Hrvaška in celotna nekdanja Jugoslavija se poslavljata od ene največjih glasbenih legend. V soboto, 31. oktobra 2026, je v 86. letu življenja umrl Mate Mišo Kovač, pevec, ki je s svojim značilnim glasom, nepozabnimi pesmimi in izjemno karizmo zaznamoval več generacij. V svoji bogati karieri je prodal več kot 20 milijonov glasbenih nosilcev zvoka, napolnil največje koncertne dvorane in stadione ter ustvaril uspešnice, ki jih ljudje prepevajo še danes.
Toda za velikim zvezdnikom se je skrivala tudi življenjska zgodba, polna vzponov, bolečih izgub in osebnih preizkušenj.
Mišo Kovač je umrl v soboto popoldne, star 85 let. Po poročanju hrvaške tiskovne agencije Hina je umrl v svojem domu v Podstrani pri Splitu. V prvih urah po njegovi smrti so nekateri mediji poročali, da je umrl v splitski bolnišnici, vendar je Klinični bolnišnični center Split te navedbe uradno zanikal. Iz bolnišnice so sporočili, da Kovač tistega dne ni bil sprejet na zdravljenje in da ni umrl v njihovi ustanovi.
Novica o njegovi smrti je pretresla Hrvaško, posebej čustveno pa so jo sprejeli v Dalmaciji, s katero je bil pevec vse življenje tesno povezan. Njegovo smrt so naznanili tudi na splitskem stadionu Poljud, kjer je Hajduk igral prvenstveno tekmo proti Gorici. Ko je uradni napovedovalec sporočil žalostno vest, so po stadionu zadonele Kovačeve pesmi, navijači pa so jih začeli prepevati. Prizor je pokazal, kako močno je bil priljubljeni glasbenik povezan z ljudmi, dalmatinsko identiteto in nogometnim klubom, ki ga je srčno podpiral.
Otroštvo v Šibeniku: Fant, ki je sanjal o glasbi
Mate Mišo Kovač se je rodil 16. julija 1941 v Šibeniku, med drugo svetovno vojno. Odraščal je v mestu, ki je pozneje dalo številne pomembne glasbene ustvarjalce. Njegov oče Jakov je bil doma iz starega šibeniškega predela Varoš, mati Zrinka, rojena Jurišić, pa je izvirala z otoka Vrgada. Mišo je odraščal skupaj z bratom Ratkom in sestro Blanko.
Zanimivo je, da sta v isti šibeniški ulici odraščala tudi Arsen Dedić in Vice Vukov, pozneje prav tako izjemno pomembna glasbenika. Čeprav so se njihove glasbene poti razvijale različno, je Šibenik sčasoma postal sinonim za številne velike glasove hrvaške popularne glasbe.
Mišo se sprva ni nameraval poklicno ukvarjati s petjem. V mladosti je treniral nogomet in bil velik navijač splitskega Hajduka. V šibeniški industrijski šoli se je izučil za tapetnika, vendar ga je vse bolj privlačila glasba. Posebej močan vtis je nanj naredil nastop šibeniškega pevca Ljube Lučeva, po katerem se je pri približno šestnajstih letih odločil, da želi tudi sam stopiti pred mikrofon.
Njegovi glasbeni vzorniki so bili predvsem tuji izvajalci, med njimi Elvis Presley in Ray Charles. Presleyjev vpliv je bil viden tako v njegovem načinu nastopanja kot v prepričanju, da mora pevec občinstvu poleg glasu ponuditi tudi močno odrsko osebnost.
Prvi uspehi in odločitev, ki mu je spremenila življenje
Že kot mladenič je začel nastopati na lokalnih pevskih tekmovanjih. Hrvaški biografski leksikon kot njegov zgodnji uspeh navaja zmago na tekmovanju Prvi glas Šibenika leta 1958, medtem ko poznejši biografski zapisi omenjajo tudi tekmovanje leta 1961, ko naj bi si prvo mesto delil z Mirkom Vukšićem.
