Slovenski sindikati so začeli eno večjih referendumskih akcij zadnjega obdobja. Od 1. septembra zbirajo 40.000 overjenih podpisov, potrebnih za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Časa imajo 35 dni, do vključno 5. oktobra, zanimanje pa je bilo veliko že v prvi fazi: namesto potrebnih 2.500 podpisov so jih po navedbah sindikalnih central v nekaj dneh zbrali več kot 47.000.
Zakaj toliko nasprotovanja zakonu, ki že v imenu obljublja razvoj Slovenije? Odgovor se skriva v njegovi vsebini. ZIURS ni klasičen interventni zakon, namenjen enemu konkretnemu problemu, temveč obsežen paket, ki posega v številna področja vsakdanjega življenja – od obdavčitve plač, normiranih s. p.-jev in najemnin do pokojnin, dolgotrajne oskrbe, delovnih razmerij in organizacije zdravstva.
Njegovi zagovorniki trdijo, da želi zakon ljudem pustiti več od njihovega dela, razbremeniti gospodarstvo in spodbuditi podjetništvo. Sindikati odgovarjajo, da bo največ koristi prinesel najbolje plačanim in nekaterim podjetnikom, medtem ko bo zaradi zmanjšanja davkov in prispevkov v javnih blagajnah ostala velika luknja. Spor je tako postal veliko več kot razprava o posameznih davčnih olajšavah.
Razvojna kapica: ena najbolj spornih sprememb
Med najbolj izpostavljenimi ukrepi je tako imenovana razvojna kapica. Zakon omejuje plačevanje dela socialnih prispevkov pri zelo visokih plačah, s čimer želi zmanjšati stroške dela najbolje plačanih strokovnjakov in narediti Slovenijo privlačnejšo za visoko kvalificirane kadre.
Prag je postavljen pri 7.500 evrih bruto mesečne plače. Nad določeno osnovo se del socialnih prispevkov ne bi več obračunaval na enak način kot doslej. Zagovorniki ukrepa menijo, da je slovenska obremenitev visokih plač previsoka ter da podjetja zaradi tega težje zaposlujejo in zadržujejo vrhunske strokovnjake.
Sindikati razvojni kapici ostro nasprotujejo. Po njihovih izračunih bi neposredno koristila približno 13.500 najbolje plačanim zaposlenim, hkrati pa bi zmanjšala prihodke pokojninske in zdravstvene blagajne. Njihov ključni argument je preprost: če najbolje plačani v solidarnostne sisteme prispevajo manj, mora manjkajoči denar priti od drugod ali pa bo manj denarja za javne storitve.
Prav zato sindikati poudarjajo, da zakon za veliko večino zaposlenih ne pomeni višje neto plače. Po njihovih navedbah tisti z bruto plačo pod 7.500 evri zaradi razvojne kapice ne bodo dobili niti evra več.
Ko izpolnite pogoje za pokojnino, bi se lahko spremenil tudi vaš položaj v službi
Drugo veliko bojišče je upokojevanje. ZIURS spreminja ureditev prenehanja delovnega razmerja ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino.
Po novi ureditvi bi pogodba o zaposlitvi praviloma prenehala, ko delavec izpolni pogoje za pridobitev starostne pokojnine. Če bi želel delati še naprej, bi lahko najpozneje 90 dni pred tem delodajalcu predlagal nadaljevanje delovnega razmerja, spremembo pogodbe ali sklenitev nove pogodbe. O nadaljnjem sodelovanju bi se nato moral izreči delodajalec.
Sindikati temu pravijo prisilno upokojevanje. Opozarjajo, da nadaljevanje dela po izpolnitvi pogojev za upokojitev ne bi bilo več samoumevno, temveč bi bil starejši delavec odvisen od dogovora z delodajalcem. Po njihovem bi to lahko odprlo tudi vprašanje diskriminacije starejših zaposlenih.
Zagovorniki spremembe jo vidijo drugače. Zakon namreč hkrati uvaja možnost tako imenovanega polnega dvojnega statusa: oseba, ki izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino in nadaljuje delo, bi lahko ob plači prejemala tudi 100 odstotkov pokojnine.
Prav kombinacija teh dveh ukrepov je ena od največjih posebnosti zakona. Na eni strani ponuja precej močnejšo finančno spodbudo tistemu, ki ostane zaposlen, na drugi strani pa spreminja pogoje, pod katerimi lahko delavec po izpolnitvi pogojev za upokojitev sploh nadaljuje obstoječe delovno razmerje.
Velike spremembe tudi za normirane s. p.-je
Zakon precej spreminja tudi sistem normiranih samostojnih podjetnikov. Meje za uporabo sistema bi bile bistveno višje, hkrati pa bi se spremenila lestvica priznanih normiranih odhodkov.
