Državni zbor je s 46 glasovi za in 27 proti sprejel novelo zakona o kmetijskih zemljiščih, ki vladi omogoča, da 5,4 milijona evrov za krizno pomoč kmetom zagotovi iz namenskih sredstev, zbranih zaradi pozidave kmetijskih zemljišč. Na proračunski postavki je za letos na voljo približno 7,4 milijona evrov, kar pomeni, da predvidena pomoč predstavlja skoraj tri četrtine tega zneska. Kmetje pomoč zaradi dragih goriv in gnojil nedvomno potrebujejo, vendar se ob odločitvi odpira pomembno vprašanje: zakaj država zanjo ni zagotovila dodatnega denarja in kakšne bodo posledice za namakanje, preprečevanje zaraščanja ter druge naložbe v kmetijska zemljišča?
Slovensko kmetijstvo se sooča z visokimi proizvodnimi stroški, posledicami vremenskih ujm in vse večjo negotovostjo pri pridelavi hrane. V takšnih razmerah je finančna pomoč kmetijam pomembna, vendar je odločitev o njenem financiranju sprožila razpravo, ki presega vprašanje letošnjih izplačil. Poslanci državnega zbora so v četrtek, 5. novembra, potrdili spremembo zakona, s katero bo mogoče sredstva, doslej namenjena predvsem varovanju in izboljševanju kmetijskih zemljišč, uporabiti tudi za pomoč ob resnih krizah v kmetijstvu.
Vlada bo tako lahko za blaženje visokih cen goriv in mineralnih gnojil uporabila 5,4 milijona evrov iz namenske proračunske postavke, na katero se stekajo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Skupaj z evropskimi sredstvi je za pomoč predvidenih 8,1 milijona evrov. Toda evropski prispevek ni sporen del zgodbe. Največ vprašanj odpira odločitev, da bo država svoj delež zagotovila iz denarja, ki ima že določen namen in je pomemben za dolgoročno ohranjanje slovenskih kmetijskih površin.
Skoraj tri četrtine namenskih sredstev za eno krizno pomoč
Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, ki jih je objavil Dnevnik, je na proračunski postavki odškodnin za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč za leto 2026 na voljo 7.423.272 evrov. Če bo država iz tega vira porabila predvidenih 5,4 milijona evrov, bo za druge namene v okviru te postavke ostalo približno dva milijona evrov. To pomeni, da bi letošnji krizni ukrep predstavljal skoraj 73 odstotkov razpoložljivega zneska.
Pri tem ne gre za denar, ki bi ga država zbrala posebej za blaženje podražitev. Odškodnine plačujejo investitorji ob spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč, njihov namen pa je prispevati k varovanju in izboljševanju kmetijskih površin. Iz teh sredstev se med drugim financirajo nakupi zemljišč, odpravljanje zaraščanja in ukrepi za izboljšanje pogojev kmetijske pridelave.
Prav zato je pomembno vprašanje, kaj bo preusmeritev pomenila za dosedanje naloge. Sprejeta novela sicer ne odpravlja možnosti njihovega financiranja, vendar denar ni neomejen. Če se iz istega vira financira še krizna pomoč, je za druge ukrepe na voljo manj sredstev, razen če država razliko nadomesti iz drugih proračunskih virov.
Namakanje je nujno, a z njim je opremljen le majhen del zemljišč
Razprava o namenskem denarju je še posebej pomembna zaradi stanja slovenskih kmetijskih zemljišč. Po podatkih, ki jih navaja Dnevnik, je v Sloveniji v uporabi približno 595.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, namakalni sistemi pa so urejeni na okoli 6200 hektarjih oziroma na dobrem odstotku površin. Ob vse pogostejših sušah je to pomembna omejitev za stabilno pridelavo hrane.
Težava ni omejena le na namakanje. Podatki za leto 2024 kažejo, da je bilo med državnimi kmetijskimi zemljišči, ki jih upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, 2313 hektarjev v zaraščanju. Dodatnih 6158 hektarjev so predstavljala zemljišča, porasla z grmičevjem, drevjem oziroma neobdelane površine. Gre za obsežna območja, pri katerih so za ponovno vzpostavitev ali izboljšanje kmetijske rabe potrebna vlaganja.
