Intelektualno bolj pošten in tudi politično bolj resnicoljuben in tehten argument proti zakonu bi se glasil nekako tako: demokracija stoji ali pade okoli skupnih pravil igre; parlamentarne preiskovalne komisije so ključni element tega skupnega okvira; zato je nesprejemljivo, da se pravila igre menjajo brez soglasja opozicije, in to ravno v trenutku, ko nas čaka ena najpomembnejših in najbolj delikatnih parlamentarnih preiskav v zgodovini Slovenije, ki utegne odmevati široko onkraj njenih meja – o aferi Black Cube,” v tokratni kolumni zapiše Luka Lisjak Gabrijelčič.
Levica in Referendumi: Zapleten odnos
Levica ne ljubi referendumov. Kljub splošni naklonjenosti do neposredne demokracije, referendumsko odločanje pogosto vzbuja skepticizem med slovenskimi naprednimi elitami, političnimi in intelektualnimi. Ta skepticizem je v sozvočju z njihovo volilno bazo, ki se referendumov udeležuje manj navdušeno kot volitev ali protestov. Ta pojav je najbolj izrazit, ko levosredinska vlada zaseda oblast.
Le redko se zgodi, da se ta trend začasno obrne, denimo ob začetku mandata, zaradi velike politizacije in mobilizacije opozicijskih volivcev v prejšnjem mandatu. Prav referendum o zakonu o vodah je bil tisti, ki je obudil upanje v demokratične spremembe. Vendar je leva sredina v drugi polovici Golobovega mandata hitro pozabila na svojo kratkotrajno naklonjenost inštitutu referenduma.
Strategija bojkota referendumov
Bojkot referenduma o izjemnih pokojninah, že sam po sebi tvegan, je bil nekakšna potuha za vrnitev k preziru te oblike odločanja. Odzivi na rezultate referenduma o zakonu o prostovoljnem končanju življenja so dodatno okrepili ta elitistični prezir.
Slovenska leva sredina se še ni navadila na novo realnost, v kateri se bo pogosto znašla v opoziciji. Njena politična kultura še ni prilagojena tej novi situaciji, kar jo že zdaj močno tepe. Koalicija je pokazala samozavestno držo in sprejela izziv opozicije. Vse to se dogaja v kontekstu, ko levosredinske elite še vedno niso sposobne učinkovitega boja na referendumskem polju.
Prvi referendum: Ključ do naslednjih bojev
Prvi referendum v tem mandatu je ključnega pomena. V kolikor opozicija izgubi, bo to demoraliziralo njene volivce. To bi lahko okrepilo antipatijo do referendumske oblike političnega boja. Na drugi strani pa zmaga opozicije lahko prinese nov zagon za zbiranje podpisov in mobilizacijo volivcev.
V tem pogledu je pomembno, da se opozicija zoperstavi izzivu na manj ugodnem terenu. Glede interventnega zakona so stvari jasne in temeljijo na konkretnih ekonomskih interesih in družbenem statusu. V nasprotju s tem pa zakon o parlamentarni preiskavi zajema bolj tehnična vprašanja, kar otežuje naravno pozicioniranje volivcev glede na ideološka stališča.
Primerjava z drugimi evropskimi državami
Če pogledamo prakso v drugih evropskih državah, kot je na primer Italija, vidimo, da predlog slovenskega zakona ne bistveno odstopa od evropskih standardov. Predlog zakona krepi položaj parlamentarnih preiskovalnih komisij, kar bi lahko interpretirali kot krepitev demokratičnih procesov.
Težava za opozicijo je, da mnogi volivci ne dojamejo pomena teh sprememb, kar še posebej velja za levosredinske volivce. Logika predlagateljev referenduma je preprosta: če Janša predlaga spremembe, to pomeni, da želi uporabiti parlamentarne komisije proti opoziciji.
Na koncu se zdi, da opozicija stoji pred izzivom, kako mobilizirati volivce in jih prepričati o pomenu ohranjanja varovalk, ki bodo omogočile učinkovito delovanje parlamentarnih preiskovalnih komisij. Intelegenten in politično tehten argument proti zakonu bi moral izpostaviti pomen skupnih pravil igre v demokraciji, vendar v političnem boju pogosto prevladajo bolj preprosti in čustveni argumenti.
