“Starši, predvsem najstnikov, me pogosto kličejo in sprašujejo, kako naj otroku vzamejo telefon,” pravi terapevtka Petra Komidar. Leta 2020 je ustanovila zavod Satia, izhajajoč iz opažanj o sodobni družbi in medosebnih odnosih. “Pogrešala sem povezanost, odgovornost, iskrenost do sebe in drugih ter sposobnost poslušanja. Želela sem pustiti pečat, saj imam dober občutek za ljudi in otroke, zato sem začela pri njih,” pojasnjuje.
Sedmo leto zapored med poletnimi počitnicami organizira tabore, kjer so telefoni in tehnologija prepovedani. “Otroci prinesejo le oblačila, toaletne potrebščine in morda igračo. Starši imajo mojo številko, da lahko ostanemo v stiku,” pravi Komidarjeva.
Pet dni v naravi
Tabori potekajo na kmetiji, oddaljeni približno 50 minut od Ljubljane, kjer otroci preživijo čas v neokrnjeni naravi. “Živimo v vasi s štirimi hišami brez prometa. Pogosto se pošalim, da imamo več živali kot ljudi,” pravi Komidarjeva. Takšno okolje omogoča naravno bivanje z več gibanja, stika in skupnih izkušenj. Odnosi, sodelovanje in igra so v ospredju brez digitalnih motilcev.
Struktura dneva
“Na začetku pomagamo prebiti led s spoznavnimi igrami. Otroci si ogledajo, kje bodo spali – na voljo so hišni kino, drevesna hišica, šotori, trampolin. Po kosilu sledijo delavnice preživetvenih veščin, zamesijo kruh in ga spečejo ter se zvečer družijo ob ognju,” opisuje Komidarjeva. Program vključuje igre za socialne veščine in samozavest, večinoma na prostem – v gozdu, na travnikih, ob Cerkniškem jezeru. “Smo ena velika družina. Otrokom vzamemo telefone in vidimo njihov potencial,” dodaja.
Prijateljstva in osebnostna rast
Otroci, ki pridejo na tabor, vedo, kaj jih čaka, saj jih starši pripravijo. “Prvi dan se še pogovarjajo o igrah, nato hitro pozabijo na telefone,” pravi. Skupinsko vzdušje in družinski pristop omogočata, da se med udeleženci stkejo prava prijateljstva, mnogi se vračajo leto za letom. “V 50 odstotkih se vračajo, nekateri že tretjič ali četrtič,” je zadovoljna Komidarjeva. Konflikti so redki, vendar se jih obravnava z dialogom in spoštovanjem. “Če pride do konflikta, se usedemo, debatiramo in razrešimo stvari. Otroci se opravičijo, objamejo in to se več ne ponovi,” pojasnjuje.
Učenje z delom
Komidarjeva z otroki veliko govori in jih posluša, kar ji omogoča boljše razumevanje njihovega delovanja. “Velikokrat vidim, da starši premalo zaupajo svojim otrokom. Ves čas so opozorila: pazi, ne delaj tega, padel boš … Potem pa otrok pri devetih letih ne zna držati noža ali pa ga je strah sezuti čevlje,” razlaga. Skupino vodi in se prilagaja dinamiki otrok. Brez tekmovanja, otroci se spodbujajo in si pomagajo, kar spodbuja njihovo vrnitev in zaupanje staršev.
Emocionalna inteligenca
Na delavnicah, ki jih obišče Andrej Pešec, se pogovarjajo o čustvih, odnosih, željah in ambicijah. Vsak tabor prinaša zgodbe, ki se vtisnejo v srce Komidarjeve. “Eden od otrok je jokal, da ne ve, ali ga ima mama sploh rada. Drugi me je ob odhodu domov objel in rekel, da si želi, da bi bila jaz njegova mama,” pripoveduje.
Na koncu tabora
V petek, ko sledi slovo, otroci pripravijo predstavitev za starše, da ti doživijo košček otrokove izkušnje. “Neverjetno je, kako se trudijo do žuljev in s kakšnim veseljem povedo staršem, kaj so dosegli. Gre za ‘učenje z delom’. Otroci spoznajo, kaj zmorejo, premikajo meje in osebnostno rastejo,” pojasnjuje Komidarjeva. Po tabornem tednu starši pogosto komentirajo, da so domov dobili ‘novega otroka’.
Tehnologija kot orodje
Komidarjeva pravi, da sama v tehnologiji ne vidi nič slabega. “Upiranje bi bil boj z mlini na veter. Tehnologija je orodje, ki nam lahko pomaga. Na nas je, kako in koliko jo uporabimo,” zaključuje. Izkušnja na kmetiji otrokom ponudi pomemben uvid v možnosti prilagajanja in ponovne povezave z okoljem.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
