V Sloveniji se danes začenja zbiranje podpisov za zakonski predlog, ki bi omejil število zaporednih županskih mandatov. Po predlogu Urške Klakočar Zupančič in Antona Ropa bi lahko župani občin z več kot 3000 prebivalci funkcijo neprekinjeno opravljali največ 12 let. Pobudnika želita preprečiti dolgotrajno koncentracijo politične moči in spodbuditi menjavanje na vodilnih položajih lokalnih skupnosti.
Toda predlog odpira tudi drugo pomembno vprašanje: ali naj zakon omejuje možnost ponovne kandidature župana, ki mu občani na volitvah še vedno izkazujejo zaupanje?
Za vložitev zakona potrebujejo 5000 podpisov
V petek, 23. oktobra, se začenja 60-dnevno zbiranje podpisov v podporo spremembi Zakona o lokalnih volitvah. Pobudnika, nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in nekdanji predsednik vlade Anton Rop, želita uvesti omejitev števila zaporednih mandatov za župane slovenskih občin z več kot 3000 prebivalci.
Po predlagani ureditvi bi lahko posameznik občino neprekinjeno vodil največ tri štiriletne mandate oziroma 12 let. Po tem obdobju na naslednjih rednih lokalnih volitvah v isti občini ne bi smel ponovno kandidirati. Omejitev pa ne bi bila trajna, saj bi se lahko po prekinitvi zaporedja mandatov ponovno potegoval za županski položaj.
Za vložitev zakonskega predloga v državni zbor morajo pobudniki zbrati najmanj 5000 podpisov volivcev. Rok za zbiranje se izteče 21. decembra 2026. Če bodo zbrali zadostno število podpisov, bo lahko predlog nadaljeval zakonodajno pot, o njegovi usodi pa bodo odločali poslanci.
Pomembno je poudariti, da zbiranje podpisov še ne pomeni sprejetja zakona. Gre za začetek postopka ljudske zakonodajne iniciative, s katerim želita pobudnika predlog pripeljati pred državni zbor.
Zakaj pobudnika želita omejiti županske mandate?
Klakočar Zupančičeva in Rop predlog utemeljujeta s potrebo po preprečevanju dolgotrajne koncentracije politične moči. Po njunem mnenju županska funkcija ne bi smela postati samoumevna oziroma trajna pravica posameznika. Omejevanje zaporednih mandatov naj bi omogočilo več politične konkurence, spodbudilo prihod novih kandidatov in zmanjšalo tveganja, povezana z dolgotrajnim opravljanjem iste funkcije.
Zagovorniki takšnih omejitev opozarjajo, da lahko dolgoletno opravljanje oblasti posamezniku omogoči oblikovanje močnih lokalnih političnih in interesnih povezav. Po njihovem prepričanju je zato smiselno, da zakon po določenem obdobju omogoči menjavo na vodilnem položaju, tudi kadar je aktualni župan med volivci priljubljen.
Predlagatelja ob tem poudarjata, da namen spremembe ni presojanje dela posameznih županov. Omejitev naj bi bila splošno pravilo, ki bi veljalo ne glede na politično pripadnost, priljubljenost ali uspešnost posameznega občinskega voditelja.
Takšna ureditev bi pomenila pomembno spremembo sedanjega sistema, saj v Sloveniji število zaporednih županskih mandatov ni omejeno. Župan lahko ponovno kandidira, dokler izpolnjuje zakonske pogoje in dokler mu volivci na volitvah namenjajo zadostno podporo.
Kaj pa občani, ki želijo obdržati svojega župana?
Razprava o omejevanju mandatov ima tudi drugo plat. Župani so neposredno izvoljeni predstavniki lokalnih skupnosti, volivci pa imajo na rednih lokalnih volitvah možnost odločiti, ali jim bodo ponovno zaupali vodenje občine.
Nasprotniki omejevanja mandatov zato opozarjajo, da bi takšna ureditev zmanjšala izbiro volivcev. Tudi če bi bili občani zadovoljni z delom dolgoletnega župana, mu po izteku dovoljenega števila zaporednih mandatov na naslednjih volitvah ne bi mogli ponovno nameniti glasu.
Posebej pomembno je vprašanje kontinuitete razvojnih projektov. Občinski infrastrukturni posegi, prostorsko načrtovanje, gradnja šol, vrtcev, cest, komunalnih omrežij in drugih javnih objektov pogosto zahtevajo večletno pripravo ter izvajanje. Zagovorniki kontinuitete poudarjajo, da lahko dolgoletne izkušnje župana pripomorejo k stabilnemu vodenju občine in uresničevanju zahtevnih projektov.
Po drugi strani pa zagovorniki omejitve mandatov menijo, da delovanje občine ne bi smelo biti odvisno od ene osebe. Občinska uprava, občinski svet in druge institucije morajo zagotavljati kontinuiteto delovanja ne glede na to, kdo zaseda županski položaj.
V ospredju je torej vprašanje, kako uravnotežiti možnost politične menjave z demokratično pravico občanov, da izbirajo med kandidati, ki jim zaupajo.
Ko župan občino vodi desetletja, se lahko politična konkurenca povsem izgubi
V Sloveniji imamo tudi župane, ki svoje občine vodijo več kot dve ali celo tri desetletja. Dolgoletno opravljanje funkcije lahko prinaša izkušnje, poznavanje lokalnih razmer in kontinuiteto razvojnih projektov, vendar ima lahko tudi manj ugodno posledico: postopno zmanjševanje politične konkurence. Aktualni župan, ki je na položaju že vrsto mandatov, ima praviloma precejšnjo prednost pred morebitnimi izzivalci. Prebivalci ga poznajo, redno nastopa na javnih dogodkih, sodeluje z lokalnimi organizacijami in je stalno prisoten v javnem življenju občine. Novi kandidati takšne prepoznavnosti pogosto nimajo, zato je lahko že odločitev za vstop v volilno tekmo precej zahtevna. V posameznih občinah se lahko tako oblikuje položaj, v katerem potencialni protikandidati ocenijo, da nimajo realnih možnosti za zmago, in se zato za kandidaturo sploh ne odločijo.
Prav tu se pojavi pomembno vprašanje, ki ga zagovorniki neomejenega števila mandatov pogosto postavljajo v ospredje: ali občani res lahko povsem svobodno izbirajo, če na volitvah ni resne alternative? Formalno imajo možnost zamenjati župana vsaka štiri leta, vendar demokratična izbira ni odvisna samo od pravice do glasovanja, temveč tudi od obstoja različnih kandidatov in programov. Po drugi strani odsotnosti močnega protikandidata ni mogoče samodejno pripisati dolgoletnemu županu, saj so razlogi lahko različni, od zadovoljstva prebivalcev do pomanjkanja interesa za politično udejstvovanje. Omejitev mandatov bi lahko spodbudila prihod novih kandidatov, ne bi pa sama po sebi zagotovila bolj kakovostnega vodenja občin. Zato razprava ne bi smela biti omejena na vprašanje, koliko let lahko nekdo ostane župan, temveč tudi na to, kako zagotoviti resnično politično konkurenco, transparentno delovanje občinskih oblasti in učinkovito odgovornost do občanov.
Za manjše občine bi veljala izjema
Predlog ne bi veljal za vse slovenske občine. Iz omejitve bi bile izvzete občine z največ 3000 prebivalci, kjer bi lahko župani tudi v prihodnje kandidirali brez omejitve števila zaporednih mandatov.
Predlagatelja izjemo utemeljujeta s posebnostmi manjših lokalnih skupnosti, kjer je lahko že zagotavljanje zadostnega števila kandidatov za župansko funkcijo zahtevno. Stroga omejitev mandatov bi po njuni oceni v takšnih občinah lahko dodatno zmanjšala možnost izbire.
Toda prav ta izjema odpira vprašanje, zakaj bi za župane različnih občin veljala različna pravila. Če je cilj omejevanja mandatov preprečevanje dolgotrajne koncentracije moči, se lahko podobna tveganja pojavijo tako v večjih kot manjših občinah. Če pa je pomembna predvsem možnost izbire volivcev, se to vprašanje ne nanaša zgolj na najmanjše občine.
Razlikovanje glede na število prebivalcev je zato eden od elementov predloga, ki bo verjetno zahteval dodatno obrazložitev v zakonodajnem postopku.
Dolgoletni župani bi lahko kandidirali še enkrat
Predlog vsebuje tudi prehodno ureditev, ki bi bila posebej pomembna za župane, ki svoje občine vodijo že več mandatov.
Po predlaganih pravilih bi lahko župani, ki so pred uveljavitvijo zakona že opravili tri ali več zaporednih mandatov, na prvih naslednjih rednih lokalnih volitvah še vedno kandidirali. Če bi bili ponovno izvoljeni, pa na naslednjih rednih volitvah v isti občini ne bi več smeli kandidirati.
To pomeni, da morebitna uveljavitev zakona ne bi samodejno preprečila kandidature vseh dolgoletnih županov na letošnjih lokalnih volitvah. Poleg tega je predlog šele na začetku zakonodajne poti, zato za zdaj ne spreminja veljavnih pogojev kandidiranja.
