Kalifornijski guverner Gavin Newsom je sprejel odločitev, ki je pretresla ameriški pravosodni sistem. Vsem 548 zapornikom, obsojenim na smrt, želi kazen spremeniti v dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta. Gre za največji takšen poseg v ameriški zgodovini, vendar odločitev še ni dokončna za vse obsojence.
Medtem ko zagovorniki odprave smrtne kazni govorijo o zgodovinskem koraku, številni svojci umorjenih opozarjajo, da je guverner prezrl njihove bolečine in sodbe porot.
Odločitev je sprožila tudi politične polemike, saj Newsom velja za enega možnih demokratskih predsedniških kandidatov leta 2028.
Kalifornija, najštevilčnejša ameriška zvezna država, je v četrtek, 5. novembra, postala prizorišče ene najpomembnejših odločitev o smrtni kazni v zadnjih desetletjih. Demokratski guverner Gavin Newsom je sporočil, da bo smrtne kazni vseh 548 zapornikov, ki čakajo na usmrtitev, spremenil v dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta. S tem želi odpraviti največjo skupino na smrt obsojenih zapornikov v Združenih državah Amerike.
Med obsojenci je 529 moških in 19 žensk. Mnogi so bili spoznani za krive najhujših kaznivih dejanj, vključno z večkratnimi umori, spolnim nasiljem in ugrabitvami. Nekateri na izvršitev kazni čakajo že več desetletij, posamezni zaporniki pa so medtem dopolnili več kot 90 let.
Newsom je odločitev pojasnil v odprtem pismu prebivalcem Kalifornije, v katerem je poudaril, da nasprotuje usmrtitvam, ki jih izvaja država. Po njegovem prepričanju pravosodni sistem ni dovolj nezmotljiv, da bi mu bilo mogoče zaupati odločanje o odvzemu človeškega življenja.
»Ti storilci bodo umrli v zaporu, vendar ne zaradi naše roke,« je zapisal guverner.
Njegove besede so takoj sprožile ostre odzive. Zagovorniki odprave smrtne kazni so odločitev pozdravili, medtem ko so nekateri tožilci in svojci žrtev opozorili, da guverner s svojim posegom spreminja pravnomočne sodbe za najhujša kazniva dejanja.
Med obsojenci tudi serijski morilci in storilci posebej krutih zločinov
Razsežnost Newsomove odločitve postane še bolj očitna ob pogledu na nekatere zapornike, ki jim želi spremeniti kazen. Med njimi so storilci zločinov, ki so v preteklih desetletjih pretresli ameriško javnost in pustili trajne posledice v življenju družin žrtev.
Eden od njih je Charles Ng, obsojen zaradi umorov devetih odraslih in dveh otrok v severni Kaliforniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Žrtve so bile ugrabljene, odpeljane na odmaknjeno posestvo in tam umorjene. Njegovi zločini sodijo med najbolj razvpite primere serijskih umorov v zgodovini Kalifornije.
Med obsojenci je tudi Richard Allen Davis, ki je leta 1993 ugrabil in umoril 12-letno Polly Klaas. Dekličina ugrabitev je sprožila obsežno iskalno akcijo, ki je pretresla ZDA, primer pa je pozneje pomembno vplival na razprave o strožji kaznovalni zakonodaji.
Na smrt je bil obsojen tudi David Carpenter, znan kot morilec s pohodniških poti, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja moril na območju severne Kalifornije. Danes je star 96 let in velja za najstarejšega na smrt obsojenega zapornika v tej zvezni državi.
Takšni primeri pojasnjujejo, zakaj je odločitev za številne družine žrtev tako boleča. Njihovi svojci so bili umorjeni, storilci pa so bili po dolgotrajnih postopkih obsojeni na najstrožjo kazen, ki jo dopušča kalifornijska zakonodaja. Zdaj guverner posega v izvršitev teh kazni, čeprav obsodbe ostajajo nespremenjene.
»To je klofuta družinam žrtev«
Med najostrejšimi kritiki Newsomove odločitve so svojci umorjenih, ki menijo, da je guverner prezrl njihovo trpljenje in pravico do izvršitve sodno izrečene kazni.
Sandy Friend, katere osemletnega sina Michaela Lyonsa so leta 1996 ugrabili, posilili in umorili, je za Los Angeles Times odločitev označila za nespoštovanje žrtev in njihovih družin. Po njenem mnenju gre za klofuto ljudem, ki so že prestali nepredstavljivo izgubo in dolgotrajne sodne postopke.
