V spalnici münchenskega stanovanja Adolfa Hitlerja je septembra 1931 ležalo truplo 23-letne Angele »Geli« Raubal. Umrla je zaradi strela iz Hitlerjeve pištole, uradna preiskava pa je njeno smrt označila za samomor. Hitler je imel še eno pomembno stvar na svoji strani: ko naj bi našli njeno truplo, naj bi bil že na poti oziroma v Nürnbergu.
Skoraj 95 let je ta časovnica predstavljala enega ključnih argumentov proti teoriji, da je poznejši nacistični diktator neposredno sodeloval pri smrti svoje polnečakinje. Toda dokumenti, ki jih je v münchenskih arhivih odkril nemški raziskovalec Harald Sandner, zdaj postavljajo eno najbolj skrivnostnih epizod Hitlerjevega življenja v povsem drugačno luč. Če so novi arhivski zapisi pravilni, so Geli našli mrtvo cel dan prej, kot je veljalo doslej – v času, ko je bil Hitler še v Münchnu.
To ne pomeni, da imamo po skoraj stoletju dokaz umora. Še manj pomeni, da lahko Hitlerja na podlagi novih dokumentov razglasimo za Gelijinega morilca. Odpira pa vprašanje, zakaj se trije arhivski dokumenti ne ujemajo s policijsko kronologijo, na kateri je desetletja temeljila zgodba o njeni smrti. Prav ta razlika je zgodovinsko pomembna, saj je Hitler septembra 1931 že postajal ena najmočnejših osebnosti nemške politike, škandal zaradi smrti mlade ženske, s katero je imel nenavadno tesen in po številnih pričevanjih posesiven odnos, pa bi lahko resno škodoval njegovemu političnemu vzponu.
Mlada ženska, Hitlerjeva pištola in zaklenjena soba
Geli Raubal je bila hči Hitlerjeve polsestre Angele Raubal. V München se je preselila leta 1927, od leta 1929 pa je živela v Hitlerjevem stanovanju. Hitler je financiral tudi njeno pevsko izobraževanje. Njuno razmerje je bilo predmet govoric že v času njenega življenja, zgodovinarji pa se še danes ne strinjajo glede njegove natančne narave. Nekateri viri ga opisujejo kot izrazito posesivnega in nadzorujočega, medtem ko so trditve o spolnem oziroma romantičnem razmerju ostale predmet zgodovinskih sporov in jih ni mogoče predstaviti kot dokončno dokazano dejstvo.
Nesporno pa je, da je bila Geli septembra 1931 stara 23 let in da je umrla zaradi strela v Hitlerjevem münchenskem stanovanju. Krogla je zadela prsni koš oziroma pljuča, uporabljena pa je bila Hitlerjeva pištola Walther. Po doslej sprejeti različici naj bi se Geli 18. septembra sprla s Hitlerjem, ker je želela odpotovati na Dunaj, čemur naj bi nasprotoval. Hitler je nato popoldne zapustil München in odpotoval proti Nürnbergu, naslednje jutro pa naj bi njegov služabnik Georg Winter odkril Gelijino truplo. Policija je primer obravnavala kot samomor.
Ta kronologija je bila pomembna iz zelo preprostega razloga: če je bila Geli živa, ko je Hitler odšel iz Münchna, in so jo našli mrtvo šele naslednje jutro, je imel Hitler za čas njene smrti močan alibi. Prav ta temelj zgodbe pa zdaj ni več tako trden.
V arhivu se je pojavil zapis: 18. september ob 10.15
Nemški raziskovalec in zgodovinar Harald Sandner je v državnem in mestnem arhivu v Münchnu odkril dokumente, ki navajajo drugačen datum. Gre za dve obvestili o smrti in uradni vpis v lokalni register umrlih. Vsi naj bi kazali, da je bilo Gelijino truplo odkrito že v petek, 18. septembra 1931 ob 10.15. To ni majhna razlika nekaj minut ali ur. Gre za skoraj cel dan.
Če je zapis pravilen, nastane velik problem za doslej sprejeto zgodbo. Hitler naj bi se med 10.30 in 12.30 istega dne udeležil sestanka NSDAP, München pa je zapustil šele popoldne. To pomeni, da bi bil ob času, ki ga navajajo na novo odkrite listine, še vedno v mestu. Dokumenti ga ne postavljajo v sobo, v kateri je umrla Geli, in ne dokazujejo, da je bil ob njej. Odpravljajo pa preprost argument, da ob njeni smrti sploh ni mogel biti v Münchnu.
