Slovenski učitelj lahko z leti pride do bistveno višje plače, vendar mora na poti do višjih nazivov med drugim zbirati točke z dodatnimi izobraževanji. Prav tu se odpira neprijetno vprašanje: ali sistem učitelje spodbuja k izobraževanjem, ki dejansko izboljšujejo pouk, ali predvsem k zbiranju potrebnih točk? Analiza podatkov mednarodne raziskave TIMSS, na katero opozarja ekonomist dr. Sašo Polanec, kaže zelo šibko povezavo med običajnimi izobraževanji učiteljev in dosežki učencev, pri tipičnih usposabljanjih pa celo majhen negativen učinek. Najnovejši TALIS dodaja še en opozorilni podatek: le 43 odstotkov slovenskih učiteljev pravi, da je strokovno izpopolnjevanje, ki so se ga udeležili v zadnjem letu, pozitivno vplivalo na njihovo poučevanje. Povprečje OECD je 55 odstotkov.
Težava ni v tem, da se učitelji izobražujejo. Nasprotno, ob spreminjanju šolskega okolja, novih tehnologijah, vse bolj raznolikih razredih in zahtevnejših odnosih s starši je stalno strokovno izpopolnjevanje nujno. Vprašanje je, kakšna izobraževanja sistem nagrajuje in ali je njihova kakovost dovolj povezana s tem, kar se pozneje dogaja v učilnici. Prav pri tem podatki odpirajo precej prostora za razmislek.
Osem ur seminarja prinese pol točke, doktorat osem
Slovenski sistem napredovanja učiteljev je povezan z nazivi mentor, svetovalec, svetnik in višji svetnik, z napredovanjem pa raste tudi plača. Za pridobitev nazivov mora učitelj zbrati določeno število točk, ki jih pridobiva z izobraževanji in dodatnim strokovnim delom. Polanec opozarja na zanimivo razmerje: program izobraževanja, ki traja od osem do 15 ur, prinese pol točke, program od 16 do 23 ur eno točko, doktorat pa osem točk – toliko kot šestnajst osemurnih seminarjev.
Takšna ureditev sama po sebi še ne pomeni, da so seminarji nekakovostni. Ustvari pa precej močno spodbudo za zbiranje točk, saj so te povezane z napredovanjem in posledično tudi s plačo. Polanec zato opozarja predvsem na množična izobraževanja, ki se jih lahko na daljavo udeleži več sto učiteljev hkrati. Po njegovi grobi oceni so lahko nekatera takšna izobraževanja bolj priložnost za pridobivanje točk kot dejanski instrument strokovnega razvoja.
Rezultat raziskave je presenetljiv
Še bolj zanimiva je analiza podatkov raziskave TIMSS za države OECD, vključno s Slovenijo, ki jo izpostavlja Polanec. Po njegovih navedbah so tipična izobraževanja, ki se jih učitelji dejansko udeležujejo, zelo šibko povezana z učnim uspehom učencev, analiza pa pokaže celo majhen negativen učinek na njihove rezultate.
To seveda ne pomeni, da dodatno izobraževanje učiteljev škoduje učencem ali da seminar povzroči slabši rezultat. Pri takšnih analizah je treba ločevati med statistično povezavo in vzročnostjo. Tudi Polanec opozarja, da rezultata ni mogoče posplošiti na vsa izobraževanja, saj obstajajo ciljno usmerjeni programi z dokazano pozitivnimi učinki. Kot eno od možnih razlag rezultata navaja dejstvo, da učitelja v času izobraževanja ni pri učencih, hkrati pa mu lahko zaradi dodatnih obveznosti ostane manj časa za pripravo na pouk.
Toda podoben problem je mogoče zaznati tudi v drugi veliki mednarodni raziskavi.
Samo 43 odstotkov jih pravi, da jim je izobraževanje pomagalo pri pouku
OECD-jeva raziskava TALIS 2024 ponuja še neposrednejši pogled, saj so učitelje vprašali, kako sami ocenjujejo strokovna izobraževanja. V Sloveniji je samo 43 odstotkov učiteljev odgovorilo, da so dejavnosti strokovnega izpopolnjevanja, ki so se jih udeležili v predhodnih 12 mesecih, pozitivno vplivale na njihovo poučevanje. Povprečje OECD je znašalo 55 odstotkov.