Podobno stališče zastopajo nekatera združenja za pravice žrtev. Topo Padilla, predsednik organizacije Crime Victims United, je opozoril, da guverner po njegovem mnenju ne bi smel spreminjati kazni, ki sta jo določila porota in potrdilo sodišče, zgolj zaradi svojih osebnih prepričanj.
Nasprotovanje so izrazili tudi predstavniki tožilstva. Združenje kalifornijskih okrožnih tožilcev je opozorilo, da množična sprememba kazni ne upošteva posebnosti posameznih zločinov in dolgoletnih prizadevanj družin žrtev, da bi dosegle pravico.
Toda odzivi svojcev niso enotni. Nekatere družine, ki so izgubile bližnje zaradi nasilnih kaznivih dejanj, odpravo smrtnih kazni podpirajo. Menijo, da desetletja trajajoči pritožbeni postopki ne prinašajo miru, temveč nenehno obujajo boleče spomine.
Bethany Webb, katere sestra Laura je bila med osmimi žrtvami množičnega streljanja v Seal Beachu leta 2011, je za Los Angeles Times pojasnila, da sistem smrtne kazni družinam pogosto obljublja občutek zadoščenja, ki ga usmrtitev storilca ne more nujno zagotoviti. Po njenem mnenju lahko dolgotrajni postopki svojce dodatno izčrpavajo.
Kalifornija za smrtne kazni porabila šest milijard dolarjev, usmrtila pa 13 ljudi
Eden najbolj presenetljivih podatkov v razpravi o smrtni kazni je povezan z njenimi stroški. Po podatkih organizacije Death Penalty Information Center je Kalifornija od ponovne uvedbe smrtne kazni leta 1978 za sistem, povezan z njenim izrekanjem in izvrševanjem, porabila približno šest milijard dolarjev.
V tem obdobju je usmrtila samo 13 zapornikov.
To pomeni, da je država desetletja financirala izjemno zapletene sodne postopke, posebne pravne zastopnike, pritožbe in druge dejavnosti, povezane s smrtno kaznijo, medtem ko je bilo dejanskih usmrtitev zelo malo. Zagovorniki odprave smrtne kazni zato opozarjajo, da sistem ne dosega ciljev, zaradi katerih je bil vzpostavljen.
Po poročanju Los Angeles Timesa Kalifornija za obravnavanje pritožb in drugih postopkov v primerih smrtnih kazni porabi več kot 200 milijonov dolarjev na leto. Del zapornikov na izvršitev kazni čaka tako dolgo, da umrejo naravne smrti, še preden se končajo vsi pravni postopki.
Dodatna težava je pomanjkanje ustrezno usposobljenih odvetnikov za zastopanje obsojencev. Po poročilu kalifornijskega centra Habeas Corpus Resource Center je letos približno 70 odstotkov zapornikov, obsojenih na smrt, čakalo na dodelitev pravnega zastopnika za pritožbeni postopek. Dve tretjini sta bili obsojeni že pred več kot dvajsetimi leti.
Takšen sistem povzroča nezadovoljstvo na obeh straneh. Zagovorniki smrtne kazni opozarjajo, da se pravnomočne sodbe ne izvršujejo, njeni nasprotniki pa menijo, da dolgotrajni postopki dokazujejo, kako težko je zagotoviti pravično in zanesljivo odločanje o življenju in smrti.
Zadnjo usmrtitev izvedli pred dvajsetimi leti
Kalifornija smrtno kazen formalno še vedno pozna, vendar je v praksi ne izvršuje že dve desetletji. Zadnja usmrtitev je bila izvedena 17. januarja 2006, ko so v zaporu San Quentin s smrtonosno injekcijo usmrtili Clarencea Raya Allena.
Allen je bil star 76 let in je na izvršitev kazni čakal 23 let. Njegov primer je postal eden od simbolov dolgotrajnosti in stroškov ameriškega sistema smrtnih kazni.
Ko je Gavin Newsom leta 2019 prevzel položaj guvernerja, je kmalu razglasil moratorij na usmrtitve. S tem je začasno ustavil njihovo izvajanje, ni pa spremenil sodb zapornikov, ki so bili že obsojeni na smrt.