Prav zaradi tega je odkritje pritegnilo pozornost drugih zgodovinarjev. Thomas Weber z Univerze v Aberdeenu, strokovnjak za nacistično Nemčijo, je pregledal kopije dokumentov in poskušal poiskati razlago, ki bi Sandnerjevo interpretacijo omajala. Kot je povedal za britanske medije, za zdaj ne vidi prepričljive razlage, zakaj trije dokumenti kažejo drugačno časovnico od uveljavljene. Poudarja pa bistveno razliko: sporen alibi še ni dokaz umora.
Zakaj je desetletja veljal drug datum?
Uveljavljena kronologija je v veliki meri temeljila na policijskem poročilu z dne 28. septembra 1931, torej sestavljenem deset dni po Gelijini smrti. Sandner trdi, da je v celotni dokumentaciji odkril številne napake, protislovja in domnevne manipulacije ter meni, da je bila uradna zgodba oblikovana tako, da Hitlerja ni postavljala v nevaren položaj. Njegova teza je, da bi lahko ljudje v policiji in pravosodju, naklonjeni NSDAP, pomagali ustvariti zanj ugodnejšo časovnico.
Toda tukaj je treba potegniti jasno črto. Manipulacija dokumentov ni dokazana. Tudi če se je uradna policijska kronologija izkazala za napačno, obstaja razlika med napačnim zapisom, površno preiskavo, poznejšo administrativno napako in namernim prikrivanjem kaznivega dejanja. Sandner meni, da je šlo za prikrivanje, vendar arhivski dokumenti sami po sebi še ne povedo, kdo je spremenil podatke, zakaj so se razlikovali in ali je bilo to storjeno namerno.
Zanimivo je tudi, da dvomi niso nastali šele 95 let pozneje. Že nekaj dni po smrti so münchenski časniki postavljali vprašanja o uradni različici. Del takratnega demokratičnega in Hitlerju nenaklonjenega tiska je poročal o burnem prepiru med Hitlerjem in Geli ter namigoval na poškodbe njenega trupla. Objavljene so bile celo obtožbe, da je Hitler sodeloval pri njeni smrti. Te navedbe so nastajale v izjemno politično polariziranem okolju in jih zato ni mogoče nekritično obravnavati kot dejstva, dokazujejo pa, da uradna različica samomora ni bila brez dvomov niti leta 1931.
Tik pred smrtjo naj bi se silovito sprla
Eden osrednjih elementov zgodbe je odnos med Geli in njenim stricem. Po več zgodovinskih opisih je Hitler zelo nadzoroval njeno življenje. Geli naj bi želela več samostojnosti, Hitler pa naj bi določal, s kom se lahko druži in kam lahko odhaja. Tik pred njeno smrtjo naj bi prišlo do hudega prepira zaradi njene želje, da odide na Dunaj.
Poznejša pričevanja so šla precej dlje. Hitlerjev nečak William Patrick Hitler, pozneje znan kot William Stuart-Houston, je leta 1939 celo trdil, da je bila Geli s Hitlerjem intimna in noseča. Ameriški novinar William Shirer je njun odnos pozneje opisoval kot najgloblje Hitlerjevo ljubezensko razmerje. Vendar gre pri teh navedbah za pričevanja in interpretacije, ki so nastale pozneje ter niso enakovredne neposrednim forenzičnim dokazom. Zanesljivih dokazov, da je bila Geli noseča ali da je imela s Hitlerjem spolno razmerje, nimamo.
Kar je precej bolje dokumentirano, je Hitlerjeva močna čustvena navezanost nanjo in njegov nadzor nad njenim življenjem. Prav kombinacija takšnega odnosa, prepira tik pred smrtjo, Hitlerjevega orožja in vprašljive časovnice je razlog, da se primer vedno znova vrača v zgodovinske razprave.
Zakaj ni bilo običajne obdukcije?
Med vprašanji, ki jih odpira Sandner, je tudi način, kako hitro je bila preiskava zaključena. Čeprav je 23-letnica umrla zaradi strela v stanovanju ene najpomembnejših političnih osebnosti tedanje Nemčije, po navedbah Sandnerja ni bila odrejena obdukcija, kar sam označuje za nenavadno. Uradna ugotovitev je ostala samomor.
Pozneje so se pojavile trditve, da je imela Geli poleg strelne rane tudi poškodovan oziroma zlomljen nos. Tudi ta podatek se pojavlja v tedanjem časopisju in poznejših rekonstrukcijah, vendar ni podprt s popolno sodobno forenzično dokumentacijo, kakršno bi pri takšni smrti pričakovali danes. Prav pomanjkanje zanesljivega forenzičnega gradiva je eden glavnih razlogov, da 95 let pozneje številnih vprašanj ni več mogoče zadovoljivo rešiti.
