Šest mesecev je bilo dovolj. Dovolj, da je stranka Resnica ohranila možnost, da poslanski sedež Borisa Mijiča prevzame njen naslednji kandidat, in dovolj, da je Mijič dosegel zakonsko določeno trajanje mandata, potrebno za uveljavljanje nadomestila plače po odstopu. Medtem ko se je njegova poslanska pot končala, ostaja odprta zgodba o dolgovih njegovega nekdanjega podjetja Progros do zaposlenih. Mijič je obljubljal poplačilo, toda javnost še vedno nima jasnega odgovora, ali so vsi delavci prejeli zasluženi denar.
Ob možnosti šestmesečnega nadomestila, ki bi po okvirnem izračunu lahko pomenilo približno 25.000 evrov bruto oziroma skoraj 30.000 evrov celotnega stroška za državo, se zato zastavlja neprijetno vprašanje: zakaj je bila politična prihodnost poslanskega sedeža urejena prej kot usoda ljudi, ki so za njegovo podjetje opravljali delo?
Odstop je prišel šele po izteku ključnega roka
Poslanska pot Borisa Mijiča, enega od petih poslancev stranke Resnica, se je v petek, 16. oktobra, uradno končala. Državni zbor se je seznanil z njegovim odstopom, do katerega je prišlo po večmesečnih razkritjih o poslovanju njegovega podjetja Progros, dolgovih do nekdanjih zaposlenih in nepravilnem navajanju izobrazbe. Čeprav so se pozivi k njegovemu odhodu vrstili že precej prej, je Mijič na poslanskem položaju vztrajal vse do izteka šestmesečnega obdobja, ki ima po slovenski zakonodaji pomembne posledice.
Še 5. oktobra je v pogovoru za lokalno televizijo IDEA zatrjeval, da ne namerava odstopiti in da bo poslansko delo nadaljeval. Le teden dni pozneje je sledil preobrat. Stranka Resnica ga je izključila iz svojih vrst in ga pozvala k odstopu, Mijič pa je odstopno izjavo tudi podal. Med obema dogodkoma je minil 10. oktober, datum, po katerem se je za stranko bistveno spremenil položaj pri nadomestitvi poslanca.
Prav ta časovni potek je eden najpomembnejših delov zgodbe. Mijič ni odstopil takrat, ko so v javnost prvič prišli očitki o neplačanih delavcih, niti takrat, ko so se pojavila vprašanja o njegovi izobrazbi. Odšel je šele po izteku obdobja, ki je njegovi stranki omogočilo ohranitev poslanskega sedeža brez tveganja nadomestnih volitev.
Resnica je čakala, da bo poslanski sedež ostal njen
Predsednik stranke Resnica Zoran Stevanović je ob Mijičevem odstopu pojasnil, da je stranka na parlamentarnih volitvah dobila pet mandatov in da želi svoj program uresničevati z vsemi petimi poslanci. Ob tem je priznal, da so že predhodno napovedovali Mijičev odstop po 10. oktobru, ko je minilo šest mesecev od začetka mandata.
Po pravilih o nadomeščanju poslancev bi lahko odstop pred iztekom šestmesečnega obdobja pomenil razpis nadomestnih volitev. V takšnem primeru stranka ne bi imela zagotovila, da bo poslanski sedež ponovno osvojila. Po izteku roka pa lahko mandat praviloma prevzame naslednji upravičeni kandidat z iste kandidatne liste. Kot možni Mijičev naslednik se omenja Slavko Moharič, o dejanski nadomestitvi pa mora biti izpeljan predpisani postopek.
Stevanovićeve izjave tako potrjujejo, da je bilo čakanje povezano s političnim interesom stranke. Resnica je želela ohraniti vseh pet mandatov in je pri tem ravnala v skladu z možnostmi, ki jih daje zakonodaja. Toda zakonitost takšne odločitve še ne pomeni, da je ta tudi brez političnih in moralnih vprašanj.