Pri običajnem normiranem s. p. bi se sistem razširil do 150.000 evrov letnih prihodkov. Do 100.000 evrov bi bilo priznanih 80 odstotkov normiranih odhodkov, med 100.000 in 120.000 evri 70 odstotkov, med 120.000 in 150.000 evri pa 40 odstotkov.
Pri tako imenovanem popoldanskem normiranem s. p. bi bile spremembe prav tako velike. Do 50.000 evrov prihodkov bi bilo priznanih 80 odstotkov normiranih odhodkov, med 50.000 in 70.000 evri pa 70 odstotkov.
Zagovorniki v tem vidijo spodbudo podjetništvu in manjši davčni pritisk na samostojne podjetnike. Sindikati opozarjajo na drugo plat: povečala naj bi se razlika med obdavčitvijo redno zaposlenega in nekoga, ki primerljiv dohodek ustvarja kot normirani s. p.
Njihov strah je, da bi lahko ugodnejši sistem dodatno spodbujal podjetja, da delo namesto z rednimi zaposlitvami organizirajo prek samostojnih podjetnikov.
Zakon uvaja tudi »mikro s. p.«
Posebna novost je možnost nižje prispevne osnove za samozaposlene z zelo nizkimi prihodki. Gre za tako imenovani mikro s. p., namenjen tistim, katerih letni dohodek ne presega letne minimalne plače.
Najnižja osnova za plačevanje prispevkov bi bila pri njih nižja od običajne minimalne osnove za samozaposlene. Namen ukrepa je zmanjšati stroške ljudem, ki s samostojno dejavnostjo ustvarjajo razmeroma nizke prihodke.
To je eden od delov zakona, pri katerem tudi kritiki priznavajo neposredno korist za del slabše plačanih samozaposlenih. Toda nižji prispevki imajo tudi drugo posledico: manj denarja se steče v socialne blagajne, nižja osnova pa lahko vpliva tudi na prihodnje socialne pravice posameznika.
Popoldanski s. p.-ji in nekateri drugi ne bi več plačevali prispevka za dolgotrajno oskrbo
ZIURS posega tudi v financiranje dolgotrajne oskrbe. Ukinil bi obveznost plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo za nekatere skupine, med njimi popoldanske samostojne podjetnike in upokojence.
Za posameznika to pomeni neposredno razbremenitev. Za sistem dolgotrajne oskrbe pa pomeni manj prihodkov.
In prav tu se znova pokaže temeljni spor med zagovorniki in nasprotniki zakona. Prvi poudarjajo nižje obremenitve posameznika, drugi pa opozarjajo, da mora država ob nižjih prispevkih pojasniti, iz katerega vira bo financirala storitve, ki jih ti prispevki zagotavljajo.
Posegi tudi v zdravstvo
Eden politično najbolj občutljivih delov ZIURS se nanaša na zdravstvo. Zakon spreminja več določb, ki urejajo delo zdravstvenih delavcev in razmerje med javnimi zavodi ter drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti.
Del sprememb je povezan tudi z odločbami Ustavnega sodišča glede omejitev dodatnega dela zdravstvenih delavcev. ZIURS spreminja ureditev, po kateri lahko zdravstveni delavci, zaposleni v javnih zavodih, ob soglasju delodajalca dodatno opravljajo zdravstvene storitve.
Zagovorniki zakona v večjem sodelovanju javnih in zasebnih izvajalcev vidijo možnost učinkovitejše uporabe kadrov ter hitrejšega zmanjševanja čakalnih dob. Sindikati zdravstva pa opozarjajo, da bi lahko takšno prepletanje dodatno zabrisalo mejo med javnim in zasebnim zdravstvom ter oslabilo javne zdravstvene zavode.
Pri tem je pomembna še ena okoliščina: Ustavno sodišče je pri delu zdravstvene zakonodaje že ugotovilo protiustavnost omejitve proste izbire zaposlitve zdravstvenega delavca. Razprava zato ni črno-bela – del sprememb ZIURS posega tudi na področje, kjer je zakonodajalec moral upoštevati ustavne odločbe.
Nižji davek na najemnine, še nižji za mlade in družine
Med ukrepi, ki bi jih ljudje občutili neposredno, je tudi sprememba obdavčitve oddajanja nepremičnin.
Zakon predvideva znižanje obdavčitve dohodkov od najemnin, še posebej pa želi davčno spodbuditi oddajanje stanovanj mladim in družinam z otroki. Za določene oblike oddajanja mladim do 30. leta in družinam z otroki je predvidena posebej nizka, petodstotna stopnja.
Namen je povečati ponudbo stanovanj na najemnem trgu in lastnike spodbuditi, da stanovanja oddajo skupinam, ki imajo pri iskanju dostopnega doma največ težav.
