Ko je leta 2006 film Idiocracy premierno zaživel na velikih platnih, je veljal za absurdno komedijo, katere scenarij se je zdel pretiran in neverjeten. Danes pa mnogi vidijo v njem zaskrbljujoče realističen prikaz sodobne družbe. V zgodbi, kjer inteligenca upada do te mere, da nekdanji rokoborec postane predsednik in kjer znanost velja za sovražnico ljudstva, se zrcali svet, ki ga danes vse bolj prepoznavamo v resničnosti.
Realnost, ki prehiteva fikcijo
Film prikazuje svet, kjer se polja zalivajo z energijskim napitkom, saj »ima elektrolite«, in kjer znanost nima več veljave. Takrat so kritiki film označili za neumno komedijo, zdaj pa se nam zdi, kot da gledamo futuristični dokumentarec. Nismo potrebovali petsto let, da bi dosegli točko, ki jo film napoveduje; dvajset let je bilo več kot dovolj.
Nekdanji predsednik iz filma, ki je težave reševal s preprostimi stavki, je bil nekoč vir smeha. Danes pa se zdi, da politika največje svetovne sile operira v militantnem, primitivnem jeziku, kjer strateške odločitve padajo brez premisleka, kot bi izbirali pivo iz hladilnika.
Znanost v primežu nevednosti
Eden najbolj emblematičnih prizorov v filmu je tisti, kjer znanstvenika, ki razlaga, zakaj rastline potrebujejo vodo, občinstvo izžvižga. Danes se ta prizor odvija vsakodnevno na družbenih omrežjih, kjer morajo znanstveniki z dolgoletnimi izkušnjami pojasnjevati svoje delo anonimnežem, ki so »malo raziskali« na internetu.
Podobno se dogaja tudi na področju kulture, kjer vlada krči proračunska sredstva za kulturne projekte. Morda gre za varčevanje, morda pa za ideološko prepričanje, da je kultura nepotrebno razkošje. Kultura ni nekaj, kar bi lahko ocenili po tržnih merilih, saj njena vrednost pogosto pride do izraza šele čez leta.
Kultura kot temelj kritičnega mišljenja
Umetnost in kultura sta ključni za razvijanje kritičnega mišljenja, ki ga demokracija potrebuje, da ne zdrsne v demagogijo. Javno financiranje kulture zato ni razkošje, temveč nujen popravek tržnega neuspeha in priznanje, da nekatere vrednosti trg ne zna prepoznati ali nagraditi.
Imamo politike, katerih edina kvalifikacija je videz borca za resnico, ki z lahkoto prepriča volilno telo, ki mu je dnevna intelektualna vaja omejena na družbena omrežja, kuharske šove in nogomet. Demagogija cveti, ko ima preprosto sporočilo, saj družba, ki desetletja zanemarja kritično mišljenje, dobi voditelje, kakršne si zasluži.
Film Idiocracy ni bil absurdno opozorilo. Bil je opozorilo, ki smo ga prezrli, ker je bilo lažje poseči po instantni zabavi kot pa vložiti trud v pravo razumevanje in kritično razmišljanje. Bila je juha iz vrečke namesto prave goveje juhe – hitreje, ceneje in brez napora.
