Pretresljivo dogajanje v eni od enot Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca odpira resna vprašanja o varnosti, zasebnosti in dostojanstvu ljudi, ki so popolnoma odvisni od pomoči drugih. Negovalka je snemala oskrbovance s posebnimi potrebami, posnetke pa posredovala drugim. Snemanje je po navedbah direktorice tudi priznala.
Policija je zoper 42-letno osumljenko podala kazensko ovadbo, vendar jo je tožilstvo zavrglo, ker ni bilo potrebnega predloga za pregon. Zaposlena je prejela pisno opozorilo pred odpovedjo, službo pa obdržala.
Primer je še toliko bolj odmeven ob primerjavi s podobnim dogodkom v Kopru, kjer sta dve zaposleni ostali brez službe.
Posnetki ljudi, ki bi morali biti v varnem okolju
Dogajanje naj bi se odvijalo v enoti v Artu pri Studencu v občini Sevnica, ki deluje pod okriljem Doma upokojencev in oskrbovancev Impoljca. Enota je namenjena institucionalnemu varstvu odraslih oseb s posebnimi potrebami, med njimi ljudem z motnjami v duševnem razvoju in dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Gre za ljudi, ki lahko pri vsakodnevnih opravilih potrebujejo stalno pomoč in podporo zaposlenih, zato je njihova odvisnost od strokovnega osebja še posebej velika.
Prav v takšnem okolju naj bi ena od zaposlenih snemala oskrbovance in posnetke pošiljala drugim. Primer so v četrtek, 29. oktobra, razkrile Slovenske novice, ki poročajo tudi o očitkih, da naj bi zaposlena posnetke uporabljala za zabavo in se iz oskrbovancev norčevala. Po navedbah virov časnika naj bi jih ob različnih priložnostih celo predvajala drugim. Te dodatne navedbe niso bile neodvisno potrjene z uradnimi ugotovitvami pristojnih organov, vendar že potrjeno snemanje in posredovanje posnetkov odpirata resna vprašanja o varovanju zasebnosti ljudi v institucionalni oskrbi.
V domovih za starejše in drugih socialnovarstvenih ustanovah imajo zaposleni zaradi narave svojega dela pogosto dostop do najbolj osebnih trenutkov stanovalcev. Pomagajo jim pri hranjenju, osebni higieni, oblačenju, gibanju in drugih vsakodnevnih opravilih, pri katerih je spoštovanje človekovega dostojanstva temeljna poklicna obveznost. Oskrbovanci morajo imeti možnost zaupati, da njihove ranljivosti ne bodo postale predmet posmeha, nepooblaščenega snemanja ali deljenja z drugimi.
Posebno občutljivo je vprašanje soglasja. Pri osebah, ki imajo zaradi zdravstvenega stanja ali drugih okoliščin omejene možnosti razumevanja in odločanja, mora biti varovanje zasebnosti še posebej skrbno. Dejstvo, da posameznik morda ne more jasno izraziti nasprotovanja snemanju, nikakor ne pomeni, da je snemanje dovoljeno.
Vodstvo doma je za posnetke izvedelo že leta 2024
Direktorica DUO Impoljca Darja Cizelj je potrdila, da so bili o obstoju spornih videoposnetkov obveščeni že leta 2024. Takrat so se odločili za prijavo pristojnim organom in na Policijsko upravo Novo mesto oziroma Policijsko postajo Sevnica podali naznanilo suma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja.
Cizljeva je pojasnila, da je zaposlena snemanje priznala. Vodstvo je o dogodku obvestilo tudi informacijskega pooblaščenca, opravilo razgovore z zaposleno in njeno neposredno nadrejeno ter se pogovorilo s stanovalci, s katerimi je bila zaposlena v stiku. O dogajanju so bili obveščeni tudi svojci oskrbovancev.
Takšen odziv kaže, da vodstvo primera ni povsem prezrlo. Toda hkrati odpira vprašanje, ali so bili sprejeti ukrepi glede na naravo ravnanja zadostni. Pri presoji je namreč pomembno razlikovati med tem, ali je ustanova dogodek prijavila, in tem, ali je po ugotovljenih kršitvah zagotovila učinkovito zaščito oskrbovancev.
Javnosti za zdaj niso znane vse okoliščine, ki jih je vodstvo upoštevalo pri odločanju o delovnopravnih posledicah. Prav tako ni jasno, ali so bile opravljene dodatne neodvisne strokovne presoje ravnanja zaposlene in tveganj za oskrbovance. Brez teh podatkov ni mogoče dokončno oceniti zakonitosti izbranega ukrepa, povsem upravičeno pa je vprašanje njegove sorazmernosti.