To pomeni, da več kot polovica slovenskih učiteljev ni navedla pozitivnega učinka opravljenega strokovnega izpopolnjevanja na svoje poučevanje. Hkrati sami zelo dobro vedo, kje bi potrebovali dodatno znanje. Med področji, kjer izražajo največ potreb po dodatnem strokovnem razvoju, so obvladovanje vedenja učencev v razredu, podpora njihovemu socialnemu in čustvenemu razvoju ter ocenjevanje znanja. Pri učiteljih začetnikih je potreba po dodatnem znanju za obvladovanje vedenja v razredu še večja.
Novi učitelji opozarjajo tudi na velike luknje v svojem začetnem izobraževanju
TALIS pokaže še globlji problem. Med slovenskimi učitelji, ki so začetno učiteljsko izobraževanje končali v zadnjih petih letih, jih samo 62 odstotkov ocenjuje, da je bilo njihovo začetno izobraževanje na splošno kakovostno. Povprečje OECD znaša 75 odstotkov.
Še precej slabše so ocene pri posameznih znanjih. Le 38 odstotkov slovenskih novih učiteljev meni, da jih je izobraževanje dobro pripravilo na splošno pedagogiko, 24 odstotkov na podporo socialnemu in čustvenemu razvoju učencev, samo 11 odstotkov pa na poučevanje v večkulturnem ali večjezičnem okolju. Pri uporabi digitalnih virov in orodij se je dobro pripravljenih počutilo 48 odstotkov.
Pri večkulturnem poučevanju je Slovenija po podatkih OECD celo na samem repu primerjanih izobraževalnih sistemov. Tudi sicer se samo 41,6 odstotka slovenskih učiteljev počuti dovolj sposobnih za spoprijemanje z izzivi kulturno raznolikega razreda, kar Slovenijo uvršča zelo nizko med sodelujočimi sistemi.
Mentor v razredu je lahko vrednejši od množičnega seminarja
Polanec kot primer učinkovitejšega strokovnega razvoja izpostavlja mentoriranje. Pri njem izkušen strokovnjak spremlja dogajanje v razredu, učitelju daje konkretne povratne informacije ter opozori, kaj bi bilo mogoče pri poučevanju spremeniti. Namesto splošne vsebine, ki jo hkrati posluša nekaj sto ljudi, dobi učitelj odziv na svoje dejansko delo.
Toda tudi tukaj Slovenija nima posebno dobrega rezultata. Po TALIS ima svojega mentorja le približno 13 odstotkov učiteljev začetnikov, medtem ko je povprečje OECD 26 odstotkov. Šole sicer pogosto ponujajo določene oblike mentorstva, vendar to še ne pomeni, da je posameznemu mlademu učitelju mentor tudi dejansko dodeljen.
Danijela Makovec Radovan s filozofske fakultete opozarja še na eno pomembno razliko med izobraževanji. Večina programov, ki jih obiskujejo slovenski učitelji, je kratkih, le štirje odstotki pa trajajo 24 ur ali več. Raziskave po njenih besedah kažejo, da imajo več možnosti za dejansko uporabo v razredu daljši programi z več povezanimi srečanji, kjer lahko učitelj novo metodo preizkusi, se vrne po dodatne informacije in pri uvajanju sprememb dobi podporo.
Začetnik z visoko izobrazbo: 1955 evrov bruto
Zgodba o izobraževanjih je tesno povezana tudi s plačami. Po Polančevih podatkih znaša osnovna bruto plača učitelja začetnika 1955 evrov, medtem ko lahko učitelj s 25 leti delovne dobe in višjim nazivom pride do 3776 evrov osnovne bruto plače oziroma ob povečani učni obveznosti do 4618 evrov. Razlike med učitelji so zato lahko zelo velike.
Primerjava z drugimi visoko izobraženimi je še bolj zgovorna. Po podatkih OECD slovenski učitelji med 25. in 34. letom prejemajo približno 76 odstotkov povprečne plače vseh terciarno izobraženih zaposlenih. Na Finskem je razmerje 97 odstotkov, v Angliji pa 99 odstotkov. Tudi pri slovenskih učiteljih med 55. in 64. letom razmerje doseže le 84 odstotkov.