Po odsluženem vojaškem roku v Beogradu se je odločil, da bo svojo prihodnost poiskal v Zagrebu. Tam je želel posneti prvo gramofonsko ploščo, čeprav ni imel pomembnih poznanstev v glasbeni industriji in mu nihče ni zagotavljal uspeha.
O njegovem prihodu v Zagreb govori zanimiva zgodba, ki jo je Kovač sam pripovedoval v intervjuju za Plavi vjesnik januarja 1970. Maja 1964 se je poslovil od prijateljev iz klape in odpotoval v Zagreb. V mestu je imel teto, pri kateri je lahko prespal, nato pa se je odločil za pogumno potezo: odpravil se je neposredno na sedež založbe Jugoton in zaprosil za priložnost.
Tam je spoznal glasbenega urednika Pera Gotovca. Srečanje je bilo za mladega pevca odločilno, saj mu je odprlo vrata do prvega snemanja. Mišo je tako brez velikih priporočil in brez že ustvarjene kariere dobil priložnost, o kateri je sanjal.
Prva plošča in nenavadna skrb, da je nihče ne bo kupil
Leta 1964 je za Jugoton posnel svojo prvo malo gramofonsko ploščo. Na njej sta bili pesmi Ne mogu prestati da te volim, njegova priredba uspešnice Raya Charlesa, in Ti si bila dio svijeta, priredba pesmi italijanskega pevca Tonyja Dallare.
Prvi posnetki mu še niso prinesli velike slave, vendar so pomenili začetek profesionalne glasbene kariere. Mišo je bil na svojo prvo ploščo izjemno ponosen, obenem pa ga je skrbelo, ali jo bo kdo sploh kupil.
V intervjuju iz leta 1970 se je spominjal, kako je po zagrebških trgovinah preverjal, ali se njegova plošča prodaja. Bil je tako nestrpen in zaskrbljen, da je celo razmišljal, da bi porabil ves svoj denar oziroma si ga izposodil, da bi nekdo v njegovem imenu kupoval njegove plošče in bi založba dobila vtis, da postaja uspešen.
Zgodba, ki so jo hrvaški mediji ponovno obudili po njegovi smrti, razkriva precej drugačno podobo pevca, kot jo je javnost poznala pozneje. Pred samozavestnim zvezdnikom, ki je na stadionih vodil večdesettisočglave množice, je bil mladenič, ki se je bal, da njegova glasba ne bo našla poslušalcev.
Pesem, ki je leta 1969 začela njegovo zvezdniško obdobje
Po prvi plošči so sledili festivalski nastopi in nove skladbe. Leta 1965 je nastopil na festivalu Melodije Jadrana, v naslednjih letih pa je postopoma postajal vse bolj prepoznaven na jugoslovanski glasbeni sceni.
Velika prelomnica je prišla leta 1969 s pesmijo Više se nećeš vratiti, ki jo je napisal takrat mladi skladatelj Đorđe Novković. Kovač je z njo zmagal na sarajevskem festivalu Vaš šlager sezone in se dokončno uveljavil med najbolj priljubljenimi pevci tedanje države.
Pesem je dosegla izjemen komercialni uspeh. Po podatkih iz takratnih diskografskih poročil je bila že v letu izida prodana v skoraj 190.000 izvodih, poznejši biografski viri pa navajajo, da je njena skupna naklada dosegla približno pol milijona izvodov. S tem je postala ena najuspešnejših plošč njegovega zgodnjega obdobja.
Leto 1969 je bilo za Kovača izjemno tudi širše. Z več uspešnimi izdajami je postal eden najbolje prodajanih izvajalcev Jugotona. Sodelovanje z Đorđem Novkovićem je nato trajalo desetletja, vse do skladateljeve smrti leta 2007, in pomembno oblikovalo njegov glasbeni repertoar.
