Hrvaški ribič Dražen Puškaš je med ribolovom pri Reki iz morja potegnil približno kilogram in pol težko ribo, kakršne ni poznal. Previdnost se mu je še kako obrestovala. Ker neznanih rib praviloma ne prijema z golimi rokami, je tudi to snel s trnka s prijemalkami in jo fotografiral. Šele nato je ugotovil, kaj je pravzaprav ujel – srebrnoprogo napihovalko, invazivno vrsto, ki vsebuje izjemno nevaren tetrodotoksin. Strup je približno 1200- do 1250-krat bolj toksičen od cianida, zastrupitev pa lahko povzroči paralizo mišic in odpoved dihanja.
Ulov je še posebej zanimiv zato, ker se ni zgodil nekje v južnem Sredozemlju, ampak v severnem Jadranu, pri Reki. Srebrnoproga napihovalka (Lagocephalus sceleratus) izvira iz tropskih voda, v Sredozemlje pa se je razširila skozi Sueški prekop. V zadnjih letih jo vse pogosteje opažajo tudi v Jadranskem morju, posamezni primerki pa so bili že ujeti ob hrvaški obali.
Puškaš se je tistega dne odpravil na običajen ribolov in sprva lovil strelke. Po približno 45 minutah brez uspeha je zamenjal več vab, nato pa poskusil s 40-gramskim jigom. Že po nekaj metih je na palici začutil nenavadno težo. Sprva je bil prepričan, da se je vaba zataknila ob nekaj na morskem dnu, toda ko je začel vleči, je ugotovil, da se njegov »ulov« vendarle premika proti obali.
Najprej je pomislil na ugorja, nato je opazil nenavadne lise
Riba med vlečenjem skoraj ni nudila odpora. Šele ko jo je približal obali, je začutil nekaj manjših sunkov, tik pod njegovimi nogami pa je nekoliko oživela. Puškaš je za Novi list povedal, da je najprej pomislil na ugorja, nato pa so njegovo pozornost pritegnile sive lise na hrbtu. Ker vrste ni prepoznal, se je držal svojega običajnega pravila in neznane ribe ni prijel z golimi rokami. S prijemalkami jo je snel z vabe, nato pa jo fotografiral in začel iskati podatke o njej.
Tudi drugim ljudem, ki so bili takrat ob njem, riba ni bila znana. Spletno iskanje je nato pokazalo, da je ujel srebrnoprogo napihovalko. Primerek je tehtal približno kilogram in pol. Ko je izvedel, da gre za invazivno vrsto, je sprva razmišljal, da bi ribo pustil na obali in je ne bi vrnil v morje, pozneje pa se je dogovoril, da jo prevzame Prirodoslovni muzej na Reki, kjer je končal njegov nenavadni ulov.
Prav odločitev, da neznane ribe ne prime z rokami, je bila previdna, čeprav največja nevarnost tetrodotoksina nastane predvsem ob zaužitju strupenih delov ribe. Pri tej vrsti je toksin lahko prisoten v jetrih, spolnih žlezah, koži, prebavilih in tudi mišičnem tkivu. Zaradi nevarnosti strokovnjaki priporočajo, da ljudje neznanih primerkov ne prijemajo in jih nikakor ne pripravljajo za uživanje.
Strup, ki lahko ustavi dihanje
Tetrodotoksin sodi med izjemno močne nevrotoksine. Deluje na živčevje in preprečuje normalno prenašanje živčnih signalov, posledica hujše zastrupitve pa je lahko postopna mišična paraliza. Med prvimi znaki se lahko pojavijo mravljinčenje oziroma motnje občutljivosti okoli ust, slabost in prebavne težave, pri težjih zastrupitvah pa lahko paraliza zajame tudi mišice, potrebne za dihanje. Za tetrodotoksin ni specifičnega protistrupa, zato je ob sumu na zastrupitev potrebna takojšnja zdravniška pomoč.
Primerjava s cianidom, ki je zaradi svoje dramatičnosti hitro zaokrožila po medijih, ima podlago v podatkih o toksičnosti tetrodotoksina. Hrvaški viri navajajo, da je lahko približno 1250-krat močnejši od cianida, Primorske novice pa ob sklicevanju na podatke Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo navajajo približno 1200-krat večjo strupenost. Bistvo pri tem ni natančna razlika med obema številkama, ampak dejstvo, da gre za izjemno nevaren toksin in ribo, ki je brez ustreznega znanja ni varno pripravljati za prehrano.
Napihovalke so sicer širši javnosti najbolj znane zaradi japonske specialitete fugu. Toda pri različnih vrstah napihovalk se razporeditev in količina tetrodotoksina razlikujeta, zato dejstva, da se nekatere pripravljajo kot specialiteta, nikakor ne gre razumeti kot znak, da je srebrnoproga napihovalka, ujeta v Jadranu, primerna za domačo pripravo. Pri neznanem ulovu je najvarnejše pravilo zelo preprosto: ribe ne uživamo in z njo ne eksperimentiramo.
Iz tropskih voda vse globlje v Jadran
Srebrnoproga napihovalka je še en primer vrste, ki se je iz Rdečega morja prek Sueškega prekopa razširila v Sredozemlje. Takšne vrste pogosto označujemo kot lesepske selivke, njihovo širjenje pa strokovnjaki že dalj časa spremljajo tudi zaradi vpliva na domače morske ekosisteme. Napihovalka je v vzhodnem Sredozemlju že dobro poznana, njeno pojavljanje proti severu in zahodu pa pomeni, da se z njo vse pogosteje srečujejo tudi ribiči na Jadranu.
Hrvaški mediji so o srebrnoprogi napihovalki poročali že ob prejšnjih ulovih v Jadranu. Primerki so se pojavljali pri Vodicah, Splitu in drugih delih hrvaške obale, zato riba sama po sebi v Jadranu ni več popolna neznanka. Tokrat je pozornost vzbudilo predvsem dejstvo, da jo je ribič ujel pri Reki, torej v severnem delu Jadrana.
Za slovensko Primorsko zato zgodba ni zanimiva samo kot nenavaden ulov pri sosedih. Morske vrste seveda ne poznajo državnih meja, severni Jadran pa je skupen ekosistem, zato širjenje toploljubnih in tujerodnih vrst spremljajo raziskovalci na celotnem območju. En sam ulov sicer še ne pomeni, da se je vrsta množično naselila tik ob slovenski obali, je pa dodatno opozorilo, da lahko ribiči v severnem Jadranu naletijo tudi na živali, ki jih še pred leti na tem območju skoraj niso poznali.
Kaj storiti, če na takšno ribo naletite?
Najpomembnejše je, da neznane ribe ne poskušamo pripravljati za prehrano. Pri srebrnoprogi napihovalki je tveganje povezano predvsem z močnim toksinom v njenih tkivih, zato je ob ulovu smiselno ravnati previdno, primerek fotografirati in o opažanju obvestiti pristojne strokovne oziroma naravovarstvene ustanove. Puškaš je v tem primeru ravnal preudarno: ribe ni prijemal z golimi rokami, po identifikaciji je ni vrnil v morje, temveč jo je predal reškemu prirodoslovnemu muzeju.
Ob morebitnem zaužitju in pojavu znakov zastrupitve pa ni prostora za čakanje. Ker specifičnega protistrupa za tetrodotoksin ni, je hitra medicinska obravnava ključna, zdravljenje pa je predvsem podporno, zlasti pri zagotavljanju dihanja, dokler telo toksina ne izloči.
Nenavaden ulov pri Reki se je za ribiča končal brez posledic, predvsem zato, ker je upošteval pravilo, ki bi ga bilo vredno ponoviti vsakemu, ki iz morja potegne nekaj neznanega. Kar je videti kot zanimiva in nenavadna riba, ni nujno nedolžno. V tem primeru je približno kilogram in pol težak ulov v sebi skrival enega najmočnejših naravnih strupov – in pojavil se je v severnem Jadranu, precej bližje slovenski obali, kot bi takšno tropsko vrsto še pred leti pričakovali.
Spletno uredništvo Naša Primorska
