Urejanje parkirišč za sopotništvo ob avtocestnih priključkih je kratkoročna rešitev, ki sicer prinaša določene koristi, vendar hkrati razkriva večji problem – pomanjkanje učinkovitega javnega prevoza. Za mnoge prebivalce je osebni avtomobil še vedno edina realna izbira.
Predstavljajte si železniško povezavo, ki bi potnike iz Novega mesta ali Posavja pripeljala v Ljubljano v manj kot 45 minutah; to bi pomenilo pravi preobrat. Vsakodnevni vozači iz Dolenjske in Posavja se zjutraj ne sprašujejo, kakšno bo vreme, temveč kje jih na poti do prestolnice čaka jutranja gneča na avtocesti. Tista neskončna kolona pločevine, v kateri se premikamo s polžjo hitrostjo in imamo čas premisliti o smislu življenja.
Inovativnost Dolenjcev in kratek pogled na sopotništvo
Dolenjci so, kot podjetni in praktični ljudje, razvili koncept regijskega sopotništva. Ta genialen sistem omogoča, da se od štiri do pet odraslih ljudi stlači v en avtomobil, medtem ko preostali avtomobili počivajo ob avtocestnih izvozi. Na divje, seveda. Avtomobile puščajo na travnikih, postajališčih, pred trgovskimi središči in na bencinskih črpalkah. V Mestni občini Krško so začeli resno reševati to težavo. Pilotno bodo uredili namenska, brezplačna parkirišča ob Drnovem in Smedniku, medtem ko tudi v Novem mestu raziskujejo možnosti in se strinjajo, da je potrebno ukrepati.
Pragmatičnost proti dolgoročnim rešitvam
Urejanje namenskih parkirišč ob avtocestah je z vidika kratkoročnega reševanja težav zagotovo pragmatična poteza. Tako se vozniki lahko izognejo stroškom, odstranijo vozila z divjih parkirišč in izboljšajo varnost ob avtocestnih priključkih. Kljub temu pa gre za rešitev, ki napada simptome, namesto da bi se ukvarjala z vzroki. Več sto novih parkirnih mest ob avtocesti pravzaprav pomeni tiho priznanje, da javni prevoz ne deluje, in hkrati nadaljuje kulturo uporabe osebnega avtomobila, kar dodatno obremenjuje avtocestni obroč.
Kdo je dejansko obupal nad železnico?
Z gradnjo “luksuznih” parkirišč ob avtocestnih priključkih kot da sporočamo, da smo dvignili roke. Priznavamo, da država ni sposobna učinkovito spraviti ljudi na vlake in avtobuse. Če bi resnično živeli v dobi trajnostne mobilnosti, bi dolgoročne rešitve temeljile na železniških povezavah. Moderna, dvotirna in potencialno elektrificirana železniška povezava, ki bi potnike iz Novega mesta ali Posavja pripeljala v Ljubljano v manj kot 45 minutah, bi pomenila korenito spremembo. Hiter in udoben vlak, na katerem lahko potniki v miru pijejo kavo, berejo najnovejše novice ali odgovarjajo na e-pošto, ne potrebuje avtocestnih parkirišč. Potnike bi pobiral že na lokalnih železniških postajah. Takšna investicija bi ne le drastično zmanjšala število vozil na avtocesti A2, temveč bi tudi pomenila realen prehod v trajnostno mobilnost 21. stoletja.
