Vsak kraj ima svojo zgodbo, ampak Saint-Tropez? Oh, ta ima celo knjigo napisanih anekdot, polnih morskega vetra, vonja po sivki in melodije čričkov. Na francoski rivieri, kjer sonce nikoli ne izgubi svoje topline, leži ta nekoč zaspana ribiška vasica, ki se je čez noč prelevila v bleščeči oder, kjer se zlata mivka sreča z rdečo preprogo.
Vse se je začelo tako skromno – le nekaj ribiških čolnov, tih zaliv in razgled, ki bi ga še Picasso želel ujeti na platno. A v nekem trenutku – recimo, ko je Brigitte Bardot razgrnila svojo brisačo na plaži Pampelonne – se je Saint-Tropez prebudil. In ko se je prebudil, je postal nekaj veliko večjega, kot je kdo sploh sanjal. Vas, kjer se je nekoč šepetalo o ulovu dneva, zdaj šepeta o tem, kdo je nosil kaj na sinočnji zabavi na jahti.
Poleti se Saint-Tropez spremeni v kalejdoskop bleščečih jaht, prestižnih avtomobilov in šampanjca, ki teče v potokih. Mesto z nekaj tisoč stalnimi prebivalci dnevno pogoltne množice, ki iščejo košček raja, tistega, ki ga obljubljajo turistične brošure in Instagram. Res je, poletje v Saint-Tropezu je spektakel – ampak ali je to res tisti Saint-Tropez, o katerem sanjamo?
Lokalna županja, Sylvie Siri, je že obupala nad skušnjavo, da bi z vsakim novim obiskovalcem osvojila srce. »Ne prihajajte poleti,« je dejala. Pravzaprav je to njeno osebno povabilo, da odkrijete pravo srce Saint-Tropeza – tistega, ki utripa najbolj živahno v tihih pomladnih jutrih, ko mesto še vedno spominja na otroštvo, preden je postalo luksuzno letovišče.
Saint-Tropez ni samo o jahtah, dragih koktajlih in trendnih klubih. Je tudi o glicinijah, ki cvetijo nad ozkimi uličicami, o tihih večerih, ko mesto zavije tančica nostalgične romantike, in o zgodbah, ki jih pripovedujejo stare mestne kamnite ulice. Clare Rondini, ki je tukaj od leta 1927, še vedno vidi svetlobo v tem kraju, čeprav priznava, da je mesto izgubilo nekaj tiste nedolžnosti, ki ga je nekoč definirala. »Bil je kraj preprostih radosti, zdaj pa je postal stroj za denar,« pravi, in kdo bi ji lahko oporekal?
Pa vendar, Saint-Tropez ima svojo čarovnijo. Je kot star prijatelj, ki ga obiščeš le ob posebnih priložnostih – in vsakič te znova preseneti. A pravi čar se skriva izven sezone. Takrat, ko je mesto očiščeno turistične navlake, ko se po ulicah sprehajajo samo domačini in ko sončni zahodi na plaži vrnejo tisti občutek miru, ki je nekoč prevladoval v zraku.
Medtem ko se svet trudi najti ravnovesje med trajnostjo in turizmom, Saint-Tropez počasi odkriva svoje korenine. Ne samo za tiste, ki so pripravljeni plačati za najboljši stol v baru Sénéquier, ampak za tiste, ki želijo začutiti esenco Saint-Tropeza – tistega, ki diši po morju, sivki in po spominih, ki še niso izbledeli.
Če boste kdaj želeli obiskati to legendarno mesto, poslušajte nasvet domačinov: pridite spomladi ali jeseni. Ko so jahtarski kapitalisti že odpluli, je Saint-Tropez kot najlepša ljubezenska zgodba – preprosta, a prefinjena, kot par starih usnjenih sandalov, ki se popolnoma prilegajo, ali tisti zadnji kozarec rosé vina ob morju, ki ga nikoli ne pozabiš.
Kolumno piše ekskluzivno za Telegraf Lara Vene
Vir slik: Norwegian Cruise Line