Na ljubljanskih mestnih avtobusih se potniki srečujejo s sporočilom, da je prestolnica prejela evropski naziv Podnebno nevtralno in pametno mesto. Toda podatki o izpustih toplogrednih plinov in prometu kažejo precej zahtevnejšo sliko. Ljubljana je od leta 2018 skupne emisije zmanjšala za 16,3 odstotka, vendar se je poraba energije v prometu povečala, delež dizelskega goriva pa še narasel.
Evropsko priznanje sicer potrjuje ambicioznost mestnega podnebnega načrta, ne pa že dosežene podnebne nevtralnosti. Ali občina pri predstavljanju svojih dosežkov ustvarja preveč optimistično podobo?
Ljubljana želi do leta 2030 postati podnebno nevtralno mesto. Cilj je del evropske misije, v kateri sodelujejo številna mesta, pripravljena pospešeno zmanjševati izpuste toplogrednih plinov ter vlagati v čistejšo energijo, trajnostno mobilnost in energetsko učinkovite stavbe. Mestna občina Ljubljana je oktobra 2024 prejela posebno priznanje Evropske komisije, na katero opozarja tudi z napisi na mestnih avtobusih.
Toda med načrtovano podnebno nevtralnostjo in dejanskim stanjem je pomembna razlika. Čeprav Ljubljana uvaja električne in vodikove avtobuse, prenavlja stavbe ter spodbuja kolesarjenje, promet ostaja ena največjih ovir pri zmanjševanju izpustov. Podatki za leto 2024 kažejo, da se prometne obremenitve povečujejo, dizelsko gorivo pa predstavlja še večji delež porabljene energije v prometu kot leta 2018.
Vprašanje zato ni le, kaj pomeni evropsko priznanje, temveč predvsem, kako hitro Ljubljana dejansko napreduje proti cilju, ki si ga je zastavila za leto 2030.
Evropsko priznanje ni potrdilo, da je mesto že podnebno nevtralno
Na mestnih avtobusih je mogoče prebrati sporočilo, da je Ljubljana prejemnica naziva Podnebno nevtralno in pametno mesto, ki ga podeljuje Evropska komisija, ter da je s tem uradno stopila na pot razogljičenja. Podobno je občina zapisala oktobra 2024, ko je prejela evropsko priznanje.
Uradno ime priznanja je EU Mission Label, v slovenščini oznaka misije EU. Evropska komisija ga podeljuje mestom, ki so pripravila ustrezno ocenjene podnebne pogodbe, akcijske načrte in naložbene programe za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2030.
Oznaka torej pomeni, da je Evropska komisija pozitivno ocenila načrt mesta in njegove zaveze. Ne pomeni pa, da je Ljubljana že dosegla podnebno nevtralnost, niti ni zagotovilo, da bo cilj do leta 2030 tudi izpolnila.
Oktobra 2024 je priznanje prejelo 20 evropskih mest, med njimi Ljubljana in Kranj. V evropski misiji sodeluje tudi Velenje, vendar to ne pomeni, da je bilo vključeno med prejemnike priznanja v istem krogu.
Evropska komisija pojasnjuje, da je namen oznake tudi olajšati dostop do javnih in zasebnih virov financiranja. Mesta z oznako lahko pridobijo dodatno strokovno podporo pri načrtovanju naložb in povezovanju z vlagatelji, kar naj bi pospešilo izvajanje njihovih podnebnih ukrepov.
Mestna občina zavrača očitke o zavajajočem sporočilu
Na Mestni občini Ljubljana vztrajajo, da napisov na avtobusih ni mogoče razumeti kot trditev, da je prestolnica že podnebno nevtralna. Kot so pojasnili za N1, je treba upoštevati celotno sporočilo, predvsem del, ki govori o začetku poti do razogljičenja.
Občina meni, da je izraz Podnebno nevtralno in pametno mesto vsebinsko povezan z imenom evropske misije, v okviru katere je prejela priznanje. Po njenem stališču zato razlika med uradnim poimenovanjem oznake in izrazom, uporabljenim na avtobusih, ne pomeni nujno zavajanja.
Takšna razlaga ima svojo podlago v širšem kontekstu sporočila, vendar ostaja dejstvo, da je uradno priznanje namenjeno potrditvi načrtov, ne potrditvi že doseženega rezultata. To razlikovanje je pomembno, saj lahko izraz podnebno nevtralno mesto pri delu javnosti ustvari vtis, da je cilj že dosežen.
Bistveno vprašanje je zato, ali občina ob predstavljanju evropskega priznanja dovolj jasno pojasnjuje tudi dejansko stanje izpustov, obseg preostalih nalog in težave pri izvajanju načrtovanih ukrepov.