Ali bi davčna ugodnost dejansko povzročila tudi nižje najemnine, pa je drugo vprašanje. Zakon lahko lastniku zmanjša davčno obremenitev, ne more pa sam zagotoviti, da bo razliko prenesel na najemnika v obliki nižje najemnine.
Cenejša osnovna živila in energenti
ZIURS posega tudi v DDV. Med predvidenimi ukrepi je znižanje davčne obremenitve nekaterih osnovnih življenjskih dobrin in energentov.
Zagovorniki zakona to predstavljajo kot neposredno pomoč gospodinjstvom, saj naj bi nižji DDV zmanjšal stroške osnovnih življenjskih potrebščin in energije.
Toda tudi pri tem velja podobna dilema kot pri drugih davčnih razbremenitvah. Nižji DDV pomeni manj prihodkov državnega proračuna, pri končnih cenah pa je pomembno tudi vprašanje, v kolikšni meri se davčno znižanje dejansko prelije v nižjo ceno za potrošnika.
Največji spor: milijarda evrov
In tukaj pridemo do številke, ki je postala osrednji argument nasprotnikov zakona.
Po oceni Ministrstva za finance bi predlagani ukrepi zmanjšali javnofinančne prihodke za do približno milijardo evrov oziroma okoli 1,4 odstotka bruto domačega proizvoda letno.
To je razlog, zaradi katerega zakonu ni nasprotovala samo sindikalna stran. Tudi prejšnja vlada je maja ocenila, da je predlog fiskalno tvegan in da ne vsebuje jasnega odgovora na vprašanje, kako bi država nadomestila izpad prihodkov.
Sindikati opozarjajo, da denar v javnih blagajnah financira pokojnine, zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, dolgotrajno oskrbo in druge javne storitve. Zato zavračajo argument, da zakon nikomur ničesar ne jemlje. Njihovo stališče je, da lahko znižanje prihodkov države dolgoročno pomeni manj denarja za storitve, ki jih uporablja celotno prebivalstvo.
Zagovorniki zakona pa izhajajo iz drugačne ekonomske logike: nižje obremenitve dela in podjetništva naj bi povečale gospodarsko aktivnost, konkurenčnost in razpoložljivi dohodek ter s tem vsaj del izpada nadomestile z večjo gospodarsko rastjo.
To je pravzaprav osrednji politični spor ZIURS: ali milijarda manj pobranih davkov in prispevkov pomeni milijardo veliko luknjo ali pa razvojno razbremenitev, ki bo dolgoročno ustvarila več gospodarske aktivnosti.
Zakaj sploh lahko pride do referenduma? Poseglo je Ustavno sodišče
Zgodba ima še pomembno ustavnopravno ozadje. Državni zbor je po sprejetju ZIURS maja sprejel sklep, da referendum o zakonu ni dopusten.
Toda sindikati so se obrnili na Ustavno sodišče.
To je 24. julija sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma razveljavilo. Bistvo problema je bilo, da je ZIURS v enem zakonu združil zelo različne vsebine. Nekatere bi lahko sodile med ustavne izjeme, o katerih referenduma ni dovoljeno razpisati, druge pa ne.
Ustavno sodišče je tako odprlo pot nadaljevanju referendumskega postopka.
Sindikati so zato 1. septembra začeli drugo fazo. Tokrat potrebujejo najmanj 40.000 overjenih podpisov volivcev, zbrati pa jih morajo do 5. oktobra. Podporo je mogoče oddati na upravnih enotah ali elektronsko z ustrezno elektronsko identiteto.
Zakon, pri katerem sta mogoči dve zelo različni zgodbi
ZIURS je zanimiv prav zato, ker ga je mogoče skozi posamezne ukrepe predstaviti kot zakon velikih razbremenitev: nižji davki, nižji prispevki, ugodnejši položaj podjetnikov, nižja obdavčitev najemnin, razvojna kapica, možnost prejemanja celotne pokojnine ob nadaljnjem delu ter spremembe, katerih cilj je povečati gospodarsko aktivnost.
Toda isti zakon je mogoče pogledati z druge strani. Nižji davki in prispevki pomenijo manj prihodkov javnih blagajn, razvojna kapica največ neposredne koristi prinaša najbolje plačanim, spremembe pri upokojevanju povečujejo moč delodajalca pri odločanju o nadaljevanju zaposlitve starejšega delavca, širjenje normiranstva pa po mnenju sindikatov povečuje tveganje prekarizacije.
Zato se spor ne vrti samo okoli vprašanja, ali so nižji davki dobri ali slabi.
Gre za precej temeljnejše vprašanje: koliko denarja naj država pobere za financiranje skupnih sistemov in koliko naj ga pusti posamezniku ter gospodarstvu v pričakovanju, da bo to spodbudilo razvoj?
Prav o tem se bo, če sindikatom uspe zbrati potrebnih 40.000 podpisov, na koncu odločalo tudi na referendumu.
Spletno uredništvo Goriške novice
