Kdo odloča, kdo bo vodil največje slovenske bolnišnice? Na papirju direktorje izbirajo sveti zavodov, toda država ima v njih zelo močan vzvod: vlada imenuje svoje predstavnike, ti pa sodelujejo pri izbiri in razreševanju direktorjev. Dogajanje zadnjih tednov je ta mehanizem postavilo naravnost pod žaromete. V UKC Ljubljana je vlada predčasno zamenjala vse štiri svoje predstavnike, kmalu zatem je odstopil generalni direktor Marko Jug, novi svet pa je za začasnega direktorja imenoval Tomaža Erjavca.
Toda Ljubljana ni osamljen primer. Predčasne menjave so sledile še v drugih zdravstvenih zavodih, zgodovina pa kaže, da poseganje politike v sestavo svetov bolnišnic ni posebnost ene same oblasti.
Vprašanje zato ni samo, ali je Tomaž Erjavec primeren za vodenje največje slovenske bolnišnice. Pomembnejše je vprašanje, kako sistem sploh omogoča, da politična oblast vpliva na to, kdo bo nadziral direktorja in kdo bo odločal o njegovem imenovanju ali razrešitvi.
Prav zadnji dogodki kažejo, kako hitro se lahko razmerja spremenijo. Vlada je 20. avgusta v UKC Ljubljana odpoklicala vse štiri predstavnike ustanovitelja, čeprav bi njihov mandat trajal do septembra 2027, ter imenovala Andreja Lampeta, Simono Kaučič, Janeza Remškarja in Matjaža Trontlja. Menjava je sledila spremembi pravilnika, ki omogoča, da lahko vlada predstavnika ustanovitelja odpokliče na predlog ministra za zdravje ne glede na druge razloge za predčasno razrešitev.
In potem so se dogodki začeli vrstiti zelo hitro.
Štirje novi člani, en odstop in novi direktor
Dvajsetega avgusta je vlada zamenjala svojo celotno četverico v svetu UKC Ljubljana. Enajst dni pozneje, 31. avgusta, je Marko Jug ponudil odstop. Njegov mandat se je predčasno končal 11. septembra, naslednji dan pa je svet za vršilca dolžnosti generalnega direktorja imenoval Tomaža Erjavca. Tri dni pozneje je bil objavljen še razpis za direktorja s polnim mandatom.
Samo časovno zaporedje seveda še ne dokazuje, da je bila menjava sveta izvedena z namenom zamenjati direktorja. Toda Jug je potezo vlade razumel prav kot jasno politično sporočilo oziroma nezaupnico in ocenil, da bo novi svet svojo odgovornost lažje izvajal z drugim direktorjem.
To je pomembno zaradi sestave sveta. Danes ima svet UKC Ljubljana sedem članov, štirje so predstavniki države, preostali pa zastopajo zaposlene, zavarovance in uporabnike. Državna četverica ima torej sama večino. Ko vlada zamenja vse štiri svoje predstavnike, ne zamenja zgolj nekaj imen v nadzornem organu, ampak spremeni večinski blok organa, ki ima pomembne pristojnosti pri vodenju zavoda.
Novi člani sveta imajo tudi politične povezave
Dodatno vprašanje odpira politično ozadje nove sestave. Po podatkih, ki jih je zbral 24ur, je Matjaž Trontelj član NSi, Andrej Lampe in Simona Kaučič sta povezana s SDS, Janez Remškar pa vodi zvezo upokojencev pri SLS. Tudi prejšnja sestava ni obstajala v političnem vakuumu: predsednica sveta je bila Irma Gubanec, med člani pa Tomaž Slana, ki je bil povezan z nekdanjim delovnim okoljem prejšnjega premierja Roberta Goloba v GEN-I.