Kalifornija je pozneje začela tudi postopno ukinjati posebno namestitev obsojencev na smrt v zaporu San Quentin. Zapornike so preselili v druge zavode, prostore nekdanjega oddelka za obsojence na smrt pa začeli preoblikovati.
Toda moratorij je imel pomembno omejitev. Naslednji guverner bi lahko odločil, da se usmrtitve ponovno začnejo, če bi država izpolnila vse pravne in tehnične pogoje. Newsom želi z zdajšnjo spremembo kazni to možnost odpraviti za ljudi, ki so trenutno obsojeni na smrt.
Za 382 obsojencev bo moralo odločiti vrhovno sodišče
Čeprav je guverner napovedal spremembo vseh 548 smrtnih kazni, njegova odločitev še ne pomeni, da so vsi postopki že zaključeni. Kalifornijska ustava namreč določa posebno omejitev guvernerjevih pristojnosti pri pomilostitvah in spremembah kazni.
Kadar je bil posameznik večkrat obsojen za kaznivo dejanje, ki spada med hujša kazniva dejanja po ameriškem pravu, mora spremembo kazni odobriti kalifornijsko vrhovno sodišče. Za odobritev so potrebni glasovi najmanj štirih od sedmih sodnikov.
Po podatkih guvernerjevega urada ta omejitev velja za 382 zapornikov. Newsom lahko torej brez dodatne sodne odobritve spremeni kazni 166 obsojencem, za preostale pa mora počakati na odločitev vrhovnega sodišča.
To ni zgolj formalnost. Kalifornijsko vrhovno sodišče je leta 2018 zavrnilo deset predlogov za pomilostitev, ki jih je ob koncu mandata vložil takratni guverner Jerry Brown. Zato ni mogoče vnaprej trditi, da bodo vsi Newsomovi predlogi tudi potrjeni.
Guvernerju se mandat izteče januarja 2027, zato bo pomembno tudi, kako hitro bo sodišče obravnavalo posamezne primere. Od njegove odločitve bo odvisno, ali bo Newsom lahko v celoti uresničil svojo namero.
Smrtna kazen ostaja zakonita, volivci pa so njeno odpravo že zavrnili
Newsomova odločitev ne pomeni, da je Kalifornija odpravila smrtno kazen. Ta ostaja del državne zakonodaje, zato jo lahko sodišča v prihodnje še vedno izrekajo za določena najhujša kazniva dejanja.
To je ena največjih posebnosti trenutnega položaja. Guverner želi spremeniti kazni vseh trenutno obsojenih, hkrati pa ne more sam odpraviti zakonske možnosti, da bodo novi obsojenci v prihodnosti ponovno obsojeni na smrt.
Pomembno je tudi, da kalifornijski volivci odprave smrtne kazni v preteklosti niso podprli. Leta 2012 in ponovno leta 2016 so na referendumih zavrnili predloge za njeno ukinitev. Leta 2016 so celo potrdili ukrep, namenjen pospešitvi izvrševanja smrtnih kazni.
Zagovorniki smrtne kazni zato opozarjajo, da Newsom s svojo odločitvijo posega na področje, o katerem so prebivalci države že neposredno odločali. Njegovi podporniki odgovarjajo, da ima guverner po ustavi pravico spreminjati kazni in da je prav takšnim izjemnim odločitvam ta pristojnost namenjena.
Razprava tako presega vprašanje, ali je smrtna kazen moralno sprejemljiva. Odpira tudi vprašanje razmerja med voljo volivcev, sodnimi odločitvami in pristojnostmi izvršilne oblasti.
Je odločitev povezana s predsedniškimi ambicijami?
Čas Newsomove odločitve je sprožil tudi politična ugibanja. Guvernerju se po osmih letih mandat izteka, v ameriških političnih krogih pa ga že dlje časa omenjajo kot možnega kandidata Demokratske stranke na predsedniških volitvah leta 2028.
Odločitev je napovedal le dva dni po ameriških vmesnih volitvah, na katerih so demokrati dosegli pomembne uspehe. Po poročanju Los Angeles Timesa je Newsom z objavo namenoma počakal do konca volitev, da vprašanje smrtne kazni ne bi postalo ena osrednjih tem kampanje.
Njegova poteza bi mu lahko koristila med liberalnejšimi demokratskimi volivci, ki smrtni kazni večinoma nasprotujejo. Hkrati pa bi mu lahko otežila pridobivanje podpore zmernejših volivcev na nacionalni ravni.