Zmaga v Splitu in pesmi, ki so postale zimzelene
Leta 1971 je Mišo Kovač s pesmijo Proplakat će zora zmagal na Splitskem festivalu. Skladba je postala ena njegovih največjih uspešnic, njena prodaja pa je po poročanju hrvaških medijev presegla 300.000 izvodov.
Prav sedemdeseta in osemdeseta leta so bila obdobje njegove največje priljubljenosti. Na festivalih je prejemal nagrade, njegove plošče so dosegale izjemne naklade, koncerti pa so privabljali množice poslušalcev. Posebej pomembna je bila njegova sposobnost, da je dalmatinsko in mediteransko glasbeno občutje približal občinstvu po vsej nekdanji Jugoslaviji.
V tem obdobju so nastale oziroma postale priljubljene številne skladbe, ki so še danes del regionalne glasbene dediščine: Ostala si uvijek ista, Ako me ostaviš, Ti si pjesma moje duše, Dalmacija u mom oku, Još i danas teku suze jedne žene, Odvest ću te na vjenčanje, Pozdravi mi ženu plave kose, Svi pjevaju, ja ne čujem in Najljepše su oči moje majke.
Leta 1980 je na Splitskem festivalu ponovno osvojil prvo nagrado, tokrat s pesmijo Dobra ti večer, mati moja. Sodeloval je tudi z drugimi pomembnimi skladatelji, med njimi Zdenkom Runjićem, Dušanom Šarcem in Stjepanom Mihaljincem.
Njegova glasba je pogosto govorila o ljubezni, izgubi, materi, domu in hrepenenju. Prav preprostost besedil in izrazita čustvena interpretacija sta pripomogli, da so njegove pesmi poslušali ljudje različnih generacij in okolij.
Prometna nesreča in znameniti brki
Kovačeva podoba je bila skoraj tako prepoznavna kot njegov glas. Temni brki, močan pogled in značilno dvigovanje rok med koncerti so postali del njegove odrske identitete.
Toda brki niso nastali zgolj zaradi modnega videza. Leta 1971 je preživel hudo prometno nesrečo pri Zadru, v kateri je utrpel poškodbo obraza. Nad zgornjo ustnico mu je ostala brazgotina, ki jo je pozneje prekril z brki.
Sčasoma so postali njegov zaščitni znak. Občinstvo ga je prepoznalo že po silhueti, njegov nastop pa je pogosto spremljala značilna gesta dvignjenih rok, s katero je pozival ljudi k petju.
Kovač je razumel, da koncert ni zgolj zaporedje pesmi, temveč srečanje med izvajalcem in občinstvom. Njegovi nastopi so zato pogosto prerasli v množično prepevanje, pri katerem je pevec včasih le dvignil roke, poslušalci pa so nadaljevali pesem namesto njega.
Več kot 20 milijonov prodanih plošč in izjemna priljubljenost
Mišo Kovač je v svoji dolgi karieri dosegel prodajne rezultate, ki jih je na prostoru nekdanje Jugoslavije uspelo doseči le redkim glasbenikom. Po podatkih, ki jih ob njegovi smrti navajajo hrvaški mediji in založniški viri, je prodal več kot 20 milijonov glasbenih nosilcev zvoka.
Njegove plošče so prejemale zlate, srebrne in diamantne oznake, uspehi pa niso bili omejeni na posamezno desetletje. Čeprav je največjo priljubljenost dosegel v sedemdesetih in osemdesetih letih, je ostal prepoznaven tudi po razpadu Jugoslavije in spremembah glasbene industrije.
Leta 1989 je bil po navedbah biografskih zapisov razglašen za osebnost leta v Jugoslaviji. Njegova priljubljenost je presegala meje glasbenega sveta, saj je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov zabavne kulture tedanjega prostora.