Policija podala kazensko ovadbo, tožilstvo jo je zavrglo
Na Policijski upravi Novo mesto so potrdili, da so sevniški policisti v enem primeru zoper 42-letno osumljenko podali kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Ovadbo so posredovali pristojnemu državnemu tožilstvu, ki je nato odločalo o nadaljnjem postopku.
Na Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem so pojasnili, da so kazensko ovadbo, prejeto leta 2024, zavrgli zaradi okoliščin, ki izključujejo pregon. Kot so navedli, oškodovanca oziroma njuni svojci ali skrbniki niso podali predloga za pregon, ki je bil v konkretnem primeru potreben za nadaljevanje kazenskega postopka.
To je ena najpomembnejših okoliščin celotne zgodbe. Kazenska ovadba ni bila zavržena zato, ker bi tožilstvo ugotovilo, da je bilo snemanje dovoljeno ali da se dogodek ni zgodil. Iz objavljenega pojasnila izhaja, da je bil razlog procesne narave, povezan z odsotnostjo potrebnega predloga za pregon.
Pri določenih kaznivih dejanjih zakon zahteva, da pregon poleg izpolnjenih drugih pogojev predlaga tudi upravičena oseba. Če takšnega predloga ni, državno tožilstvo postopka ne more nadaljevati na enak način kot pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. To pa ne pomeni, da ravnanje ni moglo pomeniti kršitve drugih predpisov ali delovnih obveznosti.
Prav pri ranljivih oskrbovancih se zato odpira dodatno vprašanje, kako učinkovito je zagotovljeno uveljavljanje njihovih pravic. Če je nadaljevanje pregona odvisno od predloga oškodovanca ali njegovega zakonitega zastopnika, je pomembno, da so upravičene osebe pravočasno in razumljivo seznanjene s svojimi možnostmi ter posledicami odločitve.
Iz javno dostopnih informacij ni razvidno, zakaj potrebna predloga v tem primeru nista bila podana. Zato ni podlage za sklepanje, da svojci ali skrbniki dogodka niso jemali resno, da niso želeli ukrepati ali da bi kdo nanje vplival. Razlogi za takšno odločitev oziroma opustitev ostajajo nepojasnjeni.
Tožilstvo obravnavalo dva posnetka, časnik poroča o treh
Posebno pozornost vzbuja tudi razlika med številom posnetkov, ki so bili predmet kazenske obravnave, in tistimi, s katerimi naj bi razpolagalo uredništvo Slovenskih novic. Po njihovem poročanju iz odgovora tožilstva izhaja, da sta bila v postopku obravnavana dva sporna posnetka, medtem ko časnik navaja, da ima tri.
Ta razlika sama po sebi še ne dokazuje, da je policija spregledala dokaz ali da je bila preiskava nepopolna. Za takšno oceno bi bilo treba vedeti, kdaj je nastal tretji posnetek, ali je bil predložen pristojnim organom, ali se nanaša na isti dogodek in ali je bil sploh del obravnavanega suma kaznivega dejanja. Vendar pa podatek odpira legitimna vprašanja o dejanskem obsegu snemanja.
Ali je šlo za posamične dogodke ali za ponavljajoče se ravnanje? Koliko oskrbovancev je bilo posnetih? Komu so bili posnetki posredovani in ali so bili pozneje izbrisani? So bili vsi prizadeti stanovalci oziroma njihovi zakoniti zastopniki seznanjeni z vsemi ugotovljenimi okoliščinami?
Na ta vprašanja javno dostopna pojasnila še ne dajejo popolnih odgovorov. Prav zato je pomembno, da se nadaljnja razjasnitev primera ne omeji zgolj na vprašanje, zakaj kazenski pregon ni bil mogoč, temveč tudi na vprašanje, kako je bilo poskrbljeno za zaščito ljudi, katerih zasebnost je bila prizadeta.
Priznala snemanje, dobila opozorilo in ostala zaposlena
Po navedbah direktorice Darje Cizelj je zaposlena zaradi svojega ravnanja prejela opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Gre za delovnopravni ukrep, s katerim delodajalec zaposlenega opozori na kršitev obveznosti in na možnost odpovedi, če bi se kršitve ponovile pod zakonsko določenimi pogoji.
