Interventni zakon, ki ga vlada predstavlja kot pomemben korak k razvoju Slovenije, odpira vse več vprašanj o tem, kdo bo zaradi predvidenih sprememb dejansko pridobil in kdo bo nosil njihove dolgoročne posledice. Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta v sredini razpravi opozorila na nevarnost poglabljanja družbenih razlik, slabitve javnih storitev in politične nestabilnosti.
Markeš je bil posebej kritičen do razbremenjevanja premožnejših na račun javnih blagajn, pri čemer je opozoril tudi na možnost ponovitve množičnih protestov. Njegove besede niso osamljeno opozorilo.
Delo je že septembra poročalo o analizi Fiskalnega sveta, ki kaže na približno 1,2 milijarde evrov negativnih javnofinančnih učinkov zakona.
Slovenijo tako pred referendumom 6. decembra čaka razprava, ki presega običajno politično obračunavanje: ali je mogoče obljubljene gospodarske razbremenitve izpeljati brez zmanjševanja sredstev za sisteme, od katerih je odvisna večina prebivalcev?
Razvoj za vse ali predvsem razbremenitev premožnejših?
V sredo, 21. oktobra, sta Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš razpravljala o prihajajočem referendumu o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Zakon, ki ga je državni zbor sprejel 11. maja, je postal eno osrednjih političnih vprašanj letošnje jeseni, saj posega na številna področja, od davkov in socialnih prispevkov do zdravstva, pokojnin ter delovnih razmerij.
Markeš je v razpravi opozoril na vprašanje porazdelitve koristi in bremen, ki jih prinašajo predlagane spremembe. Po njegovi oceni zakon predvsem zmanjšuje obremenitve bogatejših, medtem ko bi lahko posledice zmanjšanih prihodkov javnih blagajn občutili predvsem prebivalci, ki so najbolj odvisni od javnih storitev.
Takšna kritika odpira pomembno vprašanje pravičnosti davčnega sistema. Davčne razbremenitve lahko posameznikom in podjetjem povečajo razpoložljiva sredstva, vendar je treba hkrati oceniti, kakšne posledice imajo za financiranje zdravstvenega varstva, pokojnin, dolgotrajne oskrbe in drugih javnih sistemov.
Vlada in podporniki zakona poudarjajo, da so ukrepi namenjeni izboljšanju poslovnega okolja, večji konkurenčnosti in spodbujanju gospodarske rasti. Toda prav pri takšnih obljubah se pojavi vprašanje, ali bodo pričakovani pozitivni gospodarski učinki zadostovali za nadomestitev izpada javnofinančnih prihodkov.
Odgovor na to vprašanje je še posebej pomemben za zaposlene s povprečnimi in nižjimi dohodki, upokojence ter družine, ki uporabljajo javne storitve. Morebitne davčne koristi posameznih skupin namreč ni mogoče presojati ločeno od kakovosti in dostopnosti storitev, ki se financirajo iz skupnih sredstev.
Fiskalni svet opozoril na 1,2 milijarde evrov negativnih učinkov
Opozorila o velikih finančnih posledicah interventnega zakona niso omejena na politične razprave. Kot je 21. septembra poročalo Delo, je Fiskalni svet pripravil analizo javnofinančnih učinkov zakona, na katero so se sklicevali tudi sindikati.
Po navedbah Dela analiza kaže na približno 1,2 milijarde evrov negativnih javnofinančnih učinkov. Sindikati so ob tem opozarjali, da bi se po ocenjenih učinkih gospodarske rasti v desetih letih nadomestila le približno polovica tega zneska.
To je bistvena razlika v primerjavi s političnimi zagotovili, da bodo davčne razbremenitve same po sebi spodbudile tolikšno gospodarsko aktivnost, da bodo izpadli prihodki nadomeščeni. Če pozitivni učinki ne bi zadostovali, bi se država soočila z dodatnim pritiskom na javne finance.
Pri tem je treba poudariti, da gre za oceno učinkov zakona, ne za že nastalo proračunsko luknjo. Toda tudi kot ocena je znesek dovolj velik, da zahteva jasna pojasnila vlade o tem, kako namerava zagotoviti dolgoročno vzdržnost javnih sistemov.
Predsednik vlade Janez Janša je po poročanju Dela v začetku oktobra vztrajal, da proračuna za leti 2027 in 2028 zagotavljata sredstva za izvajanje politik iz interventnega zakona. Kritike zakona je označil za pretirane in neutemeljene.
Toda prav nasprotje med vladnimi zagotovili in opozorili o javnofinančnih učinkih je eno osrednjih vprašanj, na katero bi morali volivci pred referendumom dobiti natančen odgovor. Pomembno ni le, ali je posamezen ukrep priljubljen, temveč tudi, kako bo financiran in kakšne bodo njegove posledice čez več let.
Bodo posledice občutili zdravstvo, pokojnine in javne storitve?
Janez Markeš je v sredinem komentarju za Delo opozoril, da bi lahko velik izpad javnih prihodkov državo prisilil v dodatno zadolževanje ali zmanjševanje proračunskih odhodkov. Po njegovi oceni bi bili v takšnem primeru posebej izpostavljeni srednji sloj, socialni programi in zaposleni v javnem sektorju.
Takšno opozorilo se navezuje na širše vprašanje financiranja socialne države. Slovenija velik del zdravstvenega, pokojninskega in socialnega sistema financira iz davkov in obveznih prispevkov. Spremembe, ki zmanjšujejo prilive v te blagajne, zato zahtevajo skrbno presojo njihovih dolgoročnih učinkov.
Med rešitvami interventnega zakona je tudi uvedba zgornje meje za obračun socialnih prispevkov, ki bi omejila prispevne obveznosti pri višjih dohodkih. Zagovorniki ukrepa poudarjajo razbremenitev visoko usposobljenih zaposlenih in izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva, sindikati pa opozarjajo na zmanjšanje solidarnostnega financiranja javnih sistemov.
Pomembno vprašanje je tudi, ali bi morebitni izpad prihodkov nadomestili iz drugih proračunskih virov. Če bi se država odločila za takšno rešitev, bi morala zagotoviti dodatna sredstva ali spremeniti druge odhodkovne prioritete.
Sindikati zato opozarjajo, da razprava o interventnem zakonu ne more biti omejena zgolj na davčne stopnje in obremenitve podjetij. Upoštevati je treba tudi posledice za javno zdravstvo, pokojninsko varnost, šolstvo, kulturo in dolgotrajno oskrbo.
Prav od teh sistemov je odvisen velik del prebivalstva, zato bi lahko morebitne spremembe njihovega financiranja vplivale bistveno širše od skupin, ki jim zakon neposredno prinaša davčne razbremenitve.
Zakaj vlada vztraja pri tako obsežnem zakonskem paketu?
Interventni zakon je vzbudil pomisleke tudi zaradi načina priprave in širine predvidenih sprememb. Namesto ločenega obravnavanja posameznih reform združuje posege v več sistemskih zakonov, ki urejajo pomembna področja vsakdanjega življenja.
Sindikati opozarjajo, da takšen pristop otežuje javno razpravo in presojo posameznih rešitev. Volivci bodo namreč na referendumu odločali o celotnem zakonu, čeprav se lahko z nekaterimi njegovimi ukrepi strinjajo, drugim pa nasprotujejo.
Posebej občutljive so spremembe na področju zdravstva, delovnih razmerij in socialnih prispevkov. Gre za področja, na katerih se pravila praviloma oblikujejo ob sodelovanju socialnih partnerjev, saj vplivajo na pravice zaposlenih, obveznosti delodajalcev in financiranje javnih sistemov.
Predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Jakob Počivavšek je že maja opozoril, da zakon pred sprejetjem ni bil ustrezno usklajen v socialnem dialogu. Sindikati so ocenili, da gre za enostranski poseg v področja, na katerih bi morali imeti možnost sodelovati tudi predstavniki zaposlenih.
Zakon sicer vsebuje tudi ukrepe, ki bi lahko koristili širšemu krogu prebivalstva, med drugim znižanje DDV za osnovna živila. Vendar to ne odpravlja potrebe po presoji drugih določb, zlasti tistih, ki lahko vplivajo na dolgoročno financiranje javnih blagajn.