To samo po sebi ne dokazuje, da posamezen član sveta ravna po navodilih politične stranke. Prav tako politična pripadnost sama po sebi ne pomeni, da nekdo nima strokovnih kompetenc. Pokaže pa nekaj drugega: imenovanje predstavnikov države v svetih bolnišnic je neposredno povezano z izvršno oblastjo, zato menjava oblasti lahko pomeni tudi spremembo ljudi, ki imajo odločilen vpliv na nadzor vodstva bolnišnice.
In trenutne menjave niso omejene na UKC Ljubljana.
Ljubljana ni edina: predčasno zamenjanih že 27 članov
Po pregledu, ki ga je objavil 24ur, je bilo v sedanjem valu kadrovskih sprememb predčasno razrešenih že 27 članov svetov javnih zdravstvenih zavodov. Dvajsetega avgusta je vlada poleg četverice v UKC Ljubljana odpoklicala tudi vse štiri svoje predstavnike v svetu Onkološkega inštituta Ljubljana.
Menjave so se nadaljevale. Ta teden je vlada predčasno odpoklicala še vse štiri svoje predstavnike v svetu UKC Maribor, ki so imeli mandat do septembra 2027. Marjana Mačkoška, Klemna Pleška, Mojco Gornjak in Franca Hočevarja so zamenjali Tadej Krašovec, Laura Mencinger, Igor Škrinjar in Bernard Memon.
Tudi tu so med novoimenovanimi ljudje z jasno politično preteklostjo oziroma pripadnostjo. Po podatkih 24ur je Igor Škrinjar predsednik občinskega odbora SDS Ruše, Laura Mencinger je članica SDS, Bernard Memon pa nekdanji mariborski mestni svetnik NSi.
Generalni direktor UKC Maribor je trenutno Vojko Flis, ki mu mandat poteče marca 2028. Menjava sveta sama po sebi ne pomeni, da bo zamenjan tudi direktor, in takšnega zaključka vnaprej ni mogoče narediti. Pomeni pa, da bo njegovo delo odslej nadziral svet z novo vladno četverico.
Tudi prejšnja oblast je po prihodu zamenjala svete
Toda če želimo razumeti sistem, se ne smemo ustaviti pri sedanji vladi. Podoben vzorec se je zgodil po prejšnji politični menjavi.
Po prihodu Golobove vlade leta 2022 je takratni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan napovedal zamenjavo predstavnikov države v svetih kar devetih bolnišnic oziroma zdravstvenih zavodov. Med njimi so bili UKC Ljubljana, UKC Maribor, Onkološki inštitut, bolnišnice v Celju, Slovenj Gradcu in Murski Soboti, Psihiatrična bolnišnica Begunje, kranjska porodnišnica in Klinika Golnik.
Takratna oblast je potezo utemeljevala s slabim finančnim stanjem bolnišnic. Bešič Loredan je pojasnjeval, da želi vlada z novimi sveti najprej stabilizirati poslovanje, nato pa doseči pozitivne rezultate. Samo UKC Ljubljana je imel v prvih petih mesecih leta 2022 skoraj 24 milijonov evrov presežka odhodkov nad prihodki.
Toda mehanizem je bil podoben: nova politična oblast je prišla na oblast in zamenjala predstavnike države v nadzornih organih bolnišnic.
V UKC Ljubljana je takrat predsednica sveta postala Irma Gubanec. Septembra istega leta je tedanji direktor Jože Golobič odstopil, vlada pa je dala soglasje k njegovi predčasni razrešitvi. Vodenje je nato prevzel Marko Jug.
Še pred tem: vlada zamenjala svet, ta pa začel razreševati vodstvo
Podoben primer najdemo še nekaj let prej. Leta 2017 je takratna Cerarjeva vlada v času krize programa otroške srčne kirurgije postopoma zamenjala vseh šest predstavnikov ustanovitelja v svetu UKC Ljubljana. Novi svet se je nato lotil vprašanja odgovornosti vodstva.