Če so bili očitki proti poslancu dovolj resni, da ga je stranka nazadnje izključila, zakaj je bilo treba z odstopom počakati do trenutka, ko njegov odhod ne bi več ogrozil poslanskega sedeža? In zakaj so morali nekdanji delavci njegovega podjetja v tem času še naprej čakati na dokončno razjasnitev svojih terjatev?
Šest mesecev mandata pomeni tudi možnost šestmesečnega nadomestila
Ob političnem interesu stranke ima iztek šestmesečnega roka še eno pomembno posledico. Zakon o poslancih namreč določa, da nekdanji poslanec, ki mu mandat preneha pred potekom šestih mesecev od potrditve, nima pravice do nadomestila plače. Mijič je ta pogoj izpolnil.
Po 38. členu zakona lahko nekdanji poslanec, ki iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve in ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev, prejema nadomestilo v višini 80 odstotkov zadnje poslanske plače. Pravica praviloma traja največ šest mesecev, preneha pa prej, če se nekdanji poslanec zaposli ali začne opravljati pridobitno dejavnost. Za njeno uveljavitev mora vložiti vlogo in izkazati izpolnjevanje predpisanih pogojev.
To pomeni, da je Mijič z iztekom šestmesečnega mandata pridobil možnost uveljavljanja pravice, ki je pred tem ni imel. Če bo izpolnjeval tudi druge zakonske pogoje, mu lahko država nadomestilo izplačuje še šest mesecev po odstopu. Pri tem ne gre za klasično odpravnino, izplačano v enkratnem znesku, temveč za mesečno nadomestilo plače.
Finančna razsežnost je precejšnja. Če za okvirni izračun uporabimo zadnjo bruto plačo v višini 5.200 evrov, bi 80-odstotno nadomestilo znašalo 4.160 evrov bruto na mesec. V šestih mesecih bi skupni znesek dosegel 24.960 evrov bruto, ob upoštevanju prispevkov delodajalca pa bi se celotni strošek za državo lahko približal 29.000 evrom.
To je okvirna ocena na podlagi navedene plačne osnove, ne podatek o že opravljenem izplačilu. Toda bistvo ostaja: Mijič je s šestmesečnim vztrajanjem v parlamentu dosegel tudi časovni pogoj za pravico, ki lahko javna sredstva obremeni za več deset tisoč evrov.
Za njim ostajajo dolgovi podjetja do ljudi, ki so opravili svoje delo
Razprava o Mijičevem nadomestilu dobi povsem drugačno težo, ko jo postavimo ob zgodbo njegovih nekdanjih zaposlenih. Podjetje Progros, s katerim je bil Mijič poslovno povezan, je bilo predmet medijskih razkritij zaradi neporavnanih obveznosti do delavcev in države. Nekdanji zaposleni so opozarjali, da za opravljeno delo niso prejeli vsega plačila, ki jim je pripadalo.
Portal Necenzurirano je že junija poročal o pričevanjih delavcev in dokumentaciji, povezani z njihovimi terjatvami. Med drugim so se pojavile navedbe o več deset tisoč evrih dolgov ter o posameznih zaposlenih, ki so na svoj denar čakali dalj časa. Mijič je ob razkritjih pojasnjeval, da si prizadeva za ureditev obveznosti, vendar javnosti ni predstavil celovitega in neodvisno preverljivega dokazila, da so vsi delavci dokončno poplačani.
Vmes je kot poslanec prejemal redno poslansko plačo. Ob približno šestih mesecih mandata je šlo za več deset tisoč evrov bruto prejemkov iz državnega proračuna. Zdaj, ko je funkcijo zapustil, pa se mu je odprla še možnost nadomestila plače po prenehanju mandata.
Primerjava je toliko bolj neprijetna, ker so delavci zahtevali plačilo za delo, ki so ga že opravili. Pri njih ne gre za dodatno ugodnost, temveč za osnovno pravico iz delovnega razmerja. Plača ni stvar dobre volje delodajalca, ampak njegova obveznost.