Polanec in drugi sogovorniki zato opozarjajo na selekcijski učinek plač. Diplomirani matematik ali fizik ima zunaj šolstva pogosto možnost bistveno bolje plačane zaposlitve. Če šola takšnega kandidata zaradi nekonkurenčne plače ne more pridobiti, mora ravnatelj iskati druge možnosti.
Pomanjkanje kadra že spreminja, kdo stoji pred razredom
To ni več samo teoretično vprašanje. Dnevnik poroča o opozorilih, da zaradi pomanjkanja kadra šole zaposlujejo študente brez strokovnega izpita, ljudi brez pedagoške izobrazbe in učitelje, ki poučujejo predmete, za katere niso ustrezno usposobljeni. Sistem tak položaj celo predvideva – zaposleni brez zahtevane izobrazbe prejme plačo, znižano za dva plačna razreda.
Tudi širši podatki potrjujejo kadrovski pritisk. UMAR je v poročilu o razvoju opozoril, da je po podatkih PISA leta 2022 42,2 odstotka slovenskih petnajstletnikov obiskovalo šolo, kjer je po oceni ravnateljev poučevanje oviralo pomanjkanje pedagoškega osebja. Pri 22,9 odstotka petnajstletnikov je šlo za šole, kjer je poučevanje oviralo pomanjkanje ustrezno usposobljenih učiteljev.
Ko učiteljev primanjkuje, morajo tisti, ki ostajajo, prevzemati dodatne ure in druge obveznosti. Posledica je lahko še manj časa za pripravo kakovostnega pouka – torej prav tistega dela, ki naj bi ga strokovna izobraževanja na koncu izboljševala.
Učitelji veliko pripravljajo pouk, a imajo občutek, da jih družba ne ceni
Zanimivo je, da slovenski učitelji po mednarodnih podatkih niso skupina, ki bi za pripravo pouka namenjala malo časa. TALIS kaže, da za individualno načrtovanje in pripravo pouka porabijo povprečno 9,3 ure tedensko, kar Slovenijo uvršča zelo visoko med sodelujočimi izobraževalnimi sistemi.
Hkrati pa le 7,4 odstotka učiteljev meni, da družba njihov poklic ceni. Še manj, 5,3 odstotka, jih meni, da oblikovalci politik upoštevajo njihova stališča. Pri obeh kazalnikih je Slovenija med najslabše uvrščenimi državami v TALIS.
Ministrstvo je ob predstavitvi raziskave poudarilo tudi pozitivnejše ugotovitve: slovenski učitelji so izkušeni, pri vodenju razreda se večinoma počutijo samozavestno ter veliko pozornosti namenjajo socialnemu in čustvenemu učenju. Toda isto ministrstvo je med izzivi izpostavilo raznolikost učencev in vse zahtevnejše vzgojno delo.
Morda torej ni problem premalo izobraževanj, ampak napačna spodbuda
Iz vseh podatkov ne sledi, da dodatno izobraževanje učiteljev nima smisla. Ravno nasprotno. TALIS zelo jasno pokaže področja, kjer učitelji sami pravijo, da potrebujejo več znanja, od obvladovanja vedenja v razredu do ocenjevanja in socialno-čustvene podpore učencem. Raziskave prav tako kažejo, da lahko kakovostno mentorstvo ter daljši in praktično zasnovani programi strokovnega razvoja izboljšujejo delo učiteljev.
Problem nastane, če sistem uspešnost profesionalnega razvoja meri predvsem s številom zbranih točk in ne s tem, kaj je učitelj dejansko odnesel nazaj v učilnico. Če lahko šestnajst kratkih seminarjev pri napredovanju prinese toliko točk kot doktorat, hkrati pa samo 43 odstotkov slovenskih učiteljev meni, da je njihovo strokovno izpopolnjevanje pozitivno vplivalo na poučevanje, je vprašanje o smiselnosti sedanjega sistema povsem legitimno.
Učitelj dodatnega izobraževanja ne potrebuje zato, da bo imel na papirju pol točke več. Potrebuje ga zato, da bo naslednji dan pred razredom svoje delo opravljal bolje. Če sistem teh dveh ciljev ne zna povezati, potem težava ni v učiteljih, ki igrajo po pravilih sistema, ampak v pravilih, ki jim jih je država postavila.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