Po avgustovski raziskavi raziskovalnega centra Pew je približno dve tretjini ameriških volivcev podpiralo smrtno kazen za ljudi, obsojene umora. Poznejša raziskava Reutersa in Ipsosa je pokazala nekoliko nižjo podporo, vendar je smrtno kazen za najhujša kazniva dejanja še vedno podpirala več kot polovica vprašanih.
Newsom zato s svojo odločitvijo prevzema tudi politično tveganje. Kritiki mu očitajo, da si z odmevnim posegom ustvarja prepoznavnost pred morebitno predsedniško kandidaturo, njegovi zagovorniki pa poudarjajo, da smrtni kazni nasprotuje že vrsto let in da je moratorij uvedel že na začetku prvega mandata.
Za zdaj ni potrjeno, da se bo leta 2028 dejansko potegoval za predsedniški položaj.
Kaj odločitev pomeni za ameriški sistem smrtnih kazni?
Po podatkih organizacije Death Penalty Information Center je Newsomova odločitev največja množična sprememba smrtnih kazni v sodobni ameriški zgodovini. Prejšnji odmevnejši primer sega v leto 2003, ko je guverner Illinoisa George Ryan pred odhodom s položaja spremenil 167 smrtnih kazni.
Kalifornijskih 548 zapornikov predstavlja več kot četrtino vseh ljudi, obsojenih na smrt v Združenih državah Amerike. Če bodo vse spremembe kazni dokončno potrjene, bo to občutno zmanjšalo število zapornikov, ki jim v državi grozi usmrtitev.
Toda ameriške zvezne države imajo pri kaznovalni politiki precejšnjo samostojnost. Medtem ko so nekatere smrtno kazen odpravile, jo druge še naprej izvajajo. V ZDA zato še vedno potekajo usmrtitve, način njihove izvedbe pa se med državami razlikuje.
V zadnjih mesecih je ameriško javnost posebej pretresel neuspešen poskus usmrtitve Christe Pike v Tennesseeju. Septembra so ji dvakrat poskušali vbrizgati smrtonosna zdravila, vendar postopek ni uspel. Po neuspešni usmrtitvi so jo odpeljali v bolnišnico, nato pa vrnili v zapor.
Primer je znova sprožil razpravo o tem, ali je mogoče smrtno kazen sploh izvršiti na način, ki ne povzroča nepotrebnega trpljenja. Zagovorniki odprave smrtne kazni opozarjajo tudi na možnost sodnih zmot in rasne neenakosti pri njenem izrekanju.
V Kaliforniji je bilo doslej osem ljudi, ki so bili obsojeni na smrt, pozneje oproščenih oziroma razbremenjenih obsodb. Prav nevarnost usmrtitve nedolžnega človeka je eden ključnih argumentov nasprotnikov najstrožje kazni.
Nihče ne bo izpuščen, razprava pa se šele začenja
Najpomembnejša posledica Newsomove odločitve je jasna: obsojenci, katerih kazni bodo dokončno spremenjene, ne bodo več čakali na usmrtitev, temveč bodo preostanek življenja preživeli v zaporu brez možnosti pogojnega odpusta. Njihove obsodbe ostajajo v veljavi, nihče pa zaradi guvernerjevega ukrepa ne bo izpuščen na prostost.
Toda s tem se ne končuje razprava o pravičnosti, pravicah žrtev in odgovornosti države. Za nekatere svojce umorjenih je sprememba kazni poseg v pravico, za katero so se borili več desetletij. Za druge je konec neskončnih pritožbenih postopkov, ki so jih vedno znova vračali k najhujšim trenutkom njihovega življenja.
Kalifornija je tako pred pomembno pravno in politično prelomnico. Guverner je sprejel odločitev zgodovinskih razsežnosti, vendar bo o večini predlaganih sprememb kazni moralo odločiti še vrhovno sodišče. Smrtna kazen medtem ostaja zapisana v zakonodaji.
Newsom je preprečevanje usmrtitev postavil pred izvršitev že izrečenih smrtnih kazni. Ali bo njegova odločitev postala dokončna za vseh 548 zapornikov, pa še ni odločeno.
In prav v tem je osrednje nasprotje kalifornijskega primera: država, ki že dvajset let ni nikogar usmrtila, ima še vedno zakonito smrtno kazen, na stotine najhujših obsojencev in družine žrtev, ki se o tem, kaj pomeni pravična kazen, močno razhajajo.
Spletno uredništvo