Ko je bila nova sestava vzpostavljena, je svet začel postopek razrešitve generalnega direktorja Andraža Kopača in strokovne direktorice Marije Pfeifer. Kopač je bil nato razrešen, za vršilca dolžnosti direktorja pa je bil imenovan Aleš Šabeder.
Tudi pri tem primeru je pomembna razlika med političnim vplivom in razlogom za posamezno razrešitev. Takrat so bile v UKC resne težave in dolgoletne polemike glede otroške srčne kirurgije, zato ni mogoče preprosto zapisati, da je bil Kopač zamenjan zgolj zaradi politike. Toda politična oblast je imela na voljo zelo konkreten vzvod: zamenjala je svoje predstavnike v svetu, novi svet pa je nato odločal o usodi vodstva.
To je isti temeljni mehanizem, ki obstaja še danes.
Direktorji prihajajo in odhajajo, politika ostaja del enačbe
Zgodovina UKC Ljubljana lepo pokaže tudi, kako nestabilno je lahko poslovno vodstvo največje bolnišnice. Simon Vrhunec je sodil med direktorje z daljšim stažem in je preživel več različnih vlad, pozneje pa so se na vrhu UKC vrstili Andrej Baričič, Brigita Čokl, Andraž Kopač, Aleš Šabeder, Janez Poklukar, Jože Golobič, Marko Jug in zdaj Tomaž Erjavec kot vršilec dolžnosti.
Zanimive so tudi poti nekaterih direktorjev. Šabeder je iz UKC pozneje odšel na položaj ministra za zdravje. Enako se je zgodilo Janezu Poklukarju. Ko je Poklukar postal minister, je vodenje UKC začasno prevzel dotedanji predsednik sveta zavoda Jože Golobič. Poklukar je pozneje povedal, da je prav sam predlagal Golobiča za vodenje ustanove.
Takšne poti same po sebi niso dokaz neustreznega kadrovanja. Kažejo pa, kako majhen je krog ljudi, ki se skozi leta premika med vodstvi bolnišnic, njihovimi sveti in ministrstvom za zdravje.
Tomaž Erjavec prihaja brez izkušenj z vodenjem bolnišnice
V to okolje zdaj vstopa Tomaž Erjavec. Za širšo javnost je bil pred imenovanjem precej neznano ime. Sam navaja več kot 15 let izkušenj z vodenjem podjetij, ekip ter organizacijskih in tehnoloških projektov, velik del njegovega dela pa je bil povezan tudi z zdravstvom, izobraževanjem in digitalizacijo. Vodstveno znanje je nadgradil na programu Owner/President Management na Harvard Business School.
Bolnišnice pa doslej ni vodil. Tudi sam priznava, da je UKC Ljubljana po obsegu povsem drugačna organizacija od podjetij in ekip, ki jih je vodil prej. To še ne pomeni, da dela ne more opravljati uspešno, pomeni pa, da je novi vršilec dolžnosti največje slovenske bolnišnice funkcijo prevzel brez neposrednih izkušenj z vodenjem tako velikega javnega zdravstvenega zavoda.
Pred njim je zahtevna naloga. UKC Ljubljana je v prvem polletju letos kljub večjemu obsegu opravljenih storitev ustvaril 4,8 milijona evrov presežka odhodkov nad prihodki. Erjavec napoveduje pregled sanacijskih ukrepov in iskanje rezerv pri organizaciji, procesih, nabavi in izrabi zmogljivosti.
Toda Erjavec je za zdaj le začasna rešitev. Razpis za generalnega direktorja s polnim mandatom se izteče 29. septembra, sam pa je pred dnevi povedal, da o kandidaturi še ne razmišlja.
Ko politika imenuje večino, je vprašanje neodvisnosti neizogibno
Problem zato ni samo vprašanje, ali je eden ali drugi direktor politično nastavljen. Sistem je že po svoji zasnovi takšen, da izvršna oblast neposredno sodeluje pri oblikovanju organa, ki nadzira vodstvo bolnišnice.