V takšnih okoliščinah imajo sredstva za urejanje zemljišč dolgoročen pomen. Namakalni sistemi lahko zmanjšujejo posledice suše, odpravljanje zaraščanja omogoča ponovno uporabo površin, izboljševanje zemljišč pa povečuje njihove proizvodne možnosti. Zato se ob sprejeti noveli ne postavlja vprašanje, ali kmetje potrebujejo krizno pomoč, temveč ali bo država ob njenem financiranju ohranila tudi zadostna vlaganja v preprečevanje prihodnjih težav.
Zakaj vlada ni zagotovila dodatnega proračunskega denarja?
Minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj je v državnem zboru pojasnil, da je kmetijstvo izpostavljeno številnim pretresom, od geopolitičnih kriz in podnebnih sprememb do naravnih nesreč in bolezni. Po njegovih besedah bo sprememba zakona omogočila hitrejšo in prožnejšo uporabo razpoložljivih sredstev, kadar se kmetijska gospodarstva znajdejo v resnih težavah.
Evropska komisija je Sloveniji za blaženje visokih cen mineralnih gnojil in goriv namenila 2,7 milijona evrov. Državam članicam je omogočila, da evropski prispevek povečajo z nacionalnimi sredstvi do 200 odstotkov. Slovenija se je odločila izkoristiti najvišji dovoljeni delež in dodati 5,4 milijona evrov, s čimer skupna predvidena pomoč znaša 8,1 milijona evrov.
Toda evropska pravila državi ne določajo, da mora svoj prispevek zagotoviti prav iz odškodnin zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Izbira domačega vira financiranja je odločitev slovenske vlade. Zato je vprašanje, zakaj za pomoč ni zagotovila dodatnih sredstev iz splošnega državnega proračuna, povsem upravičeno, še posebej ob velikih potrebah po vlaganjih v kmetijsko infrastrukturo.
Opozicija opozarja na praznjenje namenskega sklada
Poslanci Svobode, SD in Levice so med parlamentarno razpravo poudarjali, da ne nasprotujejo pomoči kmetom, temveč načinu njenega financiranja. Po njihovem mnenju bi morala država za krizne razmere zagotoviti dodaten proračunski denar, sredstva iz odškodnin pa ohraniti za njihov prvotni namen.
Dejan Süč iz Svobode je opozoril, da je predvidena pomoč razmeroma majhna glede na težave, s katerimi se sooča slovensko kmetijstvo. Spomnil je, da so v Svobodi predlagali obsežnejši paket pomoči v višini 35 milijonov evrov. Poslanec SD Luka Goršek je poudaril potrebo po učinkoviti in pravočasni pomoči, vendar nasprotoval poseganju v namenski vir, Vladimir Šega iz Levice pa je opozoril, da kmetijstvo poleg ukrepanja ob krizah potrebuje tudi dolgoročne naložbe.
Na seji parlamentarnega odbora je poslanka Svobode Jana Jerman opozorila, da bi morala država ob porabi namenskega denarja za trenutne krize zagotoviti dodatne vire za prihodnji razvoj. Tomaž Lah iz iste poslanske skupine je ob tem izpostavil nesorazmerje med predvideno pomočjo in obsegom škode zaradi suše, ki je bila v razpravi ocenjena na približno 233 milijonov evrov. Opozoril je tudi na vprašanje meril za razdeljevanje sredstev.
Gre za pomisleke, ki zadevajo samo zasnovo financiranja. Če država iz enega namenskega vira krije tako razvojne ukrepe kot krizno pomoč, se mora odločiti, kateri izdatki bodo imeli prednost. Ob omejenih sredstvih lahko to vpliva na časovnico in obseg posameznih projektov.
Minister zagotavlja, da razvojne naložbe ne bodo prizadete
Minister Cigler Kralj je ob obravnavi novele zagotovil, da zaradi spremembe ne bosta prizadeta gradnja namakalnih sistemov in odpravljanje zaraščanja kmetijskih zemljišč. Zagovorniki zakona poudarjajo, da se z novelo zgolj širi možnost uporabe namenskih sredstev, ne pa odpravlja njihove dosedanje namene.
Toda takšno zagotovilo bo mogoče presojati predvsem po dejanskih proračunskih izdatkih in izvedenih projektih. Pomembno bo, ali bodo namakalni sistemi, urejanje zemljišč in drugi razvojni ukrepi tudi po izplačilu krizne pomoči financirani v načrtovanem obsegu ter ali bo država morebitni primanjkljaj na namenski postavki nadomestila.