Do leta 2030 bi morala Ljubljana izpuste močno zmanjšati
Podnebna nevtralnost ne pomeni, da mesto ne povzroča več nobenih izpustov toplogrednih plinov. Pomeni, da se preostali izpusti uravnotežijo z njihovim odstranjevanjem iz ozračja, pri čemer mora biti glavni poudarek na dejanskem zmanjšanju emisij.
Ljubljanski akcijski načrt predvideva, da bi mesto do leta 2030 letne emisije zmanjšalo za približno 80 odstotkov glede na izhodiščno leto 2018. Po načrtu naj bi se letne emisije znižale na približno 460.316 ton ekvivalenta ogljikovega dioksida.
Preostale emisije naj bi izravnavali z naravnimi ponori ogljika, predvsem gozdovi, in predvidenimi tehnologijami za zajemanje oziroma uporabo ogljikovega dioksida. Pri tem ostaja pomembno vprašanje, koliko preostalih emisij bo mogoče dejansko in trajno izravnati.
Po podatkih, ki jih je Mestna občina Ljubljana posredovala N1, so skupne emisije toplogrednih plinov leta 2024 znašale 1.926.565 ton ekvivalenta CO₂. V primerjavi z letom 2018 so se zmanjšale za 16,3 odstotka.
Podatek vključuje rabo energije v stavbah, cestni promet na območju občine, ravnanje z odpadki in odpadno vodo ter kmetijstvo. Največji napredek je bil dosežen pri zmanjševanju porabe energije in izpustov v gospodinjstvih ter industrijskih stavbah.
Toda za dosego zastavljenega cilja bi morala Ljubljana izpuste z ravni iz leta 2024 do leta 2030 zmanjšati še za približno 1,47 milijona ton ekvivalenta CO₂. To pomeni dodatno zmanjšanje za približno tri četrtine glede na leto 2024, kar je bistveno zahtevnejša naloga od dosedanjega napredka.
Promet narašča, delež dizla pa se povečuje
Največje težave se kažejo v prometu. Čeprav občina spodbuja uporabo javnega prevoza, kolesarjenje in hojo, podatki kažejo, da se je skupna raba energije v prometu od leta 2018 do leta 2024 povečala za štiri odstotke.
Po pojasnilih občine so k temu pomembno prispevale večje prometne obremenitve cestnega omrežja, predvsem avtocestnega križa in ljubljanskega obroča. Podatki o prometnih izpustih namreč vključujejo tudi tranzitna vozila, ki območje občine zgolj prečkajo.
Posebej izstopa sprememba strukture uporabljenih goriv. Leta 2018 je dizelsko gorivo predstavljalo 61,1 odstotka porabljene energije v prometu, leta 2024 pa že 64 odstotkov. Delež bencina se je v istem obdobju zmanjšal s 36,7 na 33,4 odstotka.
Delež drugih virov energije, med katerimi sta elektrika in plin, se je povečal z 2,2 na 2,6 odstotka. Čeprav gre za rast, je njihov skupni delež v primerjavi z dizlom in bencinom še vedno zelo majhen.
Ti podatki ne pomenijo, da se prav vsak segment prometa razvija v napačno smer. Kažejo pa, da elektrifikacija in druge spremembe do leta 2024 še niso uspele preobrniti skupnega trenda porabe energije v prometu.
Občina želi do leta 2030 prometne emisije zmanjšati za 67 odstotkov glede na leto 2018. Ker se je raba energije v tem sektorju v prvih šestih letih opazovanega obdobja povečala, bo doseganje tega cilja zahtevalo občutno hitrejše spremembe.
Električni in vodikovi avtobusi so pomemben korak, vendar niso dovolj
Ljubljanski potniški promet postopoma posodablja vozni park in uvaja avtobuse, ki med vožnjo ne povzročajo neposrednih izpustov iz izpušne cevi. Po podatkih, ki jih je občina posredovala N1, ima LPP 28 baterijskih električnih avtobusov in deset avtobusov na vodik.
Dolgoročni cilj občine je, da bi do leta 2030 nadomestila vse dizelske mestne avtobuse. Takšna sprememba bi lahko prispevala k zmanjšanju lokalnega onesnaževanja zraka in hrupa ter izboljšala kakovost javnega prevoza.
Pri presoji podnebnih učinkov pa je treba upoštevati tudi način proizvodnje električne energije in vodika. Vozila brez neposrednih izpustov namreč niso nujno povsem brez emisij skozi celotno energetsko verigo, zato je za celovito razogljičenje pomemben tudi izvor energije, s katero obratujejo.
