Trčenje dveh plovil v Koprskem zalivu, poškodovan rezervoar z gorivom in oljni madež, ki se začne širiti proti Debelemu rtiču ter naprej proti italijanski meji. Tokrat na srečo ni šlo za pravo pomorsko nesrečo, temveč za scenarij obsežne vaje Neptun 2026, v kateri so pristojne službe preverjale, kako bi Slovenija ukrepala ob večjem onesnaženju morja. V vaji je sodelovalo 25 enot, služb in organizacij, dogajanje pa je pokazalo tudi nekaj, o čemer ob mirnem pogledu na slovensko morje ne razmišljamo pogosto: zaradi majhnosti in zaprtosti Tržaškega zaliva bi lahko večja pomorska nesreča zelo hitro postala čezmejni okoljski problem.
Scenarij vaje je predvideval trčenje plovil in izlitje pogonskega goriva v morje, nato pa širjenje onesnaženja zaradi vetra in morskih tokov. Pristojne službe so morale zato hkrati reševati več težav – omejiti širjenje madeža, zaščititi občutljive dele obale, odstranjevati onesnaženje z morske gladine ter usklajevati delo različnih slovenskih in tujih služb. Posebna pozornost je bila namenjena območju Debelega rtiča, saj gre za naravovarstveno občutljiv del slovenske obale.
Pri vaji so uporabili plavajoče zaščitne pregrade, naprave za pobiranje onesnaženja in posebno opremo za odstranjevanje oljnih madežev. Na morju je sodelovalo tudi namensko plovilo EKO MAKSIM II, vključeno je bilo plovilo Adria-Tow, preizkusili pa so tudi sistem miniVac. Da bi lahko spremljali gibanje namišljenega onesnaženja brez dejanskega obremenjevanja morja, so uporabljali okolju neškodljive posnemovalce oljnega madeža.
Slovensko morje je majhno, promet mimo njega pa nikakor ne
Prav razmerje med velikostjo slovenskega morja in intenzivnostjo pomorskega prometa je eden od razlogov, zakaj so takšne vaje pomembne. Slovenija ima le približno 46 kilometrov obale, leži pa ob severnem delu Jadrana, kjer se nahajajo tri pomembna pristanišča – Koper, Trst in Tržič oziroma Monfalcone. Skozi območje zato plujejo tankerji, kontejnerske ladje, ladje z razsutim tovorom, trajekti in številna druga plovila.
Večja nesreča se zato ne bi nujno zgodila neposredno pred Koprom, da bi posledice občutila tudi slovenska obala. Veter in morski tokovi državnih meja ne upoštevajo, v razmeroma zaprtem Tržaškem zalivu pa lahko onesnaženje glede na vremenske in hidrološke razmere doseže obalo druge države. Prav zato pri večjih pomorskih nesrečah nacionalni načrti sami po sebi niso dovolj – nujno je sodelovanje Slovenije, Italije, Hrvaške in širšega jadranskega prostora.
Največja težava bi bila tekma s časom
Pri razlitju nafte oziroma goriva je ena najpomembnejših stvari hitrost odziva. Takoj po nesreči je treba ugotoviti, kaj se je izlilo, koliko snovi je v morju, v katero smer jo nosita veter in tok ter kateri deli obale so najbolj ogroženi. Na podlagi teh podatkov se nato odločajo, kam postaviti plavajoče pregrade in kje koncentrirati plovila ter opremo za pobiranje onesnaženja.
Pregrade lahko omejijo širjenje madeža oziroma ga usmerjajo proti območju, kjer ga je mogoče lažje odstraniti, vendar imajo tudi omejitve. Močnejši veter, valovanje in morski tokovi lahko njihovo učinkovitost zmanjšajo, zato odziv na veliko razlitje ni tako preprost, kot da bi okoli madeža zgolj postavili pregrado. Pri večji nesreči bi bilo treba hkrati zaščititi pristanišče, kopališča, naravne rezervate in druge občutljive dele obale.
In slovenska obala ima takšnih območij veliko. Debeli rtič, Strunjanski zaliv, Sečoveljske soline ter drugi naravovarstveno pomembni predeli bi bili ob večjem onesnaženju še posebej občutljivi. Posledice ne bi prizadele le kopalcev in turizma, ampak tudi morske organizme, ptice, ribolov ter obalni ekosistem.
Zakaj so v scenarij vključili prav Debeli rtič?
Debeli rtič ni bil izbran naključno. Gre za območje z veliko naravovarstveno vrednostjo, kjer se stikajo kopenski in morski habitati, del območja pa je zavarovan. Če bi oljni madež dosegel takšno obalo, čiščenje ne bi pomenilo zgolj pobiranja snovi z gladine morja. Onesnaženje se lahko oprime skal, prodre med kamenje in vpliva na organizme v plitvem obalnem pasu, posledice pa lahko ostanejo še dolgo po tem, ko madež na površini ni več viden.
