Razkritje tednika Mladina o zaprtih komunikacijskih skupinah, prek katerih naj bi se organizirano širile objave SDS in vsebine proti njenim kritikom, dobiva tudi izrazito primorsko razsežnost. Med člani skupin na Viberju in WhatsAppu so se po poročanju Primorskih novic znašli nekdanji in sedanji predstavniki SDS, lokalni politični akterji ter celo vodja poslanske skupine Demokratov Elena Zavadlav Ušaj. Še posebej občutljivo pa je razkritje, da pri upravljanju skupin sodeluje Kristina Hacin, svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade.
Odpira se vprašanje, kje se konča običajna strankarska komunikacija in kje se začne organizirano vplivanje na javno razpravo.
Politične stranke za širjenje svojih sporočil že dolgo uporabljajo družbena omrežja. Toda razkritje zaprtih skupin, v katerih se po ugotovitvah Mladine zbirajo člani in podporniki SDS ter usklajujejo deljenje političnih objav, odpira precej resnejša vprašanja od običajnega spletnega oglaševanja. V ospredju ni zgolj to, kdo deli strankarske objave, temveč kako se politična sporočila širijo, kdo jih usmerja in ali se za navidezno spontanimi odzivi posameznikov skriva organizirana politična komunikacija.
Primorske novice so 31. oktobra objavile imena več politično dejavnih oseb s Primorske, ki jih je Mladina prepoznala med člani teh skupin. Posebej izstopa Elena Zavadlav Ušaj, nekdanja poslanka SDS in sedanja vodja poslanske skupine Demokratov. Njena prisotnost v komunikacijski mreži, povezani s SDS, je politično zanimiva tudi zato, ker se Demokrati Anžeta Logarja predstavljajo kot samostojna politična stranka.
Med člani skupin tudi znana imena s Primorske
Po poročanju Primorskih novic se na seznamu članov pojavlja več prepoznavnih imen iz primorskega političnega prostora. Poleg Elene Zavadlav Ušaj je med njimi Jure Colja, nekdanji član SDS in lokalni politični akter iz Kopra, ki je septembra letos javno izstopil iz stranke, odstopil s funkcij v koprskem lokalnem odboru ter umaknil svojo kandidaturo za koprskega župana in nosilca svetniške liste.
Na seznamu je tudi Silvano Radin, koprski ribič, ki je leta 2018 kandidiral za župana Mestne občine Koper na listi SDS. Mladina med člani navaja še poslanko SDS Jano Gržinič iz Pivke, Miho Kaplja, predsednika goriške regijske koordinacije SDS in občinskega odbora stranke v Ajdovščini, Boruta Rojca, sina nekdanjega ilirskobistriškega župana Emila Rojca, ter Srečka Tomazetiča, predsednika občinskega odbora SDS Kanal ob Soči.
Seznam kaže, da zaprte skupine niso omejene na ozko skupino ljudi iz strankinega ljubljanskega središča. Med člani so tudi ljudje z lokalnimi političnimi povezavami in javnimi funkcijami, ki lahko strankarska sporočila širijo v svojih okoljih. Njihova prisotnost v skupinah sama po sebi še ne dokazuje sodelovanja pri spletnih napadih, vendar razkriva obseg komunikacijske mreže, ki sega od državne politike do občinskih odborov.
Zakaj je v skupini SDS vodja poslancev Demokratov?
Posebej zanimiva je prisotnost Elene Zavadlav Ušaj, ki danes vodi poslansko skupino Demokratov. Stranka Anžeta Logarja se je na političnem prizorišču uveljavljala tudi s poudarjanjem lastne politične identitete in samostojnosti. Zato je članstvo njene vidne predstavnice v zaprti komunikacijski skupini, povezani s SDS, vprašanje, ki si zasluži jasen javni odgovor.
Gre za vprašanje politične preglednosti. Volivci imajo pravico vedeti, kakšne so dejanske komunikacijske povezave med predstavniki strank, ki na volitvah nastopajo z različnimi imeni in programi. Še posebej kadar gre za mreže, katerih namen je usklajeno širjenje političnih sporočil, javnost upravičeno zanima, ali so te povezave zgolj ostanek nekdanjega strankarskega članstva ali del še vedno dejavnega političnega sodelovanja.
Primorske novice so sporočile, da so za pojasnila zaprosile Eleno Zavadlav Ušaj in vodstvo Demokratov. Njihov odgovor je pomemben predvsem zaradi vprašanja, kakšno vlogo ima vodja poslanske skupine Demokratov v komunikacijskem prostoru SDS in kako to pojasnjuje svojim volivcem.
Svetovalka predsednika vlade med upravljavci skupin
Najobčutljivejši del razkritja pa sega neposredno v kabinet predsednika vlade. Po ugotovitvah Mladine pri upravljanju zaprtih skupin sodeluje Kristina Hacin, svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade, ki je povezana tudi s komuniciranjem SDS.
Hacinova je potrdila, da ima v eni od skupin administratorske pravice, vendar je pojasnila, da sodeluje prek zasebne telefonske številke in da gre za običajne komunikacijske skupine članov ter podpornikov, ki si izmenjujejo javno objavljene vsebine.
Toda prav njen položaj odpira bistveno vprašanje. Svetovalka v kabinetu predsednika vlade ni zgolj zasebna politična aktivistka. Njeno delo je povezano z najvišjo izvršilno oblastjo v državi, zato je javni interes za preglednost njenega političnega komuniciranja toliko večji. Uporaba zasebnega telefona sama po sebi ne odpravi vprašanja, ali se pri takšnem delovanju prepletajo vladna funkcija, strankarska organizacija in vplivanje na javno razpravo.
Za razjasnitev teh okoliščin bi bili potrebni jasni odgovori o njeni dejanski vlogi, načinu upravljanja skupin ter razmejitvi med službenim in strankarskim delom. V demokratični državi mora biti ta meja posebej jasna pri ljudeh, ki delujejo v kabinetu predsednika vlade.
Primer novinarja Janeza Markeša: Kritika ali organizirana diskreditacija?
Mladina je med primeri delovanja skupin izpostavila odzive na komentar novinarja Dela Janeza Markeša o protestih v Franciji. Potem ko je SDS na družbenem omrežju X objavila kritičen odziv na njegovo izjavo, naj bi bila objava posredovana tudi v zaprto komunikacijsko skupino s pozivom k deljenju. Na družbenih omrežjih so se nato pojavili številni žaljivi komentarji na račun novinarja in Televizije Slovenija.
Politična kritika novinarjev in medijskih prispevkov je legitimna. Tudi stranke imajo pravico nasprotovati komentarjem, s katerimi se ne strinjajo. Povsem drugo vprašanje pa je, ali se kritika prek organiziranih komunikacijskih mrež spreminja v množično osebno diskreditacijo posameznika.
Če strankarska mreža pospešuje širjenje objav, ki jim sledijo osebni napadi in žalitve, to zahteva precej več pozornosti kot običajen politični spor. Takšno ravnanje lahko ustvarja pritisk na novinarje in prispeva k okolju, v katerem javna razprava vse bolj temelji na zastraševanju, žaljenju in mobilizaciji političnih podpornikov proti posameznikom.
Hacinova očitke o usmerjanju dezinformacijske kampanje zavrača. Toda razkritje odpira vprašanje odgovornosti tistih, ki politične objave pripravljajo in spodbujajo njihovo množično širjenje, še posebej kadar je posledica sovražen odziv na novinarje ali druge kritike oblasti.
Navidezno spontani odzivi in vprašanje politične preglednosti
Ena največjih težav usklajenega političnega komuniciranja na družbenih omrežjih je, da lahko organizirano širjenje sporočil ustvarja vtis spontanega odziva velikega števila posameznikov. Bralec lahko naleti na več podobnih objav in komentarjev, ne da bi vedel, da je njihovo širjenje povezano z organizirano strankarsko mrežo.
Takšna komunikacija ni nujno nezakonita. Vendar je politično in etično problematična, kadar prikriva dejanski izvor kampanje ali ustvarja lažen vtis neodvisnega javnega razpoloženja. Še posebej občutljivo je, kadar se v takšnih mrežah pojavljajo ljudje, ki opravljajo javne funkcije ali sodelujejo pri komuniciranju državnih institucij.
Razkritje Mladine zato presega vprašanje nekaj skupin na Viberju in WhatsAppu. Gre za vprašanje, kako politična moč deluje v digitalnem prostoru, kdo usmerja javne odzive in ali lahko državljani prepoznajo razliko med neodvisnim mnenjem ter organiziranim strankarskim sporočilom.
Primorska imena zahtevajo tudi primorske odgovore
Za Primorsko je zgodba pomembna zaradi številnih lokalnih političnih povezav, ki jih razkriva seznam članov. Od Kopra in Ajdovščine do Pivke, Ilirske Bistrice in Kanala ob Soči se pojavljajo ljudje, ki so bili ali so še dejavni v lokalni oziroma državni politiki.
Od političnih predstavnikov ni pretirano pričakovati, da javno pojasnijo svojo vlogo v komunikacijskih skupinah, katerih delovanje je postalo predmet medijskih razkritij. To še posebej velja za tiste, ki zastopajo volivce v državnem zboru ali opravljajo vodstvene funkcije v političnih strankah.
Največji problem razkritja ni samo obstoj zaprtih skupin, temveč možnost, da se politično usmerjena sporočila javnosti predstavljajo kot spontani glas državljanov. Ko se v isti zgodbi pojavijo predstavniki različnih strank, lokalni politični funkcionarji in svetovalka iz kabineta predsednika vlade, to ni več zgolj vprašanje strankarske organizacije. To je vprašanje politične preglednosti, odgovornosti in zaupanja v javno razpravo.
Spletno uredništvo Naša Primorska