Poleg studijskih albumov je izdal številne kompilacije največjih uspešnic, koncertne posnetke in nove izdaje starejših skladb. Leta 2008 je Croatia Records ponovno izdala trinajst njegovih albumov, s čimer je njegov obsežni repertoar približala tudi mlajšim poslušalcem.
Največja osebna tragedija: Smrt sina Edija
Za javno podobo uspešnega glasbenika se je skrivala tudi izjemno težka osebna zgodba. Kovač se je poročil trikrat. Njegova prva žena je bila Ljubica Komadina, druga Anita Baturina, nekdanja mis Jugoslavije, s katero je imel sina Edija in hčer Ivano. Tretja žena je bila Lidija Pintarić, s katero je ostal do konca življenja.
Najhujši udarec je doživel leta 1992, ko je umrl njegov šestnajstletni sin Edi. Tragedija je Kovača globoko zaznamovala, o izgubi pa je v poznejših intervjujih večkrat govoril kot o bolečini, ki je ni mogoče povsem preseči.
Po sinovi smrti se je za nekaj časa umaknil iz javnosti. Njegovo zasebno življenje je bilo v naslednjih letih pogosto predmet medijskega zanimanja, vendar je bila izguba otroka nedvomno ena najtežjih preizkušenj njegovega življenja.
Kljub osebni tragediji se je pozneje vrnil na glasbene odre. Glasba je ostala pomemben del njegovega življenja, stik z občinstvom pa je ohranil tudi v obdobjih, ko se je redkeje pojavljal v javnosti.
Poljud, Hajduk in nepozabni koncerti
Mišo Kovač je bil vse življenje velik navijač splitskega Hajduka. Njegova povezanost s klubom ni bila zgolj navijaška, temveč tudi glasbena, saj so številne njegove pesmi postale del navijaške kulture.
V začetku devetdesetih let je na splitskem stadionu Poljud nastopil pred približno 50.000 ljudmi. Koncert je ostal eden najbolj prepoznavnih dogodkov njegove kariere in dokaz njegove izjemne priljubljenosti.
Skladbe, kot sta Noćas ćemo zemlji k’o materi reći in Ja ne mogu drugo nego da ga volim, so dobile posebno mesto med navijači Hajduka. Kovač je bil povezan tudi z navijaško skupino Torcida, ki ga je sprejela kot enega simbolov Dalmacije.
Prav zato je bilo slovo na Poljudu 31. oktobra 2026 tako čustveno. Po koncu tekme, na kateri je Hajduk premagal Gorico s 5:0, je uradni napovedovalec sporočil, da je Mišo Kovač umrl. Na stadionu, kjer se je zbralo skoraj 12.000 gledalcev, so nato zadonele njegove pesmi, navijači pa so jih zapeli skupaj.
To ni bilo organizirano slovo, temveč spontan odziv ljudi, za katere je bila njegova glasba del osebnih spominov in dalmatinske identitete.
Vrnitev na odre in sodelovanje s hčerjo Ivano
Po težkih devetdesetih letih se je Kovač postopoma vrnil k nastopanju in snemanju. Čeprav se je večkrat govorilo o koncu njegove kariere, je še naprej ustvarjal in se občasno vračal pred občinstvo.
Posebno mesto v njegovem poznejšem glasbenem življenju je imela hči Ivana Kovač, ki se je tudi sama odločila za pevsko kariero. Oče in hči sta večkrat sodelovala, njuna povezanost pa je bila pomembna tudi zunaj glasbenega sveta.
V poznejših letih je Kovač izdajal nove albume in zbirke največjih uspešnic. Med njegovimi izdajami so bili Budi čovjek dobre volje, Dalmatino, Ja sam kovač svoje sreće in The Platinum Collection.
Leta 2007 je izšel tudi koncertni album Mišo! Koncert, ki je dodatno utrdil njegov status enega največjih hrvaških zabavnoglasbenih izvajalcev.
