Kot čisto vsak človek na tem planetu, se tudi sam učim iz izkušenj, ki mi jih prinese življenje. Skozi lastno nezadovoljstvo, napake, zmotna prepričanja in oklepanje lastnih iluzij, sem bil vedno primoran iskati načine, kako spremeniti sebe. Kako spremeniti svoje razmišljanje, čustvovanje in dojemanje življenja, da bi dosegel to, kar ultimativno vsi iščemo – srečo.

Vedno sem želel nekaj več, pa še sam nisem vedel, kaj to je. Že kot otroku so se mi pojavljala vprašanja: kdo sem, kaj počnem tu in vedno sem čutil, da svet ni samo to, kar zaznavamo skozi naših pet čutil. Zanimala me je resnica in nikoli nisem sprejel ukazov in omejevanja brez razlage. Skozi uporništvo in svojeglavost sem si seveda nakopal mnogo težav, ki pa so na koncu postale moje največje zaveznice.

Vedno me je zanimala psihologija in ravno na tem področju so bile moje največje preizkušnje. Več kot 10 let sem se intenzivno ukvarjal z trgovanjem na finančnih trgih. Psihologija in trgovanje gresta z roko v roki. Prisiljen si se soočati s sabo, svojimi čustvi in zahteva ogromno samorefleksije in dela na sebi. V tem obdobju pa sem doživel tudi preizkušnjo, ki me je močno zaznamovala.

Anksioznost in panični napadi, ki sem jih intenzivno doživljal kaka 3 leta, so mi pokazali, kaj pomeni pekel na zemlji. Ko si popolnoma zdrav, nič ti ne manjka, imaš vse, kar bi si večina ljudi želela, ti pa postaneš žrtev lastnega uma. Stisnilo me je v kot in moral sem najti rešitev. Življenje je postalo neznosno.

Skozi iskanje pomoči me je pot peljala v intenzivno delo na sebi. Poskusil sem marsikaj in danes vem, kaj deluje in kaj ne. Seveda ima vsak svojo pot, vendar bi rad preko svojih zapisov delil spoznanja in napotke za ljudi, ki jih to zanima. S tem upam, da komu povrnem malo volje in dam zgled.

S pravim pristopom in odločnostjo do korenite spremembe, se da dokončno in v celoti osvoboditi od psihološkega trpljenja.

Vse to je proces osvobajanja, odlaganja in ne dodajanja novih konceptov in mentalnega znanja. Potrebno se je iskreno in temeljito soočati s samim sabo. S svojimi najglobljimi strahovi, travmami in potlačenimi čustvi. Podedovani, privzgojeni podzavestni vzorci mišljenja in delovanja morajo postati vidni, preden so lahko spremenjeni. To početi samo na mentalni ravni ni dovolj. Potrebno je iti globlje in odkriti, kaj se v našem nezavednem sploh skriva.

Hipnotični trans ali razširjeno stanje zavesti je ključni faktor, ki ob vodstvu in prisotnosti dobrega terapevta izzoveta v nas vzroke za težave. V tem stanju se učinkovito lahko spremeni vse tisto, kar nas na podzavestni ravni blokira. Za večino je na začetku nujno potrebno poiskati pomoč, si priznati, da ne zmoremo sami.

V največjo stisko sem se spravil ravno takrat, ko sem analiziral samega sebe. Vedno iz muhe naredil slona. Iz nekega malega občutka tesnobe je nastala panika. Negativne misli in občutke sem poskušal odstraniti na silo, jih spremeniti, ker sem se tako zelo bal, da bi me popolnoma prevzeli. Nisem se zavedal, da je ravno trud in želja po odstranitvi misli in občutkov stvar, ki mi situacijo slabša.

Um in naša čustva delujejo tako, da za umiritev potrebujejo neaktivnost. Vsaka kontrola, nadzor in poskus po umiritvi ima nasprotni učinek. Podobno, kot bi v jezeru želeli jasno videti dno in v tej želji mahamo z rokami in kopljemo po blatu. Vse, kar um potrebuje za umiritev, je neaktivnost.

Tiho in distancirano opazovanje misli in občutkov brez potrebe in odpora spremeniti situacijo. Sredi čustvene in mentalne stiske je najboljše, kar lahko naredimo, to, da sprejmemo, kar se nam dogaja, opazujemo in se ne vpletamo. Za trenutek se bo situacija poslabšala, vendar na neki točki se umiritev in sprostitev zgodita samodejno. Seveda je razlika med to vedeti ali narediti. Potrebno je znanje, praksa in dvig zavedanja. Spoznanje, da mi nismo naš um, naše misli in naši občutki, ampak smo zavedanje samo. To, kar lahko opazujemo, nismo mi, torej imamo v sebi moč, ki nam omogoča distancirati sebe od misli, čustev in občutkov. V kritičnih, stresnih in intenzivnih situacijah nam zavedanje tega omogoča hitrejšo umiritev in manjšo dramo, ki jo ustvarja naš um.