Prav zaradi združevanja različnih ukrepov ostaja vprašanje, ali bi bilo mogoče nekatere predvidene razbremenitve sprejeti ločeno, ob jasnejši oceni njihovih finančnih učinkov in širšem socialnem dialogu.
Sindikati so morali pravico do referenduma doseči na ustavnem sodišču
Pomemben del zgodbe je tudi pot do samega referenduma. Po sprejetju interventnega zakona so sindikati sprožili postopek zbiranja podpisov, vendar je državni zbor 27. maja sprejel sklep, da referendum ni dopusten.
Takšno odločitev so podprli poslanci parlamentarne večine, ki so se sklicevali predvsem na davčno naravo nekaterih določb zakona. Sindikati so temu nasprotovali in opozarjali, da zakon vsebuje tudi številne druge sistemske spremembe, o katerih bi morali imeti državljani možnost odločati.
Ustavno sodišče je 24. julija sklep o nedopustnosti referenduma razveljavilo. S tem je omogočilo nadaljevanje referendumskih postopkov, sindikati pa so nato zbrali potrebno podporo volivcev.
Po poročanju Dela so sindikalne centrale že pred iztekom roka presegle zahtevanih 40.000 podpisov. Državni zbor je 16. oktobra določil, da bo referendum potekal 6. decembra.
Odločitev ustavnega sodišča je pomembna predvsem z vidika pravice državljanov do neposrednega odločanja. Sodišče s tem ni odločilo, ali je interventni zakon vsebinsko dober ali slab, temveč je razveljavilo sklep, ki je preprečeval razpis referenduma.
Kljub temu je postopek pokazal, kako močno se stališča vlade, parlamentarne večine in sindikatov razlikujejo tudi pri vprašanju, kdo mora imeti zadnjo besedo o tako obsežnih zakonskih spremembah.
Markeš opozarja na nevarnost družbenih nemirov
Najostrejši del sredine razprave na Delu je bil povezan z možnostjo prihodnjih političnih napetosti. Janez Markeš je opozoril, da bi lahko posledice interventnega zakona poglobile družbeno nezadovoljstvo in ustvarile razmere za množične proteste.
Pri tem je potegnil vzporednico s protesti v času epidemije covida-19, ko je policija ob nekaterih demonstracijah uporabila solzivec. Ocenil je, da bi se lahko podoben scenarij ponovil tudi v prihodnje.
Markeš je izrazil tudi domnevo o političnih interesih predsednika vlade pri morebitnem zaostrovanju razmer. Gre za njegovo interpretacijo političnega dogajanja, za katero niso predstavljeni dokazi, da bi vlada dejansko načrtovala povzročanje nemirov ali uporabo policijskih prisilnih sredstev.
Njegove besede je zato treba razumeti kot ostro opozorilo in politično oceno, ne kot napoved potrjenega dogodka.
Vendar pa razprava odpira pomembno vprašanje zaupanja med oblastjo in prebivalstvom. Kadar se sprejemajo obsežne reforme, ki posegajo v socialne pravice in javne storitve, je za njihovo legitimnost pomembno, da so posledice jasno pojasnjene in da imajo prizadete skupine možnost sodelovati v razpravi.
Če takšnega zaupanja ni, se lahko tudi vsebinska vprašanja hitro spremenijo v širši politični konflikt. Prav zato bi morala biti naloga vlade, da na opozorila o finančnih in socialnih posledicah odgovori s preverljivimi podatki in konkretnimi pojasnili.
Je slovenski javni sektor res prevelik?
Žerdin in Markeš sta opozorila tudi na pogosto ponavljano trditev o prevelikem slovenskem javnem sektorju. Po njunih navedbah strokovne ugotovitve kažejo, da takšna posplošena ocena ni ustrezna.
Razprava o velikosti javnega sektorja je pomembna predvsem zaradi morebitnih prihodnjih varčevalnih ukrepov. Če bi država zaradi zmanjšanih prihodkov iskala prihranke, bi se lahko znova pojavili pritiski na omejevanje zaposlovanja, plač in financiranja javnih storitev.
