V današnjem času prisotnost tujih dijakov in študentov na praksi v slovenskih zdravstvenih ustanovah ni več posebnost. Ti mladi posamezniki vstopajo v bolnišnice, domove za starejše in druge institucije, kjer prinašajo svežino in nove perspektive. V tem članku raziskujemo, kako se vključujejo v delo, kako vplivajo na delovno okolje in zakaj jih vse več slovenskih ustanov sprejema z odprtimi rokami.
Pogovarjali smo se s predstavniki Psihiatrične bolnišnice Idrija, VDC Tončke Hočevar in doma starejših, ki že vrsto let sodelujejo s tujimi študenti.
Sprva je bil strah pred neznanim velik, priznavajo v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Jezikovne pregrade, odgovornost do pacientov in vprašanje, kako vključiti tujce v vsakdanji ritem, so bila pogosta vprašanja. Urban Bole, mag. zdravstvene nege, pojasnjuje: “Na začetku je bilo nekaj strahu, predvsem zaradi jezika. Psihiatrija je področje, kjer je komunikacija ključna.”
Podobno so se počutili tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika. Glavna medicinska sestra, Tina Koprivc, priznava, da sprva zaposleni niso bili naklonjeni sprejemu tujih dijakov zaradi jezikovnih preprek in strahu pred novostmi. Kljub začetni negotovosti so se odločili za preizkus s prvim tujim dijakom in hitro spoznali, da prinaša pozitivne spremembe.
Program Erasmus+ kot odskočna deska
Program Erasmus+, ki ga v Sloveniji koordinira nacionalna agencija CMEPIUS, omogoča dijakom in študentom, da del izobraževanja opravijo v tujini. Slovenija se vse bolj uveljavlja kot privlačna destinacija za mlade iz različnih evropskih držav. Ti dijaki niso običajni – so motivirani, radovedni in pripravljeni stopiti iz cone udobja, kar se hitro odraža v njihovem delu.
V VDC-ju Tončke Hočevar so imeli študente iz Španije in Belgije. Simona Smole izpostavlja, da so mladi iz Belgije že imeli izkušnje in so se hitro vključili v delo. “Bila sta zelo zainteresirana in sta se brez težav vključila v ekipo,” dodaja.
Ključna razlika med dobro in slabo prakso je, ali študente aktivno vključimo v delo ali jih pustimo ob strani. “Pri nas niso samo zraven,” poudarja Smole. “Vključujemo jih v vsakdan, kar ustvarja občutek pripadnosti in sodelovanja.”
V domu starejših Janeza Krstnika se študenti učijo osnovne nege in zahtevnejših veščin. “Če pokažejo interes, jih vključimo še bolj,” pravi Koprivc. Tudi v Psihiatrični bolnišnici Idrija uporabljajo mentorstvo za postopno vključevanje študentov v delo.
Jezik kot most, ne ovira
Jezik je pogosto prva ovira, vendar sogovorniki poudarjajo, da se hitro premaga. Simona Smole pojasnjuje, da se študenti hitro naučijo osnovnih slovenskih besed, kar olajša komunikacijo. Včasih pa besede niso niti potrebne. “Prisotnost, nasmeh, dotik – vse to pogosto pove več kot besede,” dodaja Koprivc.
Čeprav dijaki in študenti prihajajo na prakso predvsem zato, da bi se učili, tudi gostitelji pogosto pridobijo nove vpoglede. “Prinesejo nov pogled in svežino,” pravi Smole. Urban Bole poudarja, da takšne izmenjave razbijejo stereotipe in prinašajo raznolikost v delovno okolje.
Na koncu so izmenjave koristne za vse vpletene. “Če bi me danes kdo vprašal, ali naj sprejme na prakso tuje študente, bi rekla – absolutno,” zaključuje Smole.
Interes za obisk Slovenije med tujimi dijaki iz leta v leto raste, kar je priložnost, ki jo slovenski delodajalci lahko izkoristijo prek programa Erasmus+. Izkušnje kažejo, da s tem pridobijo vsi – tuji dijaki, gostiteljske ustanove in širša okolica.
Spletno uredništvo Goriške novice