Država nekdanjemu poslancu pod zakonskimi pogoji zagotavlja finančno varnost po odhodu s funkcije. Za nekdanje zaposlene njegovega podjetja pa ostaja ključno vprašanje, ali so sploh prejeli ves denar, ki so ga zaslužili.
Stevanović je del dolgov poravnaval iz lastnega žepa
Zgodba je postala še bolj nenavadna, ko se je v poplačevanje nekdanjih zaposlenih vključil sam predsednik stranke Resnica Zoran Stevanović. Junija je napovedal, da bo iz osebnih prihrankov pomagal poravnati terjatve delavcev podjetja Progros. Poudarjal je, da tega ne počne zaradi poslanca, temveč zaradi ljudi, ki so ostali brez zasluženega plačila.
V javnosti se je pozneje omenjal znesek približno 12.000 evrov. Stevanović je po Mijičevem odstopu pojasnil, da je v zvezi s poravnavo terjatev sklenil pogodbo s podjetjem Progros, ne pa osebno z Mijičem. Ker je podjetje medtem zamenjalo lastnika, je izrazil dvom, da bo denar sploh dobil nazaj.
Ob tem je dejal, da je v tej zgodbi očitno postal kolateralna žrtev, vendar mu pomoči delavcem ni žal. Njegovo ravnanje je posameznim zaposlenim lahko pomenilo pomembno pomoč, a obenem odpira vprašanje, kako je mogoče, da je moral predsednik parlamentarne stranke iz osebnih sredstev reševati posledice poslovanja podjetja svojega poslanca.
Prav tako ni mogoče enačiti Stevanovićeve pomoči s popolnim poplačilom vseh obveznosti podjetja. Če so bile poravnane določene terjatve, to še ne dokazuje, da so vsi nekdanji zaposleni dobili vse plače in druge prejemke, ki jim pripadajo.
Mijičeva javna zagotovila o poplačilu zato ostajajo pomembna. Toda med moralno obljubo in dejanskim plačilom je bistvena razlika. Delavci ne potrebujejo novih zagotovil, temveč poravnane obveznosti.
Podjetje je dobilo novega lastnika, vprašanja o dolgovih pa ostajajo
Medtem ko so se vrstila razkritja o poslovanju Progrosa, je podjetje doživelo tudi spremembe v vodstvu in lastništvu. Mijiča je na direktorskem položaju zamenjal njegov oče Miladin Mijić, pozneje pa je podjetje prešlo v last Roka Snežiča in dobilo novo ime Klukec.
Takšne spremembe same po sebi ne pomenijo, da so obveznosti podjetja izginile. Gospodarska družba je pravna oseba, njene obveznosti do zaposlenih in drugih upnikov pa praviloma ostanejo, tudi če se zamenjajo lastniki, direktorji ali ime podjetja. Vprašanje morebitne osebne odgovornosti nekdanjega vodstva je ločeno in odvisno od konkretnih pravnih okoliščin.
Zato je za nekdanje zaposlene bistveno predvsem, ali obstaja dejanska možnost poplačila njihovih terjatev. Javnost bi morala dobiti tudi jasne informacije o tem, koliko obveznosti je bilo poravnanih, koliko jih še ostaja in kakšni postopki potekajo pred pristojnimi organi.
Ob tem Mijiča niso spremljali samo očitki o dolgovih. Pred volitvami je navedel, da je diplomirani inženir gradbeništva, pozneje pa se je izkazalo, da študija ni dokončal. Sam je nepravilno navedbo pripisal napaki pri izpolnjevanju obrazcev. Tudi to razkritje je dodatno načelo njegovo politično verodostojnost, vendar ga ni spodbudilo k takojšnjemu odstopu.
Šele po izteku šestmesečnega obdobja je stranka sprejela odločitev o njegovi izključitvi, Mijič pa je zapustil poslanske klopi. Časovno zaporedje dogodkov zato ostaja pomembno tudi pri presoji politične odgovornosti stranke Resnica.
Stranka je rešila svoj mandat. Kdo bo rešil delavce?