Posebej pomembno je, da novela ni omejena zgolj na leto 2026. Po pojasnilih ministrstva je za krizne ukrepe iz tega vira v vsakem od naslednjih treh let predvidenih do 1,5 milijona evrov. Nova možnost porabe namenskih sredstev tako lahko vpliva tudi na prihodnje proračune in ne predstavlja samo enkratnega posega zaradi letošnjih podražitev.
Del poslancev meni, da je hitra pomoč pomembnejša od omejitev pri uporabi sredstev
Vladni predlog so podprli poslanci koalicije in del drugih parlamentarnih skupin. Jožef Lenart iz SDS je poudaril, da mora država ob resnih motnjah v kmetijstvu ukrepati hitro. Po njegovem mnenju novela ne odvzema sredstev dosedanjim namenom, temveč omogoča, da se uporabijo tudi za pomoč kmetijam v kriznih razmerah.
Janez Beja iz poslanske skupine NSi, SLS in Fokus je opozoril na pomen ohranjanja domače pridelave hrane in poseljenosti podeželja. Mojca Žnidarič iz Demokratov je poudarila, da kmetje potrebujejo pomoč takrat, ko jih prizadenejo težave, saj lahko dolgotrajne krize povzročijo opuščanje kmetovanja. Podporo spremembi je izrazila tudi Resnica, katere poslanka Katja Kokot je opozorila na potrebo po učinkovitejšem izvajanju ukrepov.
Zagovorniki novele torej izhajajo iz ocene, da je pomembno hitro uporabiti denar, ki je že na voljo. Nasprotniki pa opozarjajo, da bi morala država krizno pomoč financirati dodatno, ne s preusmerjanjem sredstev, namenjenih dolgoročnemu razvoju. Obe strani se strinjata, da kmetijstvo potrebuje pomoč, razlikujeta pa se pri vprašanju, kako jo zagotoviti.
Pomoč se ne bo odmerjala po dejanskih dodatnih stroških
Poleg vira financiranja se odpira še vprašanje načina razdelitve pomoči. Kot je oktobra poročal Dnevnik, je predvidena pomoč zasnovana kot pavšalno plačilo, pri katerem višina izplačila ni neposredno odvisna od dejansko povečanih stroškov goriva in gnojil na posamezni kmetiji, temveč od vrste in obsega kmetijskih zemljišč.
Takšen sistem lahko omogoča enostavnejše postopke in hitrejša izplačila, vendar ne odraža nujno dejanskega finančnega bremena posameznega kmetijskega gospodarstva. Kmetije se namreč razlikujejo po vrsti pridelave, porabi energentov, uporabi mineralnih gnojil in obsegu mehanizacije. Zato enaka površina zemljišč ne pomeni nujno tudi enakega povečanja proizvodnih stroškov.
To vprašanje je pomembno zlasti zato, ker je razpoložljiva pomoč omejena. Pri njeni učinkovitosti ne bo odločilen samo skupni znesek, temveč tudi to, ali bo denar dosegel kmetijska gospodarstva, ki so jih podražitve najbolj prizadele.
Današnja pomoč ne sme ostati brez odgovora za prihodnost
Sprejeta novela državi omogoča, da del namenskega denarja za kmetijska zemljišča uporabi za reševanje kriznih razmer. Kmetje bodo tako lahko prejeli pomoč zaradi visokih cen goriv in mineralnih gnojil, vendar bo večji del domačega prispevka financiran iz sredstev, ki so bila doslej namenjena drugim ukrepom v kmetijstvu.
Ključno vprašanje zato ni, ali slovenske kmetije potrebujejo pomoč. Potrebujejo jo. Vprašanje je, kako država zagotavlja ravnotežje med reševanjem trenutnih težav in vlaganji, ki naj bi zmanjšala posledice prihodnjih kriz. Slovenija ima omejene kmetijske površine, razmeroma malo urejenih namakalnih sistemov in obsežna zemljišča, ki potrebujejo izboljšave ali ponovno vzpostavitev kmetijske rabe.
Sprejetje zakona je državi omogočilo dodatno pot do financiranja krizne pomoči, ni pa samo po sebi zagotovilo, da bodo sredstva za dolgoročni razvoj ostala nedotaknjena. To bodo pokazali šele prihodnji proračuni, dejanska izplačila in izvedba načrtovanih naložb. Odgovornost vlade bo, da poleg letošnje pomoči jasno pokaže tudi, kako namerava financirati varovanje in izboljševanje slovenskih kmetijskih zemljišč v prihodnjih letih.
Spletno uredništvo Toti Maribor
