Po dveh desetletjih neuspešnih poskusov ustanavljanja pokrajin se v Sloveniji znova odpira vprašanje ene največjih sprememb državne ureditve. Predsednik državnega sveta Marko Lotrič ocenjuje, da bi lahko državni zbor pokrajine ustanovil že leta 2027, prve pokrajinske volitve pa bi potekale leta 2030.
Nova ureditev bi del pristojnosti, odločanja in javnih sredstev prenesla z države na regionalno raven. Toda za uresničitev načrtov bo potrebna široka politična podpora, ki je doslej ni uspelo zagotoviti nobenemu od prejšnjih poskusov.
Dvajset let razprav, pokrajin pa še vedno ni
Slovenija je že leta 2006 z ustavnimi spremembami postavila pravne temelje za ustanovitev pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave. Kljub številnim strokovnim razpravam, zakonodajnim predlogom in političnim dogovarjanjem pa do njihove ustanovitve ni prišlo. Država tako še vedno nima pokrajin z lastnimi izvoljenimi organi in pristojnostmi, čeprav je regionalna raven že dolgo prepoznana kot pomemben element decentralizacije in enakomernejšega razvoja.
Predsednik državnega sveta Marko Lotrič je na Slovenskih regionalnih dnevih, ki 4. in 5. novembra potekajo v Ankaranu, napovedal nov poskus ustanavljanja pokrajin. Po njegovi oceni bi lahko državni zbor potrebno zakonodajo sprejel že prihodnje leto, nato pa bi sledilo triletno obdobje postopnega vzpostavljanja novih institucij. Prve volitve v pokrajinske svete in za pokrajinske glavarje bi lahko izvedli leta 2030, hkrati z lokalnimi volitvami.
Lotrič je ob tem spomnil, da so se dosedanji poskusi pogosto ustavili pri vprašanjih števila pokrajin, njihovih meja in sedežev. Tokrat želi drugačen pristop: najprej bi določili naloge, pristojnosti, financiranje in kadre, šele nato pa se dogovarjali o ozemeljski razdelitvi države.
Kaj bi pokrajine pomenile za prebivalce?
Ustanovitev pokrajin ne bi pomenila zgolj nove administrativne razdelitve Slovenije. Če bi bila reforma izvedena v predlagani obliki, bi pokrajine prevzele del nalog, o katerih danes odločajo državna ministrstva. Med predvidenimi področji so regionalni razvoj, del prometne infrastrukture, regionalni javni potniški promet, srednje in višje šolstvo ter povezovanje zdravstvenih in socialnih storitev. Pomembnejšo vlogo bi lahko dobile tudi pri prostorskem načrtovanju, civilni zaščiti in protipoplavnih ukrepih.
Za prebivalce bi takšna ureditev lahko pomenila, da bi se o posameznih razvojnih projektih odločalo bližje okolju, v katerem živijo. Pokrajine bi lahko samostojneje določale regionalne razvojne prednostne naloge in usklajevale projekte, ki presegajo meje posameznih občin. Prav pri večjih prometnih povezavah, javnem prevozu in prostorskem načrtovanju se namreč pogosto pokažejo omejitve sedanje ureditve, v kateri je za številne odločitve potrebno usklajevanje med več občinami in državo.
Toda uspešnost takšne reforme bi bila odvisna predvsem od dejanskega prenosa pristojnosti in denarja. Če bi pokrajine dobile nove organe, ne pa tudi ustreznih finančnih sredstev in možnosti odločanja, bi se lahko povečali predvsem administrativni stroški, brez bistvenega izboljšanja javnih storitev. Zato je vprašanje financiranja eno najpomembnejših v celotnem procesu.
Koliko pokrajin bi dobila Slovenija?
Ena največjih neznank ostaja število pokrajin. V preteklosti so se pojavljali različni predlogi, politična nesoglasja glede njihovega obsega in sedežev pa so bila med pomembnimi razlogi za neuspeh reforme. Lotrič se tokrat zavzema za gospodarsko in kulturno dovolj močne pokrajine, ki bi imele približno 200.000 prebivalcev. Takšna velikost bi po njegovi oceni omogočala učinkovitejše izvajanje razvojnih nalog in uspešnejše povezovanje s sosednjimi regijami.