Pri celotni zgodbi se je treba vprašati, komu je šestmesečno čakanje dejansko koristilo. Stranki Resnica je omogočilo, da ob Mijičevem odstopu ohrani možnost nadomestitve poslanca z drugim kandidatom svoje liste. Mijiču je omogočilo, da izpolni časovni pogoj za uveljavljanje nadomestila plače po prenehanju funkcije. Za nekdanje zaposlene njegovega podjetja pa iztek tega roka sam po sebi ni pomenil nobene dodatne zaščite ali zagotovila, da bodo poplačani.
Prav v tem je osrednji problem zgodbe. Politični sistem ima natančno določena pravila, ki urejajo pravice poslancev, njihove prejemke in nadomeščanje po prenehanju mandata. Tudi pravice delavcev so zakonsko določene, vendar je njihovo dejansko uveljavljanje lahko precej težje, zlasti kadar se delodajalec znajde v finančnih težavah.
Ob tem se pojavlja še vprašanje odgovornosti stranke, ki je Mijiča predlagala za poslanca. Resnica je imela legitimni politični interes ohraniti mandat, vendar se s tem ni mogoče izogniti vprašanju, zakaj je kljub resnim javnim očitkom več mesecev vztrajala pri takšnem razpletu.
Stevanović je z osebno pomočjo nekaterim delavcem pokazal pripravljenost prevzeti del moralnega bremena, ki ga je povzročila afera. Toda osebna donacija predsednika stranke ne more nadomestiti odgovornosti podjetja, prav tako ne odgovori na vprašanje, zakaj se je z odstopom čakalo do politično najugodnejšega trenutka.
Za celovito razjasnitev bi bilo pomembno vedeti tudi, ali bo Mijič zaprosil za nadomestilo in ali bo morebitne prejete zneske uporabil za poravnavo še odprtih obveznosti. Čeprav nadomestilo pripada nekdanjemu poslancu pod zakonskimi pogoji in ni samodejno namenjeno poplačilu dolgov njegovega nekdanjega podjetja, je vprašanje njegove osebne zaveze delavcem povsem legitimno.
Skoraj 30.000 evrov možnega stroška za državo, delavcem pa obljube
Šestmesečna poslanska pot Borisa Mijiča se je končala z odstopom, vendar posledice njegovega delovanja še niso razjasnjene. V tem času je prejemal poslansko plačo, njegova stranka pa je z odlogom odstopa ohranila možnost, da poslanski mandat ostane v njenih rokah. Hkrati je Mijič izpolnil časovni pogoj za uveljavljanje nadomestila, ki bi lahko ob šestmesečnem prejemanju pomenilo približno 25.000 evrov bruto oziroma skoraj 30.000 evrov celotnega stroška za državo.
Takšna ureditev je del slovenske zakonodaje in sama po sebi ni nezakonita. Toda njen učinek v konkretnem primeru odpira povsem legitimna vprašanja o politični odgovornosti, ravnanju stranke in odnosu do ljudi, ki so bili zaradi poslovanja podjetja prikrajšani za svoje zaslužke.
Še posebej zato, ker Mijič ni zapustil parlamenta ob prvih razkritjih, ampak šele po izteku roka, ki je bil ugoden tako za ohranitev strankinega mandata kot za njegovo možnost uveljavljanja nadomestila. To časovno sovpadanje je dejstvo. Ali je bilo tudi osebna motivacija za odlašanje, pa bi moral pojasniti Mijič sam.
Nekdanji delavci podjetja Progros medtem ne potrebujejo razlage parlamentarnih pravil, političnih dogovorov ali obljub o prihodnjih plačilih. Potrebujejo denar za delo, ki so ga opravili.
Resnica je po šestih mesecih poskrbela, da poslanski stolček lahko ostane njen. Mijič je izpolnil pogoj za uveljavljanje nadomestila, ki bi državo lahko stalo skoraj 30.000 evrov. Zdaj ostaja še najpomembnejše vprašanje: kdaj bodo vsi nekdanji delavci njegovega podjetja dobili denar, ki jim pripada? In ali bo Mijič svojo moralno obljubo končno spremenil v dejansko plačilo?
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
