Med drugo svetovno vojno je nacistična oblast iztrgala 645 slovenskih otrok iz rok njihovih družin in jih odpeljala v tretji rajh. Nekateri so bili še dojenčki, drugi so komaj začeli hoditi. Medtem ko za sedmimi otroki ni bilo nikoli več sledi, so starejše od dveh let poslali v otroška taborišča za prevzgojo in ponemčenje. Mlajši, ki so izpolnjevali merila Heinricha Himmlerja, so končali v zavodih programa Lebensborn. Cilj je bil jasen: vzgojiti jih kot zgledne predstavnike nemškega rajha, brez spomina na njihove korenine.
Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok
Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok vsako leto prireja spominsko slovesnost ob obletnici tega zločina. Letos se je dogodka, ki je potekal v prostorih I. osnovne šole Celje, udeležilo le še okoli 80 preživelih, od katerih večina zaradi starosti ne more več priti na slovesnost. Pred začetkom prireditve so pred šolo položili venec v spomin na družine in otroke, ki so jih pred 84 leti nasilno ločili.
Govor predsednice društva
Aleksandra Saša Hribar, predsednica društva in hči enega od ukradenih otrok, je poudarila, kako pomembno je ohraniti zgodovinski spomin na te dogodke. Njena družinska zgodba je tesno prepletena z zgodbo ukradenih otrok, saj je njen oče Drago Hribar, nekdanji novinar, prav tako preživel ta tragičen dogodek. Hribarjeva je za Delo povedala, da je družina vselej čutila težo te zgodovine: »Bilo je zelo hudo, saj je imel oče še dve sestri. Ena se je vrnila, druga pa je umrla pri sedmih letih zaradi poskusov, ki so jih delali na njej. Ta spomin je bil vedno prisoten v naši družini.«
Osebna zgodovina in vpliv na naslednje generacije
Damir Žerič, zgodovinar in sin ukradenega otroka, je delil zgodbo svoje matere Milene Žerič, ki je bila ena izmed vodilnih osebnosti društva. Njegova mama je bila stara komaj enajst mesecev, ko so jo nasilno ločili od njene matere in poslali v taborišča. Po vrnitvi je našla svoj dom izropan in brez matere, kar jo je močno zaznamovalo: »Morala je klicati mačeho mama, kar ji je bilo zelo težko. To rano je nosila s sabo vse življenje,« je dejal Žerič.
Opozorila slavnostne govornice
Dolgoletna ravnateljica Marijana Kolenko je opozorila na cilj nacistov: ukrasti otrokom njihovo otroštvo in identiteto. Dejala je, da tudi danes obstajajo omrežja, ki kradejo otroke ter preoblikujejo njihovo identiteto in miselnost: »Upam, da se bomo uprli tem ‘višjim’ ciljem, kajti temeljni cilj bi moral biti ohraniti vsako življenje in vsakega otroka.«
Ohranjanje zgodovinskega spomina
Hribarjeva je izpostavila, da zgodba ukradenih otrok ni le del preteklosti, ampak tudi opomin na pomen miru, človekovega dostojanstva in pravice vsakega otroka do varnega otroštva. V društvu se trudijo, da bi te vsebine vključili v šolski kurikulum, in sodelujejo z mednarodnimi organizacijami za ohranjanje zgodovinskega spomina.
Spominska slovesnost je potekala v prostorih I. osnovne šole Celje, kjer je na ogled tudi razstava z naslovom “Zločin, ki se ne sme pozabiti”.