Toda velikosti javnega sektorja ni mogoče presojati zgolj po številu zaposlenih. Upoštevati je treba tudi obseg javnih storitev, demografsko strukturo prebivalstva, organizacijo zdravstvenega in izobraževalnega sistema ter primerljivost podatkov med državami.
Prav tako je treba razlikovati med državno upravo in širšim javnim sektorjem, saj slednji vključuje tudi številne ustanove, ki neposredno zagotavljajo storitve prebivalcem.
Delova komentatorja sta napovedala, da bo podrobnejša strokovna analiza tega vprašanja objavljena v prihajajoči Sobotni prilogi. Dokler njeni podatki niso javno predstavljeni, ni mogoče zanesljivo presoditi vseh njenih ugotovitev.
Kljub temu je vprašanje pomembno: če se ob davčnih razbremenitvah hkrati napovedujejo omejitve javne porabe, mora biti jasno, katere storitve bi bile prizadete in kako bi se to poznalo pri prebivalcih.
Vlada obljublja razvoj, nasprotniki zahtevajo odgovore o ceni
Zagovorniki interventnega zakona poudarjajo, da Slovenija potrebuje konkurenčnejše davčno okolje, spodbude za podjetništvo in manjše obremenitve gospodarstva. Premier Janez Janša je po poročanju Dela referendum označil za pomembno odločitev o prihodnji razvojni usmeritvi države.
Toda ob tem ostaja odprto vprašanje, ali bodo predvidene razbremenitve dejansko ustvarile dovolj dodatne gospodarske aktivnosti, da bi nadomestile njihov javnofinančni učinek.
Sindikati in del opozicije opozarjajo, da lahko država s takšnimi ukrepi zmanjša sredstva, potrebna za delovanje socialnih sistemov. Posebej izpostavljajo zdravstveno in pokojninsko solidarnost, ki temeljita na skupnem financiranju in porazdelitvi bremen med različnimi skupinami prebivalstva.
Vlada ima zato pred referendumom pomembno nalogo: javnosti mora jasno predstaviti ne le predvidene koristi zakona, temveč tudi njegove stroške, dolgoročne finančne učinke in načine financiranja.
Splošna zagotovila o prihodnji gospodarski rasti sama po sebi ne odgovarjajo na vprašanje, kako bodo zagotovljena sredstva za javne storitve, če pričakovani pozitivni učinki ne bodo doseženi.
Prav tako bi morala biti javnosti dostopna razumljiva pojasnila o tem, katere skupine prebivalstva bodo od posameznih ukrepov neposredno pridobile in kako se bodo spremembe poznale pri financiranju javnih sistemov.
Referendum bo tudi preizkus zaupanja v vladne obljube
Šestega decembra bodo volivci odločali o uveljavitvi interventnega zakona. Referendumsko vprašanje se bo nanašalo na celoten zakon, zato bodo morali pri odločanju tehtati njegove različne določbe in morebitne posledice.
Razprava na Delu je pokazala, da nasprotniki zakona opozarjajo predvsem na tveganje poglabljanja družbenih razlik in slabitve socialne države. Na drugi strani vlada in zagovorniki zakona poudarjajo gospodarski razvoj, konkurenčnost in davčne razbremenitve.
Med temi stališči pa ostaja ključno vprašanje javnofinančne vzdržnosti. Ocene Fiskalnega sveta, na katere se sklicujejo sindikati, kažejo, da predvideni ukrepi lahko pomenijo velik izpad prihodkov. Prav zato je pomembno, da so morebitni nadomestni viri financiranja jasno predstavljeni.
Markeševa opozorila o političnem kaosu in družbenih nemirih so izrazito ostra in ostajajo njegova politična ocena. Preverljiva vprašanja pa so bolj neposredna: koliko bo zakon stal, komu bo koristil in kako bo vplival na financiranje zdravstva, pokojnin ter drugih javnih storitev.
Pred referendumom bi morala javnost dobiti predvsem natančne odgovore o finančnih posledicah zakona. Če vlada vztraja, da gre za razvojni ukrep, je pomembno, da njegove koristi in stroške podpre s preglednimi izračuni. Odločanje o prihodnosti javnih sistemov namreč zahteva več kot politične obljube in medsebojna obtoževanja.
Spletno uredništvo