Država je ustanovitelj javnih zdravstvenih zavodov in razumljivo je, da želi nadzorovati porabo javnega denarja ter odgovornost vodstev. Vlade so menjave svetov praviloma tudi utemeljevale z odgovornostjo, slabim poslovanjem, potrebo po stabilizaciji ali spremembo načina upravljanja.
Toda prav zato se pojavi drugo vprašanje: kje se konča legitimna odgovornost ustanovitelja in začne politično kadrovanje?
Če lahko nova vlada pred iztekom mandatov zamenja svojo celotno kvoto v svetu zavoda, pri tem pa s štirimi od sedmih članov pridobi večino, direktor bolnišnice težko deluje v okolju, ki bi bilo popolnoma ločeno od političnih sprememb.
In zgodovina kaže, da tega vzvoda ni uporabljala samo ena politična stran.
V nekaj tednih 27 predčasnih razrešitev
Sedanji val pa je zaradi obsega posebej vreden pozornosti. Po zadnjem pregledu je bilo predčasno razrešenih 27 predstavnikov države v svetih zdravstvenih zavodov. Med ustanovami, kjer so se zgodile spremembe, so največje slovenske zdravstvene institucije.
Ob tem se bolnišnice ukvarjajo z bistveno bolj konkretnim problemom: denarjem in pacienti. V prvih petih mesecih leta so bolnišnice z negativnim poslovanjem skupaj ustvarile skoraj 22 milijonov evrov primanjkljaja, največ UKC Maribor s skoraj desetimi milijoni in UKC Ljubljana s skoraj petimi milijoni evrov.
Prav zato je vprašanje kakovosti vodstev veliko pomembnejše od tega, katera politična opcija trenutno sedi na Gregorčičevi.
Direktor največje bolnišnice ne odloča o majhnem podjetju. Odloča o organizaciji z več tisoč zaposlenimi, stotinami milijonov evrov javnega denarja, investicijah, nabavah, organizaciji dela in pogojih, v katerih se zdravijo pacienti.
Pravo vprašanje ni, katera vlada kadruje – ampak zakaj lahko vsaka
Ko pogledamo več mandatov skupaj, se pokaže bistvena težava. Vlade se menjajo, mehanizem ostaja. Cerarjeva oblast je zamenjala predstavnike države in novi svet se je lotil vodstva UKC. Golobova oblast je po prihodu leta 2022 zamenjala svete devetih zdravstvenih ustanov. Sedanja oblast je v nekaj tednih predčasno odpoklicala že več deset predstavnikov države, med drugim celotne vladne četverice v UKC Ljubljana, UKC Maribor in Onkološkem inštitutu.
Zato vprašanje, kdo v resnici vodi slovenske bolnišnice, nima preprostega odgovora.
Medicino vodijo zdravniki in strokovna vodstva. Poslovanje vodijo direktorji. Direktorje nadzirajo in izbirajo sveti zavodov. Ključni del teh svetov pa imenuje politika.
Dokler bo sistem postavljen tako, bo ob vsaki menjavi oblasti obstajal dvom, ali je pri izbiri ljudi odločila predvsem strokovnost ali tudi politično zaupanje. Rešitev zato ni v trditvi, da bi ena politična stran kadrovala pravilno, druga pa napačno. Podatki iz različnih mandatov kažejo, da je vprašanje širše.
Če želimo bolnišnice, katerih vodstva ne bodo odvisna od političnih ciklov, morajo biti merila za imenovanja, predčasne odpoklice in izbiro direktorjev tako jasna in preverljiva, da bo mogoče pri vsakem imenovanju odgovoriti na zelo preprosto vprašanje: zakaj je bil izbran prav ta človek?
Dokler odgovor ne bo predvsem njegovo znanje, izkušnje in rezultati, bo vprašanje iz naslova ostalo odprto.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