Pri tem je pomembna tudi evropska razsežnost. Prihodnji večletni finančni okvir Evropske unije za obdobje 2028–2034 odpira razprave o vlogi regij, čezmejnem sodelovanju in dostopu do razvojnih sredstev. Lotrič meni, da bi lahko močnejše slovenske pokrajine pri tovrstnem sodelovanju nastopale učinkoviteje. Vendar njihova ustanovitev sama po sebi še ne bi zagotavljala več evropskega denarja, saj bi bilo črpanje sredstev še vedno odvisno od pravil posameznih programov in kakovosti pripravljenih projektov.
Končno število pokrajin, njihove meje, imena in sedeži tako ostajajo odprta vprašanja. Po napovedanem pristopu naj bi se politični predstavniki o njih dogovarjali šele po tem, ko bi dosegli soglasje o nalogah in financiranju.
Ljubljana ostaja središče zaposlovanja in odločanja
Pomemben razlog za ponovno odpiranje razprave je izrazita centralizacija Slovenije. Lotrič je na srečanju opozoril, da se vsak dan približno 140.000 ljudi vozi na delo v Ljubljano, medtem ko se v slovenskem glavnem mestu koncentrira vse več gospodarskih dejavnosti, delovnih mest in državnih institucij. Po podatkih, predstavljenih na regionalnih dnevih, je v Ljubljani približno 250.000 delovnih mest, kar predstavlja skoraj četrtino vseh delovnih mest v državi.
Marko Drofenik z ministrstva za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj je opozoril, da bi se lahko koncentracija zaposlovanja v prestolnici v prihodnjih desetletjih še povečala. Ob tem je izpostavil tudi demografske izzive, saj se številna območja zunaj večjih urbanih središč soočajo s staranjem prebivalstva, odseljevanjem mladih in omejenimi razvojnimi možnostmi.
Lotrič je poudaril tudi razlike pri razpolaganju z javnimi sredstvi. Po njegovih navedbah se na lokalni ravni v Sloveniji porabi približno 19 odstotkov javnega denarja, medtem ko je evropsko povprečje precej višje. Zagovorniki pokrajin zato pričakujejo, da bi lahko prenos dela sredstev in odločanja na regionalno raven prispeval k zmanjševanju razvojnih razlik. Vendar bi bilo treba ob tem natančno določiti, katere naloge bi se prenesle z države in kako bi bilo zagotovljeno njihovo financiranje.
Ministrica: Pokrajine so ena od treh prednostnih nalog
Da pobuda ne ostaja zgolj na ravni državnega sveta, kažejo tudi izjave ministrice za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj Monike Kirbiš Rojs. Ta je konec oktobra poudarila, da je ustanovitev pokrajin eden od treh prednostnih projektov ministrstva. Poleg tega sta med ključnimi nalogami še učinkovito črpanje evropskih sredstev v sedanjem finančnem obdobju in priprava dolgoročne razvojne strategije za obdobje po letu 2028.
Ministrica je ocenila, da Slovenija še nikoli ni bila tako blizu možnosti za ustanovitev pokrajin, vendar je hkrati opozorila, da je odločilna politična volja. Po njenih besedah bi lahko ministrstvo v šestih mesecih po doseženem političnem soglasju pripravilo zakonodajne osnutke za nadaljnjo parlamentarno obravnavo. Če bi bilo soglasje doseženo v kratkem, bi bilo mogoče zakonodajo pripraviti v prvi polovici leta 2027.
Kirbiš Rojs posebej poudarja pomen prostorskega načrtovanja, kjer sedanja ureditev po njenem mnenju povzroča številne zamude. Kot primer je navedla občine, ki na spremembe prostorskih načrtov čakajo tudi sedemnajst let ali več. Pokrajinska raven bi lahko po njeni oceni omogočila boljše usklajevanje regionalnih razvojnih potreb, od poplavne varnosti do urejanja prostora in infrastrukture.