Poleg posodobitve avtobusov občina napoveduje širitev javnega potniškega prometa, pogostejše linije, dodatne rumene pasove ter razvoj zmogljivejših oblik mestnega prevoza. Med dolgoročnimi zamislimi omenja tudi baterijski tramvaj in sistem hitrih avtobusnih linij.
Vendar so ti ukrepi za zdaj različno daleč od dejanske izvedbe. Pomembno bo predvsem, koliko novih potnikov bo javni promet uspel pridobiti in koliko voženj z osebnimi avtomobili bo zaradi tega dejansko odpadlo.
V akcijskem načrtu 118 ukrepov
Ljubljanski načrt razogljičenja vključuje 118 ukrepov, ki posegajo na različna področja mestnega življenja. Med najpomembnejšimi so energetska prenova stavb, zmanjševanje uporabe fosilnih goriv pri ogrevanju, širjenje obnovljivih virov energije in elektrifikacija prometa.
Posebno pomemben del predstavlja ogrevanje stavb, saj je energetska poraba stanovanjskih, javnih in poslovnih objektov velik vir toplogrednih plinov. Predvidena sta postopno zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv v sistemu daljinskega ogrevanja ter razvoj drugih energetskih rešitev.
Na prometnem področju občina poudarja urejanje kolesarske infrastrukture, širjenje površin za pešce in spodbujanje souporabe vozil. Med obstoječimi možnostmi navaja sisteme Bicikelj, bicikEL in Avant2Go, ki naj bi zmanjšali potrebo po uporabi lastnega avtomobila.
Pomemben del načrtov je tudi razvoj Potniškega centra Ljubljana, posodobitev železniške infrastrukture in boljše povezovanje različnih oblik javnega prevoza. Občina napoveduje tudi strožjo parkirno politiko, s katero želi omejevati nepotrebne vožnje z osebnimi avtomobili v najbolj obremenjenih delih mesta.
Toda izvedba vseh teh ukrepov ni odvisna samo od mestne občine. Ljubljana je prometno središče države, zato so za občutno zmanjšanje cestnih obremenitev potrebne tudi izboljšave regionalnih železniških in avtobusnih povezav ter sodelovanje države in okoliških občin.
Ali bo Ljubljana do leta 2030 dosegla zastavljeni cilj?
Evropska oznaka misije EU je za Ljubljano pomembno priznanje, saj potrjuje, da je mesto pripravilo načrt za razogljičenje in pridobilo pozitivno strokovno oceno. Prav tako ni mogoče prezreti, da so se skupne emisije med letoma 2018 in 2024 zmanjšale.
Toda razlika med dosedanjim napredkom in zastavljenim ciljem ostaja velika. Ljubljana mora v prihodnjih letih zmanjševanje emisij močno pospešiti, pri čemer bo promet eden najzahtevnejših sektorjev. Prav tam namreč podatki kažejo povečanje porabe energije in večji delež dizelskega goriva.
To še ne pomeni, da cilja ni mogoče doseči, pomeni pa, da sedanji podatki sami po sebi ne zagotavljajo njegove uresničitve. Za oceno uspešnosti bodo pomembni predvsem dejansko izvedeni projekti, izmerjeno zmanjšanje emisij in transparentno spremljanje rezultatov.
Tudi evropsko priznanje ni zavezujoče jamstvo, da bo mesto podnebno nevtralnost doseglo do leta 2030. Evropska misija temelji na ambicioznih javnih zavezah, katerih uresničevanje je odvisno od številnih tehničnih, finančnih in organizacijskih dejavnikov.
Med evropskim priznanjem in vsakodnevno prometno resničnostjo
Ljubljana ima torej dva obraza. Na eni strani evropsko priznanje, podnebni načrt, električne avtobuse in projekte, namenjene zmanjševanju izpustov. Na drugi strani pa naraščajočo prometno porabo energije, visok delež dizla in velik razkorak med trenutnimi emisijami ter ciljem za leto 2030.
Spor glede napisov na avtobusih zato odpira širše vprašanje javnega komuniciranja. Pomembno je, da občina predstavlja svoje dosežke, vendar mora biti pri tem enako jasno, kaj je že uresničeno, kaj je šele načrtovano in kateri kazalniki za zdaj ne kažejo želenega napredka.
Ljubljana je prejela evropsko priznanje za svojo pot do podnebne nevtralnosti, ne pa potrdila, da je že podnebno nevtralna. Ali bo ambiciozne cilje dejansko dosegla, bodo pokazali predvsem prihodnji podatki o emisijah, prometu in izvajanju napovedanih ukrepov. Do takrat ostaja ključno vprašanje, ali bodo spremembe dovolj hitre, da bodo načrti do leta 2030 postali resničnost.