Negovalka je kljub ugotovljenemu ravnanju ostala zaposlena v ustanovi. Direktorica je pojasnila, da gre za dolgoletno sodelavko in da po izrečenem opozorilu ni bilo novih pritožb. Vodstvo je poleg tega izvedlo dodatna usposabljanja in sestanke o varstvu osebnih podatkov, prepovedi snemanja ter posredovanja posnetkov.
Odsotnost novih pritožb je lahko pomembna okoliščina pri spremljanju nadaljnjega ravnanja zaposlene, vendar sama po sebi ne odgovori na vprašanje, ali je bil prvotni ukrep primeren. Pri kršitvah, ki posegajo v dostojanstvo posebej ranljivih ljudi, je namreč pomembno tudi, kakšno sporočilo odločitev delodajalca daje oskrbovancem, njihovim svojcem in drugim zaposlenim.
Pri tem ni mogoče prezreti, da se delovnopravne odločitve sprejemajo na podlagi konkretnih dejstev, dokazov in zakonskih pogojev. Delodajalec nima neomejene možnosti odpovedati zaposlitve zgolj na podlagi javnega ogorčenja, temveč mora izpolniti predpisane pogoje in spoštovati postopkovna pravila.
Toda enako pomembno je, da ustanova, ki skrbi za ranljive ljudi, zagotavlja okolje, v katerem se stanovalci počutijo varne in spoštovane. Zato se ob potrjenem snemanju upravičeno postavlja vprašanje, kako je vodstvo presodilo tveganje za nadaljnje delo zaposlene z oskrbovanci in katere konkretne zaščitne ukrepe je sprejelo.
V Kopru dve zaposleni ostali brez službe
Primer iz Impoljce je še posebej odmeven ob primerjavi z dogodkom v Centru starejših Koper, ki deluje v okviru družbe Deos. Tam sta bili zaposleni osumljeni nepooblaščenega fotografiranja dveh oskrbovancev med intimnim trenutkom, fotografija pa naj bi nato krožila med sodelavci.
Kot je maja letos poročal 24ur na podlagi informacij STA in Primorskih novic, so koprski policisti po preiskavi kazensko ovadili dve zaposleni zaradi suma neupravičenega slikovnega snemanja. Po poročanju medijev naj bi ena od njiju z univerzalnim ključem odklenila sobo, druga pa fotografirala oskrbovanca.
Vodstvo družbe Deos je po razkritju dogodka sprožilo notranje postopke. Po poročanju Slovenskih novic sta negovalka in medicinska sestra prejeli izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kazenska ovadba je bila posredovana Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, o njeni nadaljnji usodi pa ob zadnjem poročanju še ni bilo odločitve.
V Kopru sta torej zaposleni ostali brez službe, medtem ko je v Impoljci zaposlena po pisnem opozorilu delo obdržala. Takšna razlika je razumljivo pritegnila pozornost javnosti, vendar sama po sebi še ne pomeni, da je katera od ustanov ravnala nezakonito.
Primera se lahko razlikujeta glede dokazov, okoliščin kršitve, notranjih pravil, časovnega poteka postopkov in drugih dejavnikov, ki vplivajo na zakonitost odpovedi. Za dokončno primerjavo bi bilo treba poznati tudi vsebino delovnopravnih postopkov v obeh ustanovah.
Kljub temu se postavlja pomembno sistemsko vprašanje: ali imajo slovenske socialnovarstvene ustanove dovolj jasna in primerljiva merila za ukrepanje ob hudih posegih v zasebnost ter dostojanstvo oskrbovancev?
Zakaj so takšni primeri posebej nevarni za zaupanje v domove?
Ljudje, ki živijo v institucionalnem varstvu, so pogosto odvisni od pomoči zaposlenih pri najosnovnejših življenjskih potrebah. Njihova varnost zato ni odvisna samo od kakovosti zdravstvene nege in oskrbe, temveč tudi od osebne integritete tistih, ki zanje skrbijo.
Ko zaposleni brez dovoljenja snema oskrbovanca, lahko poseže v njegovo zasebnost, osebno dostojanstvo in občutek varnosti. Če se posnetki posredujejo drugim ali uporabljajo za posmeh, je lahko prizadetost še večja, saj posameznik izgubi nadzor nad tem, kdo vidi njegove najbolj osebne trenutke.
Posebna težava je, da nekateri oskrbovanci zaradi zdravstvenega stanja, komunikacijskih omejitev ali odvisnosti od pomoči drugih morda težje opozorijo na neprimerno ravnanje. Prav zato je odgovornost zaposlenih in vodstev ustanov toliko večja. Zaščita ne sme biti odvisna zgolj od tega, ali se posameznik zmore pritožiti.