Brez 60 poslanskih glasov ne bo nič
Največja ovira za ustanovitev pokrajin ostaja politična. Za sprejem zakona, s katerim bi država ustanovila pokrajine, je potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev državnega zbora, torej najmanj 60 glasov. Takšna večina zahteva dogovor, ki presega običajno parlamentarno koalicijo in vključuje tudi del opozicije.
Prav odsotnost širšega političnega soglasja je bila v preteklosti ena ključnih težav. Različni predlogi so odpirali vprašanja, katere občine naj pripadajo posamezni pokrajini, kje naj bodo njihovi sedeži in kako naj se razdelijo pristojnosti ter finančna sredstva. Čeprav je bilo pripravljenih že veliko strokovnih podlag, političnega dogovora ni bilo.
Lotrič zato napoveduje vključevanje političnih strank z različnih strani političnega prostora in postopno oblikovanje akcijskega načrta. Ta naj bi jasno določil naloge, odgovorne institucije in časovne roke. Na regionalnih dnevih so sodelujoči opozorili, da novih študij ni treba postavljati pred že pripravljene rešitve, saj je bilo v preteklih letih opravljenega veliko strokovnega dela. Ključno vprašanje je, ali bodo politični predstavniki tokrat pripravljeni sprejeti konkretne odločitve.
Bi pokrajine občinam odvzele pristojnosti?
Ob razpravah o novi ravni lokalne samouprave se pojavlja tudi vprašanje, kako bi pokrajine vplivale na delovanje obstoječih občin. Po predstavljenem konceptu naj ustanavljanje pokrajin ne bi pomenilo zmanjševanja pristojnosti občin, temveč predvsem prenos določenih nalog z državne na regionalno raven. Pokrajine bi tako zapolnile prostor med državo in občinami, kjer danes pogosto primanjkuje institucije z lastnim demokratičnim mandatom in zagotovljenimi sredstvi za izvajanje širših razvojnih projektov.
Predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj je opozoril na težave pri usklajevanju projektov, ki vključujejo več občin. Kot primer je navedel tudi področje civilne zaščite, kjer lahko pomanjkanje ustreznih operativnih in finančnih pristojnosti oteži hitro ukrepanje. Regionalna raven bi lahko omogočila učinkovitejše usklajevanje takšnih nalog, vendar bi morala biti razmejitev odgovornosti med občinami, pokrajinami in državo jasno določena.
Pomembno bo tudi vprašanje stroškov nove ureditve. Pokrajine bi potrebovale izvoljene predstavnike, strokovne službe in sredstva za izvajanje pristojnosti. Zato bo moral zakonodajalec poleg razvojnih koristi predstaviti tudi finančne posledice ter pojasniti, katere obstoječe državne naloge in zaposleni bi prešli na pokrajinsko raven.
Leto 2030 kot cilj, ne kot zagotovilo
Predstavljena časovnica predvideva ustanovitev pokrajin leta 2027, nato triletno prehodno obdobje in prve pokrajinske volitve leta 2030. V tem času bi morali urediti prenos nalog, financiranja, zaposlenih in premoženja ter vzpostaviti pravne in organizacijske pogoje za delovanje novih institucij. Gre za obsežen proces, ki ga ni mogoče izvesti zgolj s sprejetjem enega zakona.
Za zdaj je leto 2030 politični cilj, ne pa že potrjen datum volitev. Pred njegovo uresničitvijo bo treba doseči parlamentarno soglasje, sprejeti potrebno zakonodajo in razrešiti vrsto organizacijskih vprašanj. Šele nato bo jasno, kakšno obliko bi pokrajine dejansko dobile in katere spremembe bi prinesle prebivalcem.
Slovenija tako po dvajsetih letih znova stoji pred možnostjo vzpostavitve pokrajin. Ali bo četrti poskus uspešnejši od prejšnjih, bo odvisno predvsem od pripravljenosti politike, da se dogovori o pristojnostih, denarju in odgovornosti. Za prebivalce pa bo najpomembnejše, ali bo nova ureditev dejansko izboljšala javne storitve in razvojne možnosti zunaj največjih mest.
Spletno uredništvo Naša Dolenjska