Povezanost s politiko in javnim življenjem
Mišo Kovač ni bil prisoten le v glasbenem svetu. V različnih obdobjih je javno izražal tudi politična stališča in sodeloval na dogodkih, povezanih s hrvaškim političnim življenjem.
Njegov odnos do Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ) se je skozi leta spreminjal. Čeprav je bil v določenem obdobju do stranke kritičen, je pozneje nastopal tudi na njenih dogodkih in prijateljeval s prvim hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom.
Takšna javna angažiranost je občasno sprožala različne odzive, vendar ni bistveno zmanjšala njegove glasbene priljubljenosti. Za številne poslušalce je ostal predvsem pevec, katerega pesmi so jih spremljale ob pomembnih življenjskih trenutkih.
Njegova prepoznavnost je presegala običajne okvire glasbene kariere. Nastopil je tudi v filmu Poslijepodne jednog fazana iz leta 1972, v katerem je igral skupaj z Radetom Šerbedžijo.
Priznanja in nagrada za življenjsko delo
Za svoje ustvarjanje je prejel številne glasbene nagrade in priznanja. Med najpomembnejšimi je Porin za življenjsko delo, ki ga je prejel leta 2012 kot priznanje za izjemen prispevek k hrvaški glasbi.
Že leta 2007 mu je mestni svet Šibenika podelil nagrado mesta Šibenik. Priznanje je imelo posebno simbolno vrednost, saj se je glasbenik vse življenje rad vračal k svojim koreninam in poudarjal povezanost z rodnim mestom.
Njegove pesmi so skozi desetletja dobivale nove interpretacije. Mlajši glasbeniki so jih izvajali na koncertih, televizijskih oddajah in različnih prireditvah, s čimer so ostajale prisotne tudi med poslušalci, ki se ob njihovem nastanku še niso rodili.
Posebno mesto je njegova skladba Poljubi zemlju dobila tudi v športnem svetu, kjer je postala neuradna himna hrvaške vaterpolske reprezentance. To dodatno kaže, kako široko se je njegova glasba zasidrala v hrvaški družbi.
Slovo od glasbenika, ki je povezoval generacije
Mišo Kovač je bil eden redkih pevcev, katerih priljubljenost ni temeljila samo na trenutnih uspešnicah. Njegove pesmi so spremljale poroke, družinska praznovanja, žalostne trenutke, prijateljska srečanja in množične koncerte. Ob njih so odraščale generacije poslušalcev, številne skladbe pa so postale del skupnega glasbenega spomina.
V enem od intervjujev za hrvaško javno radiotelevizijo je govoril o tem, da njegove pesmi povezujejo različne generacije, ker v ljudeh vzbujajo čustva in ustvarjajo posebno vzdušje. Verjel je, da poslušalec pesem sprejme takrat, ko v njej prepozna del lastnega življenja.
Njegova glasbena pot se je začela s skromnim mladeničem iz Šibenika, ki je leta 1964 brez poznanstev potrkal na vrata Jugotona in prosil za priložnost. Končala se je z zapuščino, ki vključuje več kot 20 milijonov prodanih glasbenih nosilcev, številne nagrade in pesmi, ki so preživele več desetletij.
Po poročanju hrvaških medijev bo njegovo slovo potekalo v Splitu, pokopan pa bo v Zagrebu, kjer si je želel zadnjega počivališča. Podrobnosti pogrebnih slovesnosti bodo pristojni še sporočili.
Mate Mišo Kovač je umrl, vendar njegov glas ostaja. V pesmih, ki jih bodo ljudje še dolgo prepevali, v spominih na koncerte, na katerih je občinstvo dvigovalo roke skupaj z njim, in v glasbeni dediščini, ki je zaznamovala velik del nekdanje Jugoslavije. Od fanta, ki je v zagrebških trgovinah zaskrbljeno preverjal prodajo svoje prve plošče, je postal legenda, ki je za vedno spremenila podobo dalmatinske in hrvaške popularne glasbe.
Spletno uredništvo
