebno ali zaščiteno, mora biti ta opis dovolj natančen, da ne ustvarja lažnega občutka varnosti.
In prav zato sodba iz Nove Mehike ni zanimiva samo kot zapozneli epilog starega Facebookovega škandala. Dotika se vprašanja, ki je danes ob umetni inteligenci, personaliziranem oglaševanju in vse večjem zbiranju podatkov morda še pomembnejše kot leta 2018: koliko lahko uporabnik zaupa podjetju, ki mu razlaga, kaj se dogaja z njegovimi podatki?
Več kot 43 milijonov ugotovljenih kršitev, višina kazni pa še ni znana
Naslednji pomemben korak bo odločitev o finančnih posledicah. Porota je po poročanju ameriških medijev ugotovila več kot 43 milijonov kršitev zakonodaje Nove Mehike o varstvu potrošnikov, država pa zahteva najvišjo zakonsko dovoljeno kazen, ki lahko doseže do 5.000 dolarjev za posamezno kršitev. Toda to ne pomeni, da lahko 43 milijonov preprosto pomnožimo s 5.000 dolarji in dobljeni astronomski znesek razglasimo za kazen Mete. O dejanski višini mora odločiti sodnik, podjetje pa ima na voljo nadaljnja pravna sredstva.
Ne glede na končni znesek je porota sprejela jasno odločitev glede velike večine izjav, ki jih je presojala: pri 31 od 34 je ugotovila nepoštene oziroma zavajajoče poslovne prakse. Skoraj desetletje po izbruhu Cambridge Analytice se zato zgodba vrača k svojemu bistvu. Ne gre več samo za vprašanje, kdo je dobil podatke do 87 milijonov Facebookovih profilov, temveč za odnos med platformo in ljudmi, ki so ji te podatke zaupali.
Uporabniki niso mogli videti algoritmov, pogodb z razvijalci ali celotne podatkovne infrastrukture v ozadju Facebooka. Videli so predvsem tisto, kar jim je podjetje povedalo na zaslonu. Če je bilo to zagotovilo zavajajoče, potem težava ni bila samo v zapletenem tehnološkem sistemu, ampak v zaupanju, na katerem takšen sistem sploh lahko deluje.
Spletno uredništvo