Pri načrtovanju odziva je zato bistveno vedeti, katera območja je treba zaščititi najprej. Če je količina razpoložljive opreme omejena, morajo pristojni določiti prioritete, pri čemer imajo pomembno vlogo naravovarstvena vrednost območja, smer širjenja onesnaženja, dostopnost ter možnosti za fizično zaščito obale.
V scenariju Neptuna 2026 se je onesnaženje širilo tudi proti italijanski meji. S tem je vaja dobila še drugo pomembno razsežnost: velika nesreča v Koprskem zalivu bi skoraj neizogibno zahtevala mednarodno sodelovanje.
Istočasno tudi mednarodna vaja POLex 2026
Slovenska vaja je zato potekala skupaj z mednarodno vajo POLex 2026, v kateri so sodelovali predstavniki držav jadransko-jonskega območja ter evropskih institucij in agencij. Med njimi so bili predstavniki Evropske agencije za pomorsko varnost EMSA, Evropske agencije za nadzor ribištva EFCA in Frontexa. Namen ni bil preveriti zgolj tega, ali posamezna plovila in naprave delujejo, temveč tudi, ali lahko različne države in institucije ob večji nesreči dovolj hitro izmenjujejo informacije ter uskladijo ukrepanje.
To je pri onesnaženju severnega Jadrana posebej pomembno. Od Kopra do italijanske obale je po morju le nekaj kilometrov, proti jugu pa je blizu tudi Hrvaška. Razlitje večjih razsežnosti bi se zato lahko iz slovenskega problema hitro spremenilo v italijanskega ali hrvaškega – oziroma obratno. Slovenija mora biti pripravljena tudi na onesnaženje, ki sploh ne bi nastalo v naših vodah.
Slovenija ima posebno plovilo za ukrepanje ob onesnaženju
Pomemben del slovenskega sistema je plovilo EKO MAKSIM II, namenjeno predvsem ukrepanju ob onesnaženju morja. Opremljeno je za različne naloge pri odstranjevanju onesnaženja z vodne površine, zato ima pri večjih okoljskih incidentih precej drugačno vlogo od običajnih patruljnih oziroma reševalnih plovil.
Toda tudi najboljša oprema pomaga le, če je dovolj hitro na pravem mestu in če so ekipe med seboj usklajene. Zato je bila ena glavnih vrednosti vaje prav sodelovanje velikega števila različnih služb. Petindvajset sodelujočih enot in organizacij pomeni tudi petindvajset različnih sistemov dela, odgovornosti in komunikacij, ki morajo v resnični nesreči delovati kot celota.
V praksi bi bilo ob večjem razlitju treba poleg ukrepanja na morju organizirati še delo na kopnem, odvoz in skladiščenje onesnaženega materiala, spremljanje kakovosti vode, zaščito živali in občutljivih habitatov ter obveščanje prebivalcev. Če bi onesnaženje doseglo turistične kraje, bi se temu pridružili še zapiranje kopališč in posameznih delov obale ter gospodarske posledice.
Prava nesreča ne bi čakala na idealne razmere
Vaje imajo eno pomembno prednost: scenarij je pripravljen vnaprej. Resnična nesreča pa bi se lahko zgodila ponoči, v močnem vetru, visokih valovih ali v času, ko je na morju veliko turističnega in drugega prometa. Lahko bi šlo za manjšo količino dizelskega goriva, lahko pa za bistveno večje razlitje težjih naftnih derivatov, pri katerem bi bilo odstranjevanje veliko zahtevnejše.
Prav zato uspešno izvedena vaja še ne pomeni, da je tveganje odpravljeno. Pokaže predvsem, ali načrti, oprema in komunikacijske poti delujejo ter kje so pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti še pred resničnim dogodkom. Pri tako kratki obali, intenzivnem pomorskem prometu in neposredni bližini dveh sosednjih držav je sposobnost hitrega odziva za Slovenijo še posebej pomembna.
Tokrat samo vaja, prihodnjič bi lahko šlo zares
Prizori iz Koprskega zaliva so bili tokrat nadzorovani. Ni prišlo do pravega trčenja in v morje se ni izlila nafta, zato za prebivalce, kopalce in morsko okolje ni bilo nevarnosti. Vaja pa je bila zgrajena prav na dogodku, ki je v prometno obremenjenem severnem Jadranu mogoč.
Če bi se večja količina goriva ali nafte res izlila v morje, bi se začela tekma s časom. Od smeri vetra in morskih tokov bi bilo lahko odvisno, ali bo madež ostal na odprtem morju, dosegel Debeli rtič, se približal Kopru ali nadaljeval proti Italiji. Takrat ne bi bilo več prostora za preverjanje, kdo mora koga poklicati in kje je potrebna oprema.
Prav zato je Neptun 2026 več kot zanimiv prizor plovil in oranžnih pregrad na morju. Je preizkus vprašanja, na katerega si ob slovenski obali želimo čim redkeje iskati odgovor: kako hitro bi znali ukrepati, če bi se temen madež na morski gladini nekoč pojavil zares?
Spletno uredništvo Naša Primorska