Sposobnost umirjanja uma je v današnjem stresnem času ena ključnih vrlin, ki ohranja naše psihično in fizično zdravje. Ena od bolj preprostih metod, ki dobro služi namenu, je čuječnost.

Seveda pa je za ljudi, ki izkušajo močne stiske, to premalo. Za resnično in trajno svobodo, srečo in mir v sebi je potrebno razreševati in sproščati blokade, ki onemogočajo pretakanje življenjske energije po telesu. Naše dobro počutje, zdravje in optimizem je v veliki meri odvisen od osvobojenosti bolečih spominov, kompleksov, neizraženih čustev, nepredelanih odnosov, zamer in napačnih prepričanj o sebi in svetu.

V samem jedru mi že smo sreča, mir in svoboda. Vendar smo si skozi življenje, okrog tega srečnega centra nas samih, zgradili oklep. Oklep, ki nam služi kot energetsko informacijski psihološki ščit. Oklepamo se z namenom, da bi preprečili novo prizadetost, travmo ali situacijo, ki bi oživela nepredelano bolečino ali strahove iz preteklosti. Nezavedno, plast za plastjo, gradimo obrambne zidove. Režemo se od občutkov, čustev in telesa. Naša pozornost bolj in bolj beži v identifikacijo z umom, mislimi. Ne čutimo več sebe in posledično ne čutimo tudi naše okolice. Do ljudi, ki jih imamo radi, postanemo otopeli, hladni in obsojajoči. Zaradi čustvene in fizične zakrčenosti ne čutimo več potreb svojega telesa. Intenzivna ujetost v misli, razmišljanje, nam jemlje ogromno energije in posledično sili v nemir, strah, obup in sivino. Postajamo prestrašeni, razmišljujoči in preračunljivi roboti. S tem nezavedno delamo škodo sebi, ljudem ki nas imajo radi in okolju, v katerem bivamo.

Ujetost pozornosti in s tem naše energije v nestanovitne in zmedene misli, ki se neprekinjeno vrtijo v naših glavah, ustvarja pomanjkanje občutka varnosti. Kronično prestrašeni smo se tako močno odrezali od čutenja, da niti ne opazimo, da naše življenje vodi strah. S tem postanemo zelo dovzetni za zunanji vpliv. Manipulacije, škodljiva prepričanja in podpihovanje sovraštva, ki prihaja iz okolja, se v prestrašenem človeku nezavedno in globoko ugnezdi v podzavest.

S tem, ko živimo v glavi, postane naše življenje, počutje in zdravje odraz tega, kar se dogaja zunaj nas.

Z delom na sebi, osvobajanjem čustveno-mentalne nesnage preteklosti, pa v nas naredi prostor, skozi katerega posije naša resnična, srčna narava, ki je že tukaj in sedaj v vseh bitjih tega planeta. S tem se okrepi naša sposobnost videnja skozi zablode in manipulacije sistemov, ki nas želijo zaščititi pred trpljenjem, v resnici pa s kratenjem osebne svobode, kontrolo in nadzorom gradijo utopijo sistemov in ideologij, ki nas straši in varuje obenem.

Samo človek, osvobojen strahu in bremen svoje preteklosti, lahko deluje v korist celote. Lahko razmišlja in deluje izven okvira lastne koristi in gleda na življenje kot celoto. Verjamem, da je sprememba, ki jo iščemo v svetu, sprememba vsakega posameznika skozi lastno transformacijo. Čuti se in zelo opazno postaja, da gremo v neko novo dobo, kjer stari vzorci razmišljanja in delovanje niso več zaželeni. Sprememba je neizbežna tako na kolektivni kot na individualni ravni.

Jasno je, da z načinom življenja, kot ga poznamo zadnjih 100 let, ne moremo preživeti. Kar lahko sam pripomorem, je v prvi vrsti odgovornost do sebe, svoje sreče in zadovoljstva ter, da spodbujam in motiviram tudi druge, ki so se mogoče znašli v slepi ulici življenja in ne vidijo prave poti, kako naprej. S kolektivno spremembo znotraj nas pomagamo, da se zgodijo prepotrebne spremembe tudi zunaj.

 

Uredništvo 
Kolumna je avtorsko delo Klemna Logarja, ekskluzivno napisana za Notranjska.si

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj