Slovenske občine opozarjajo, da denar, ki ga prejemajo od države, ne zadostuje več za pokrivanje vse dražjih zakonskih obveznosti. Medtem ko vlada za prihodnji dve leti v proračunskem predlogu predvideva povprečnino v višini 835 evrov na prebivalca, občinska združenja zahtevajo precej višje zneske. Razlika je velika, posledice pa lahko občutijo tudi prebivalci. Več denarja za obvezne naloge namreč pomeni manj sredstev za obnovo cest, vodovodov, šol, vrtcev in druge projekte, od katerih je odvisen razvoj lokalnih skupnosti. Pogajanja se bodo nadaljevala v torek, 10. novembra, ko naj bi se stališča vlade in občin znova približevala.
Vprašanje financiranja slovenskih občin se znova zaostruje. Predstavniki vlade in reprezentativnih občinskih združenj so prvi krog pogajanj o višini povprečnine za leti 2027 in 2028 opravili 3. novembra, vendar dogovora niso dosegli. Ministrstvo za finance je izrazilo pripravljenost za zvišanje prvotno predlaganega zneska, obenem pa opozorilo, da vseh zahtev občin ne bo mogoče izpolniti.
V ospredju pogajanj je povprečnina, eden ključnih elementov sistema financiranja občin. Gre za znesek na prebivalca, ki se uporablja pri izračunu primerne porabe posamezne občine za izvajanje zakonsko določenih nalog. To ne pomeni, da vsaka občina samodejno prejme natanko toliko denarja za vsakega prebivalca, saj se pri izračunu upoštevajo tudi druge zakonsko določene okoliščine.
Toda prav višina povprečnine pomembno vpliva na finančne možnosti občin. Če država povečuje obveznosti lokalnih skupnosti, sredstva za njihovo izvajanje pa ne sledijo dejanskim stroškom, morajo občine razliko pokrivati iz drugih razpoložljivih virov.
Vlada ponuja 835 evrov, občine zahtevajo tudi več kot tisoč evrov
V predlogu zakona o izvrševanju državnih proračunov za leti 2027 in 2028 je vlada sprva predvidela povprečnino v višini 835 evrov na prebivalca za vsako leto. Občinska združenja opozarjajo, da je takšna višina glede na naraščajoče stroške prenizka.
Skupnost občin Slovenije (SOS) in Združenje mestnih občin Slovenije (ZMOS) sta pripravila skupni predlog, po katerem bi povprečnina leta 2027 znašala 960,60 evra, leta 2028 pa 1.002,38 evra.
Združenje občin Slovenije (ZOS) zagovarja še nekoliko višje zneske. Po njegovih izračunih naj bi stroški občin leta 2027 dosegli 973,52 evra na prebivalca, leto pozneje pa 1.020,86 evra.
Razlika med vladnim izhodiščem in predlogom ZOS tako za leto 2027 znaša 138,52 evra na prebivalca, za leto 2028 pa 185,86 evra. Pri večjih občinah lahko takšna razlika v izhodiščni povprečnini pomeni pomembne spremembe pri izračunu razpoložljivih sredstev.
Predsednik ZOS Robert Smrdelj je po prvem krogu pogajanj opozoril, da bi bila povprečnina, nižja od približno 935 evrov za leto 2027, za občine težko vzdržna. Po njegovi oceni bi nadaljevanje sedanjega načina financiranja pomenilo dodatno omejevanje razvojnih in investicijskih možnosti lokalnih skupnosti.
Stroški občin rastejo hitreje, kot jim sledi financiranje
Občinska združenja poudarjajo, da se stroški izvajanja zakonsko določenih nalog povečujejo zaradi več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so plačna reforma v javnem sektorju, zvišanje minimalne plače, rast stroškov energije in storitev ter večje finančne obveznosti javnih zavodov, ki jih financirajo občine.
Po podatkih SOS so se tekoči odhodki in tekoči transferi občin za izvajanje zakonskih nalog v prvem polletju 2026 glede na enako obdobje prejšnjega leta povečali za 8,68 odstotka.
Združenje opozarja, da so že leta 2025 povprečni tekoči odhodki in tekoči transferi občin po izračunu ministrstva za finance znašali 887,33 evra na prebivalca. To je več od povprečnine za leto 2026, ki znaša 845 evrov, in občutno več od prvotnega vladnega predloga za prihodnji dve leti.
Po oceni SOS bodo stroški izvajanja zakonskih nalog v letošnjem letu dosegli približno 954 evrov na prebivalca.
Predstavniki občin zato vztrajajo, da njihove zahteve niso namenjene zgolj povečevanju občinskih proračunov, temveč predvsem zagotavljanju denarja za storitve, ki jih morajo po zakonodaji izvajati.
Vrtci, šolski prevozi in dolgotrajna oskrba: Obveznosti, ki jih občine ne morejo preprosto opustiti
Največje težave nastajajo pri stroških, na katere imajo občine omejen vpliv. Mednje sodijo financiranje predšolske vzgoje, delovanje javnih zavodov, šolski prevozi in številne socialnovarstvene naloge.
Predsednik SOS Nejc Smole je na pogajanjih opozoril tudi na dodatne obveznosti, ki jih lokalnim skupnostim prinašajo državni ukrepi. Med drugim je izpostavil uvedbo brezplačnih kosil v osnovnih šolah, zaradi katere bodo potrebne dodatne naložbe v šolske kuhinje in drugo infrastrukturo.
Občine opozarjajo tudi na posledice sprememb normativov v vrtcih ter na financiranje storitev na področju dolgotrajne oskrbe. Čeprav so bile na državni ravni sprejete spremembe sistema, občine še vedno sofinancirajo nekatere storitve, med njimi pomoč na domu.
Te obveznosti niso primerljive s projekti, ki jih lahko občina po potrebi prestavi za leto ali dve. Otrokom je treba zagotoviti prevoz v šolo, vrtci morajo delovati, javni zavodi pa morajo zagotavljati storitve ne glede na trenutne finančne razmere.
Če se stroški takšnih nalog povečujejo hitreje od zagotovljenih sredstev, se pritisk prenaša na druge dele občinskih proračunov.
Manj denarja za razvoj pomeni tudi počasnejše investicije
Prav pri investicijah se lahko posledice nezadostnega financiranja najhitreje pokažejo. Občine poleg zakonskih nalog skrbijo tudi za vzdrževanje in razvoj lokalne infrastrukture, pri čemer morajo pogosto zagotoviti lastni delež sredstev za projekte, ki so sofinancirani iz državnih ali evropskih virov.
Če mora občina več denarja nameniti rednim obveznostim, ji ga manj ostane za obnovo občinskih cest, gradnjo vodovodov, posodobitve šol in vrtcev, ureditev javnih površin ter druge naložbe.
Posebej občutljivo je to vprašanje za manjše in podeželske občine z razvejanim cestnim in komunalnim omrežjem. Stroški vzdrževanja infrastrukture niso odvisni samo od števila prebivalcev, temveč tudi od velikosti območja, razpršenosti naselij in zahtevnosti terena.
Občine, ki imajo veliko kilometrov lokalnih cest, vodovodnih omrežij in drugih objektov javne infrastrukture, morajo te sisteme vzdrževati ne glede na to, koliko prebivalcev živi na njihovem območju.
Zato občinska združenja opozarjajo, da je treba pri financiranju lokalne samouprave upoštevati dejanske potrebe in stroške izvajanja nalog, ne zgolj javnofinančnih omejitev države.
Vlada opozarja na omejene proračunske možnosti
Na vladni strani poudarjajo, da je treba pri določanju povprečnine upoštevati tudi javnofinančne razmere in omejitve državnega proračuna. Višja povprečnina namreč pomeni dodatne obveznosti javnih financ, zato bo treba poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.
Državna sekretarka na ministrstvu za finance Kristina Šteblaj je po navedbah občinskih združenj opozorila na potrebo po kompromisu. Vladna stran je občinska združenja pozvala, naj do naslednjega sestanka pripravijo predloge za približevanje stališč.
Ministrica za kohezijo in regionalni razvoj ter lokalno samoupravo Monika Kirbiš Rojs je napovedala, da bo razbremenitev občin ena od tem delovne skupine za lokalno samoupravo.
Na ministrstvu za finance so izrazili pripravljenost za zvišanje prvotnega predloga povprečnine, vendar so hkrati pojasnili, da zahtev občinskih združenj ne bo mogoče v celoti upoštevati.
Pogajanja tako niso namenjena le iskanju višjega zneska, temveč tudi vprašanju, kako dolgoročno urediti razmerje med obveznostmi, ki jih občinam nalaga država, in sredstvi, ki jih za njihovo izvajanje zagotavlja.
Občine želijo predvidljivejše financiranje, ne vsakoletne negotovosti
V Združenju občin Slovenije opozarjajo, da sedanja ureditev povzroča negotovost pri načrtovanju občinskih proračunov. Ker se o višini povprečnine pogajajo v času priprave proračunskih dokumentov, občine težje dolgoročno načrtujejo izvajanje nalog in investicije.
Predsedstvo ZOS je 4. novembra ponovno poudarilo, da bi moralo financiranje temeljiti na ustreznih in preverljivih izračunih dejanskih stroškov zakonskih nalog.
Po njihovem mnenju bi bilo treba oblikovati stabilnejši sistem, v katerem občine ne bi bile vsako leto odvisne od pogajanj o tem, koliko sredstev bodo prejele za izvajanje obveznosti.
Pri tem je pomembno tudi, da se bodo učinki plačne reforme v javnem sektorju nadaljevali v letih 2027 in 2028. Občinska združenja opozarjajo, da metodologija ministrstva za finance temelji na podatkih preteklih let, zaradi česar se nove obremenitve v izračunih lahko odrazijo z zamikom.
To pomeni, da občine prihodnje stroške pogosto poznajo že v času načrtovanja proračunov, sistem financiranja pa jih ne upošteva nujno v enakem obsegu.
Jutri nadaljevanje pogajanj: Bo vlada predstavila višjo ponudbo?
Predstavniki vlade in občinskih združenj se bodo znova sestali v torek, 10. novembra. Pričakovati je nadaljevanje pogovorov o približevanju stališč, saj je finančno ministrstvo že nakazalo pripravljenost za spremembo prvotnega predloga.
Ali bo nova ponudba zadostovala za dogovor, bo odvisno predvsem od tega, koliko se bo vlada pripravljena približati izračunanim stroškom občin in kakšne dodatne rešitve bo ponudila za zmanjšanje njihovih finančnih obremenitev.
V ozadju pogajanj ostaja širše vprašanje delovanja lokalne samouprave. Občine so odgovorne za velik del javnih storitev, ki jih prebivalci uporabljajo vsak dan, vendar pri številnih obveznostih nimajo odločilnega vpliva na njihovo višino.
Dogovor o povprečnini zato ne bo pomemben samo za občinske proračune, temveč tudi za prihodnje investicije in kakovost storitev v lokalnih skupnostih. Odločitev, koliko sredstev bo država namenila občinam, bo vplivala tudi na to, koliko razvojnih projektov bodo te lahko uresničile v prihodnjih letih.
Spletno uredništvo Goriške novice