Če bi danes 23-letno žensko našli ustreljeno z orožjem vplivne osebe, s katero se je nekaj ur prej sprla, bi preiskovalci natančno določali čas smrti, iskali ostanke smodnika, preverjali položaj orožja, smer strela, biološke sledi in poškodbe ter rekonstruirali gibanje vseh prisotnih. Leta 1931 takšnih metod bodisi niso imeli bodisi v tem primeru niso bile uporabljene na način, ki bi danes omogočil dokončno rekonstrukcijo.
Hitlerju bi škandal leta 1931 lahko močno škodil
Pomemben je tudi politični trenutek. Hitler septembra 1931 še ni bil nemški kancler in še ni imel absolutne oblasti, po kateri ga pozna zgodovina. Toda NSDAP je hitro rasla, Hitler pa je gradil svojo javno podobo človeka, ki naj bi predstavljal red, disciplino in tradicionalne vrednote. Thomas Weber opozarja, da bi sum, da je povezan s smrtjo mlade sorodnice, lahko močno škodil prav podobi, ki jo je skušal ustvariti.
Po Sandnerjevih ugotovitvah naj bi se po Gelijini smrti sestajali tudi nacistični funkcionarji in razpravljali o tem, kako bo primer predstavljen javnosti. Smithsonian ob povzemanju nove raziskave navaja, da naj bi münchenski tisk tedaj poročal o prizadevanjih Hitlerjevega kroga za obvladovanje politične škode. Toda tudi tukaj velja enaka previdnost: upravljanje medijskega škandala ne dokazuje prikrivanja umora. Za hitro rastočo politično stranko bi bila že sama smrt mlade ženske v Hitlerjevem stanovanju velik problem.
Manj kot leto in pol pozneje, januarja 1933, je Hitler postal nemški kancler. Nato je uničil demokratične institucije, vzpostavil nacistično diktaturo ter imel osrednjo vlogo pri sprožitvi druge svetovne vojne in holokavstu. Njegova odgovornost za množične zločine nacističnega režima je zgodovinsko nesporna. Prav zato pa je pri Gelijinem primeru toliko pomembneje, da njegove poznejše zločine ločimo od vprašanja, za katero neposrednega dokaza še vedno nimamo.
Obstajajo tri glavne možnosti – nobena ni dokončno dokazana
Prva možnost ostaja uradna različica iz leta 1931: Geli je naredila samomor. Kot možni razlogi se v zgodovinski literaturi omenjajo njena želja po osvoboditvi iz Hitlerjevega nadzora, prepiri, osebne stiske in nezadovoljstvo z življenjem. Dejstvo, da je umrla zaradi strela iz Hitlerjeve pištole, je s takšno razlago združljivo, vendar je samo po sebi ne dokazuje.
Druga možnost je nesreča oziroma drugačen potek dogodkov, kot ga je rekonstruirala policija. Tretja in najbolj kontroverzna možnost je, da je bila umorjena, bodisi neposredno s Hitlerjevo vpletenostjo bodisi z vpletenostjo nekoga iz njegovega kroga. Takšne obtožbe so se pojavljale že v tridesetih letih, toda nikoli niso bile podprte z dokazom, ki bi primer dokončno razrešil. Novi dokumenti tega ne spreminjajo.
Spremenijo pa nekaj drugega: če je bilo Gelijino truplo res odkrito 18. septembra ob 10.15, potem argument, da Hitler ni mogel biti vpleten, ker ga ob času njene smrti ni bilo v Münchnu, ne zdrži več.
Novi dokumenti niso odgovor – so novo vprašanje
Morda je prav to najbolj pošten zaključek zgodbe. Harald Sandner ni našel dokumenta, na katerem bi pisalo, da je Hitler ubil Geli Raubal. Ni našel priznanja, očividca ali novega forenzičnega dokaza. Našel je tri arhivske dokumente, ki rušijo enega ključnih delov skoraj stoletne časovnice. Neodvisni zgodovinar Thomas Weber je pregledal gradivo in potrdil, da neskladje zahteva resno razlago.
Po 95 letih zato vprašanje ni več samo, zakaj je Geli Raubal umrla. Pojavilo se je še eno: zakaj uradna policijska zgodba pravi, da so jo našli 19. septembra, če dve obvestili o smrti in uradni register kažejo na 18. september ob 10.15?
Morda gre za napako. Morda za posledico površne preiskave. Morda za namerno ustvarjanje Hitlerjevega alibija, kot meni Sandner. In morda odgovorov zaradi izgubljenih dokazov ter pretečenega časa nikoli ne bomo dobili.
Toda po skoraj stoletju je jasno vsaj nekaj: eden najpomembnejših argumentov, zaradi katerih je Hitler dolgo veljal za fizično odsotnega v ključnem času, ni več tako trden, kot smo mislili. To ga ne naredi za dokazanega morilca Geli Raubal. Primer pa zaradi tega danes vsebuje več odprtih vprašanj kot še pred nekaj dnevi.
Spletno uredništvo