Slovenija ima več županov, ki občine vodijo že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Med njimi so Franc Čebulj v Cerkljah na Gorenjskem, Matjaž Švagan v Zagorju ob Savi, Franc Mužič v Brdih in Branko Kidrič v Rogaški Slatini. Njihovi dolgoletni mandati kažejo, da se lahko v posameznih lokalnih okoljih politično zaupanje ohranja več desetletij.
Samo trajanje županskega mandata pa še ne pove, kako uspešno je bila občina vodena. Za takšno presojo so pomembni tudi izvedeni projekti, finančno poslovanje občine, razvojne razmere, transparentnost odločanja in zadovoljstvo prebivalcev.
Podoben predlog so v preteklosti že vložili Pirati
Omejevanje županskih mandatov v Sloveniji ni nova zamisel. Leta 2023 je Piratska stranka začela zbirati podpise za zakonski predlog, po katerem bi lahko župani opravljali največ dva zaporedna mandata. Zbrali so potrebnih več kot 5000 podpisov in predlog vložili v parlamentarno proceduro.
Takrat je pobuda sprožila številne odzive, predvsem med župani in občinskimi združenji. Podporniki so izpostavljali tveganja nepotizma, korupcije in kopičenja politične moči, nasprotniki pa so opozarjali na neposredno demokratično legitimnost županov ter pomen stabilnega vodenja lokalnih skupnosti.
Novi predlog je nekoliko manj omejevalen, saj namesto dveh dopušča tri zaporedne mandate. Kljub temu ostaja osrednja dilema podobna: ali je omejitev trajanja funkcije ustrezen način preprečevanja morebitnih zlorab ali pa bi bilo treba več pozornosti nameniti nadzoru nad zakonitostjo in transparentnostjo občinskega poslovanja?
Že zdaj obstajajo različni nadzorni mehanizmi, med drugim občinski nadzorni odbori, Računsko sodišče in drugi pristojni državni organi. Vprašanje njihove učinkovitosti je pomembno ne glede na to, ali posamezni župan funkcijo opravlja prvi ali šesti mandat.
Kako imajo omejevanje mandatov urejeno drugod?
Predlagatelja se v obrazložitvi sklicujeta tudi na ureditev v drugih evropskih državah. Italija na primer za župane občin z več kot 15.000 prebivalci predvideva omejitev dveh zaporednih mandatov, Poljska pa je leta 2018 uvedla omejitev na dva mandata. Portugalska in Litva poznata omejitev treh zaporednih mandatov.
Toda ureditve lokalne samouprave se med državami razlikujejo. Različne so pristojnosti županov, načini volitev, razmerja med izvršilno in predstavniško oblastjo ter nadzorni mehanizmi. Zato samega števila dovoljenih mandatov ni mogoče obravnavati ločeno od celotnega sistema lokalne oblasti.
Primerjava s tujino kaže, da omejevanje županskih mandatov ni neobičajno, ne daje pa sama po sebi odgovora, katera ureditev bi bila najprimernejša za Slovenijo.
O prihodnosti predloga bodo odločali podpisi in poslanci
Zbiranje podpisov, ki se začenja danes, bo pokazalo, ali ima pobuda zadostno podporo za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Če bodo pobudniki do 21. decembra zbrali najmanj 5000 veljavnih podpisov, bodo lahko predlog vložili v državni zbor.
Takrat bo sledila vsebinska razprava o prednostih in slabostih omejevanja županskih mandatov, morebitnih ustavnopravnih vprašanjih ter posledicah za lokalno samoupravo. Poslanci bodo morali presoditi tudi, ali je predlagana izjema za manjše občine ustrezno utemeljena in ali prehodna ureditev zagotavlja dovolj predvidljivo uporabo novih pravil.
Razprava o omejevanju mandatov ne bi smela temeljiti zgolj na odnosu do posameznih dolgoletnih županov. Pomembno je, da se presoja celoten sistem, vključno z vprašanjem odgovornosti, nadzora, politične konkurence in pravice volivcev do izbire.
Predlagatelja želita z omejitvijo mandatov spodbuditi politično menjavanje in preprečiti dolgotrajno koncentracijo moči. Nasprotniki opozarjajo, da bi lahko takšno pravilo iz volilne tekme izločilo tudi župane, ki jim občani še vedno zaupajo. Ključno vprašanje zato ostaja, ali je za boljše delovanje občin pomembnejša zakonsko določena menjava vodstva ali učinkovito preverjanje njegovega dela na volitvah in z nadzornimi mehanizmi. Odgovor bo moral ponuditi zakonodajni postopek, če bo pobuda zbrala dovolj podpore.
Spletno uredništvo
