Poletje povezujemo z brezskrbnostjo, športom, pohodništvom, plavanjem in dolgimi dnevi na prostem. Prav zato ni presenetljivo, da je to tudi čas, ko zdravstveni domovi in urgentni centri obravnavajo več ureznin, zvinov, opeklin, odrgnin in drugih poškodb. Zanimivo pa je, da številni ljudje povedo podobno zgodbo: poškodbo so opazili šele veliko pozneje. Šele ko so sezuli čevlje, ko so prišli domov ali ko se je telo po aktivnosti umirilo.
Marsikdo ob tem pomisli, da ga zaradi adrenalina preprosto ni bolelo. Toda nevroznanstveniki danes vedo, da je zgodba precej bolj zapletena. Bolečina namreč ni nekaj, kar nastane v poškodovanem delu telesa. Tam nastane le signal. Občutek bolečine pa ustvarijo možgani, ki morajo vse informacije najprej sprejeti, obdelati in presoditi, kako pomembne so za naše preživetje. Na to presojo pa vplivajo številni dejavniki – med njimi tudi vročina, telesna dejavnost, stres, čustva in okolje.
Bolečine ne občutimo tam, kjer nastane, ampak tam, kjer jo razumejo možgani
Ko se urežemo, opečemo ali zvijemo gleženj, poškodovano tkivo sproži kemične signale, ki aktivirajo posebne živčne končiče, imenovane nociceptorji. Ti delujejo kot telesni alarmni sistem. Po živčnih vlaknih pošljejo električni signal proti hrbtenjači, od tam pa naprej v različne dele možganov.
Šele tam se odloči, ali bomo dražljaj zaznali kot rahlo neprijetnost ali kot močno bolečino. Pri tem ne sodeluje le eno središče v možganih, ampak več med seboj povezanih področij, ki hkrati ocenjujejo intenzivnost poškodbe, čustveni pomen dogodka, pretekle izkušnje in trenutno stanje organizma. Zato dva človeka enake poškodbe pogosto ne doživita enako.
Prav ta zapleten sistem pojasnjuje, zakaj bolečina ni vedno neposredno sorazmerna z velikostjo poškodbe. Nekdo lahko zaradi majhne ureznine občuti zelo močno bolečino, medtem ko drug med športnim tekmovanjem skoraj ne opazi precej resnejše poškodbe.
Poleti možgani pogosto dobijo pomembnejšo nalogo kot poslušanje bolečine
V vročem vremenu telo hkrati opravlja več zahtevnih nalog. Skrbi za hlajenje organizma, uravnava krvni obtok, nadzira izgubo tekočine in ohranja stabilno telesno temperaturo. Če smo hkrati še telesno dejavni, se obremenitev še poveča.
Takrat začnejo možgani razporejati svojo pozornost. V ospredje postavijo procese, ki so v tistem trenutku pomembnejši za preživetje, manj nujne signale pa lahko za nekaj časa potisnejo v ozadje. To ne pomeni, da bolečinski signal izgine, ampak da ga možgani začasno ocenijo kot manj pomembnega.
Nevrofiziologi temu pravijo modulacija bolečine. Gre za naraven obrambni mehanizem, ki človeku omogoča, da tudi po manjši poškodbi nadaljuje z dejavnostjo, če situacija to zahteva. Predstavljajmo si planinca, ki si med sestopom nekoliko zvije gleženj. Če bi telo takoj sprožilo najmočnejšo možno bolečino, bi se njegovo gibanje lahko povsem ustavilo, kar bi bilo v zahtevnem okolju celo nevarno. Zato možgani v določenih okoliščinah bolečinske signale začasno omilijo in jih izraziteje zaznamo šele pozneje.
🌞 Nasvet dneva
Po daljšem dnevu na plaži, pohodu ali športni aktivnosti si vzemite pet minut in preglejte stopala, dlani ter kožo. Tudi če vas nič ne boli, lahko pravočasno odkrijete žulj, opeklino ali manjšo poškodbo in preprečite, da bi se razvila v večjo težavo.
Adrenalin in endorfini sta naravna “zaviralca” bolečine
K temu pomembno prispevajo tudi hormoni. Med telesno dejavnostjo, športnim tekmovanjem ali razburljivimi dogodki začne telo izločati adrenalin. Njegova naloga je pripraviti organizem na hitro ukrepanje – pospeši srčni utrip, izboljša prekrvitev mišic in poveča budnost.
Hkrati se sproščajo tudi endorfini, ki jih pogosto imenujemo naravni telesni analgetiki. Čeprav niso namenjeni temu, da bi popolnoma odpravili bolečino, lahko začasno zmanjšajo njeno intenzivnost. Prav zato maratonci, kolesarji ali nogometaši pogosto šele po koncu tekmovanja ugotovijo, da imajo odrgnine, žulje ali celo resnejše poškodbe, ki jih med aktivnostjo skoraj niso občutili.
Poleti so takšne okoliščine še pogostejše. Več časa preživimo na prostem, smo telesno aktivnejši, bolj sproščeni in pogosto tudi bolj osredotočeni na dogajanje okoli sebe kot na drobne telesne signale. Prav zato se lahko zgodi, da manjšo opeklino od vročega peska ali odrgnino na stopalu opazimo šele veliko pozneje.