Ob tem je pomembno poudariti, da ravnanje ene zaposlene ne predstavlja vseh negovalk, medicinskih sester in drugih strokovnih delavcev v socialnovarstvenih ustanovah. Številni vsakodnevno opravljajo zahtevno delo v težkih razmerah ter skrbijo za ljudi, ki potrebujejo stalno pomoč.
Prav zaradi njihovega dela pa je toliko pomembneje, da se ob ugotovljenih kršitvah ravna odločno, pregledno in v skladu z zakonom. Le tako je mogoče zaščititi oskrbovance in hkrati ohraniti zaupanje v zaposlene, ki svoje delo opravljajo odgovorno.
Kaj bi morale ustanove storiti ob podobnih razkritjih?
Ob sumu nedovoljenega snemanja je prvi korak zaščita prizadetih oskrbovancev in preprečitev nadaljnjega širjenja posnetkov. Pomembno je ugotoviti, kdo je posnetke ustvaril, kdo jih je prejel, kje so shranjeni in ali obstaja nevarnost njihovega nadaljnjega razširjanja.
Ustanova mora glede na okoliščine preveriti tudi obveznosti, ki jih ima po predpisih o varstvu osebnih podatkov, delovnopravni zakonodaji in pravilih socialnovarstvene dejavnosti. Če obstaja sum kaznivega dejanja, je pomembno sodelovanje s policijo in drugimi pristojnimi organi.
Toda formalna prijava sama po sebi ni dovolj. Potrebna je tudi presoja, ali je mogoče prizadetim osebam zagotoviti varnost, kako preprečiti ponovitev podobnega ravnanja in ali notranji nadzor ustrezno zaznava kršitve.
Pri tem imajo pomembno vlogo vodstva ustanov, strokovni delavci, predstavniki stanovalcev in svojci. Posebno pozornost je treba nameniti ljudem, ki zaradi svojih omejitev ne morejo samostojno opozoriti na neprimerno ravnanje ali uveljavljati svojih pravic.
V Impoljci so po navedbah direktorice izvedli dodatna usposabljanja o varstvu osebnih podatkov in prepovedi snemanja. To je lahko pomemben preventivni ukrep, vendar ostaja odprto vprašanje, ali so bili ob njem sprejeti tudi drugi ukrepi za dolgoročno zaščito oskrbovancev.
Kazenski postopek se je končal, vprašanje odgovornosti pa ostaja
Primer iz Impoljce razkriva razliko med kazensko, delovnopravno in strokovno odgovornostjo. Kazenski pregon se v obravnavanem primeru ni nadaljeval, ker ni bilo potrebnega predloga upravičenih oseb. Delodajalec pa je kljub priznanemu snemanju izrekel opozorilo pred odpovedjo in zaposleni omogočil nadaljevanje dela.
To sta dve ločeni odločitvi, sprejeti v različnih postopkih. Nobena od njiju sama po sebi ne daje popolnega odgovora na vprašanje, ali je bilo dostojanstvo prizadetih oskrbovancev ustrezno zaščiteno.
Prav zato zgodba ne bi smela ostati zgolj pri ugotovitvi, da je negovalka obdržala službo. Pomembno je tudi, ali so bili vsi prizadeti ustrezno obveščeni, ali je bilo preprečeno nadaljnje širjenje posnetkov in kako je ustanova zagotovila, da se podobno ravnanje ne bo ponovilo.
Razlika med ukrepi v Impoljci in Kopru dodatno odpira vprašanje, ali bi bilo treba v socialnovarstvenih ustanovah jasneje opredeliti postopke ob kršitvah zasebnosti, posebej kadar so prizadeti ljudje, ki se težko zaščitijo sami.
Oskrbovanci domov in drugih socialnovarstvenih ustanov imajo pravico do zasebnosti, spoštovanja in varnosti, ne glede na starost, zdravstveno stanje ali stopnjo samostojnosti. V Impoljci je bilo snemanje priznano, policija je podala kazensko ovadbo, vendar se pregon zaradi odsotnosti potrebnega predloga ni nadaljeval. Zaposlena je po opozorilu obdržala službo.
Odprto pa ostaja najpomembnejše vprašanje: ali so bili sprejeti ukrepi zadostni za zaščito ljudi, ki so bili v tem primeru najbolj ranljivi?
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