Vročina sama po sebi spremeni način, kako deluje naš živčni sistem
Poleg adrenalina ima pomembno vlogo tudi sama temperatura okolja. Vročina močno obremeni organizem. Telo začne več krvi usmerjati proti koži, da bi oddajalo toploto, pospeši se potenje, srce dela hitreje, možgani pa morajo ves čas usklajevati številne procese, da telesna temperatura ostane v varnih mejah. Takšna obremenitev vpliva tudi na delovanje živčnega sistema.
Raziskave kažejo, da se pri visokih temperaturah spreminjata pozornost in sposobnost zaznavanja dražljajev iz okolja. Človek se hitreje utrudi, slabše ohranja zbranost in počasneje opazi manjše spremembe. To ne pomeni, da vročina “izklopi” bolečino, temveč da možgani v določenih okoliščinah ne namenijo enake pozornosti vsakemu bolečinskemu signalu. Če je dražljaj blag, ga lahko za nekaj časa potisnejo v ozadje, dokler telo ni v mirnejšem stanju.
Prav zato številni zdravniki opozarjajo, da poleti poškodb ne smemo ocenjevati le po tem, koliko bolijo. Manjša bolečina še ne pomeni, da poškodba ni pomembna. Opeklina, zvin ali globlja odrgnina se lahko v prvih minutah zdita skoraj nepomembna, nekaj ur pozneje pa se pojavijo izrazita bolečina, oteklina in vnetje. To ni zato, ker bi se poškodba nenadoma poslabšala, ampak ker se je spremenil način, kako jo možgani zaznavajo.
Zakaj šele zvečer ugotovimo, da smo poškodovani?
Veliko ljudi pozna občutek, ko po celodnevnem izletu ali dnevu na plaži šele pod večer opazijo, da imajo krvav žulj, odrgnino na kolenu ali sončno opečeno kožo. Med aktivnostjo skoraj niso čutili ničesar, ko so se ustavili, pa je bolečina postala izrazita.
Gre za povsem naraven pojav. Ko telesna dejavnost preneha, začne upadati raven adrenalina in drugih stresnih hormonov. Tudi koncentracija endorfinov se postopoma zmanjša. Hkrati možgani niso več osredotočeni na gibanje, ravnotežje ali športno aktivnost, zato lahko več pozornosti namenijo signalom, ki prihajajo iz poškodovanega tkiva.
Poleg tega poškodovane celice po poškodbi sproščajo različne vnetne snovi, kot so prostaglandini, bradikinin in citokini. Te dodatno povečajo občutljivost bolečinskih receptorjev, zato bolečina z nekajurno zamudo pogosto postane močnejša. Prav zato zdravniki opozarjajo, da odsotnost bolečine takoj po poškodbi nikoli ne sme biti edino merilo, ali je vse v redu.
Otroci in športniki so med najbolj izpostavljenimi
Poletni meseci so čas, ko so otroci skoraj ves dan v gibanju. Tekajo bosi po travi, skačejo po igralih, kolesarijo, plavajo in raziskujejo okolico. Ker jih igra popolnoma prevzame, pogosto spregledajo manjše poškodbe ali jih preprosto ne jemljejo resno. Šele ko se umirijo ali se zvečer stuširajo, začnejo peči odrgnine, ki jih čez dan sploh niso motile.
Podobno velja za športnike. Med intenzivno vadbo telo daje prednost gibanju in zmogljivosti, zato lahko manjše poškodbe ostanejo skoraj neopazne. To je eden od razlogov, da strokovnjaki po vsaki daljši aktivnosti priporočajo kratek pregled telesa. Pohodniki naj preverijo stopala, kolesarji dlani in noge, plavalci ramena, starši pa naj po dnevu na plaži pregledajo kožo otrok, tudi če se ti ne pritožujejo nad bolečinami.
Bolečina je naš zaveznik, ne sovražnik
Čeprav si večina ljudi želi živeti brez bolečin, zdravniki opozarjajo, da bi bilo to zelo nevarno. Bolečina je eden najpomembnejših obrambnih mehanizmov, ki jih imamo. Opozori nas, da je nekaj narobe, in nas prisili, da poškodovani del telesa zaščitimo pred dodatnimi poškodbami.
Poleti, ko vročina, telesna dejavnost in sproščeno razpoloženje vplivajo na našo zaznavo, je še posebej pomembno, da poslušamo svoje telo tudi takrat, ko nas skoraj nič ne boli. Če po pohodu opazimo oteklino, če nas po kopanju peče koža ali če po športu sklep postaja vse bolj tog, teh znakov ne smemo prezreti samo zato, ker bolečina sprva ni bila izrazita.
Naši možgani vsak trenutek sprejemajo na tisoče informacij in odločajo, katerim bodo namenili največ pozornosti. Prav zato bolečina ni vedno takojšnja, niti ni vedno sorazmerna z resnostjo poškodbe. Vročina je le eden od dejavnikov, ki lahko začasno spremeni to zapleteno ravnovesje. Razumevanje tega procesa pa nam pomaga bolje razumeti tudi svoje telo – in morda pravočasno opaziti poškodbo, ki bi jo sicer spregledali.
💡 Ste vedeli?
Ljudje, ki se rodijo z izjemno redko motnjo prirojene neobčutljivosti za bolečino, se pogosto veliko huje poškodujejo kot drugi. Prav to najbolje kaže, da bolečina ni napaka našega telesa, ampak eden njegovih najpomembnejših zaščitnih mehanizmov.
Spletno uredništvo
