Na prvi pogled so bili videti kot kup zarjavelega starega železa, ki bi zlahka končal med odpadki. Toda nenavadni kovinski kosi, ki so jih delavci našli med izkopavanjem gramoza ob Donavi v Zgornji Avstriji, so se izkazali za nekaj povsem drugega. Raziskovalci so zdaj ugotovili, da gre za več kot 2200 let stare železne polizdelke iz keltskega obdobja. Skupaj tehtajo približno tono, najdba pa je največja tovrstna zbirka prazgodovinskih železnih palic, kar so jih doslej odkrili v Evropi. Najverjetnejša razlaga je še bolj zanimiva: pred več kot dvema tisočletjema je po Donavi morda plula ladja z izjemno dragocenim tovorom – in nikoli ni prispela na cilj.
Razsežnost najdbe je osupljiva. Raziskovalci so evidentirali 540 celih ali fragmentiranih kosov železnih palic, ki predstavljajo najmanj približno 500 prvotnih železnih polizdelkov. Skupna masa presega eno metrično tono. Za predstavo, koliko železa je to pomenilo pred več kot 2200 leti: po izračunu raziskovalcev bi iz takšne količine lahko izdelali približno 500 mečev. Druga primerjava pokaže, da bi ga bilo dovolj za približno 8000 velikih železnih žebljev.
Toda zgodba ni pomembna zgolj zaradi količine železa. Najdba odpira precej večje vprašanje: kako razvita sta bila proizvodnja in trgovanje v srednji Evropi že stoletja pred prihodom Rimljanov? Če je bila tona železa res ena sama trgovska pošiljka, so morali ljudje železne dobe razpolagati z veliko večjimi proizvodnimi zmogljivostmi in precej bolje organiziranimi trgovskimi potmi, kot bi si morda predstavljali.
Delavci so med gramozom opazili nenavadne zarjavele predmete
Zgodba se je začela spomladi leta 2019 v kraju Deinham v Zgornji Avstriji, na območju Eferdinger Becken ob Donavi. Med industrijskim pridobivanjem gramoza so delavci začeli opažati nenavadne zarjavele kose železa. Niso bili podobni običajnim kovinskim odpadkom. Imeli so značilno podolgovato obliko in so bili na obeh koncih koničasti.
Lastnica obrata je najdbo prijavila avstrijskemu Zveznemu uradu za spomeniško varstvo. Fotografije so pritegnile pozornost arheologov, na območje pa sta prišla strokovnjak urada in arheolog Peter Trebsche z Univerze v Innsbrucku. Trebsche je v značilni obliki predmetov prepoznal tako imenovane dvojno koničaste železne palice, kakršne poznamo iz evropske železne dobe.
Takšni predmeti sami po sebi niso bili neznani. Presenetilo je njihovo število.
Delavci so nato sistematično pregledovali izkopani gramoz in v samo nekaj dneh se je število predmetov povzpelo na več sto. Na koncu so raziskovalci evidentirali 540 kosov oziroma fragmentov. Do takrat v Evropi še nikoli niso našli primerljive količine prazgodovinskih železnih palic na enem mestu. Pred tem naj bi največja primerljiva najdba obsegala približno 300 kilogramov železa in izvirala iz Porenja.
Stare so več kot 2200 let
Raziskovalca Peter Trebsche in Marion Berranger sta najdbo podrobneje analizirala, rezultate pa sta zdaj objavila v strokovni reviji Antiquity. Z radiokarbonskim datiranjem so ugotovili, da železo sodi v latensko obdobje, poznejši del evropske železne dobe. Avstrijski viri najdbo umeščajo približno med 300 in 100 pred našim štetjem, analiza pa kaže predvsem na 3. in 2. stoletje pred našim štetjem.
To pomeni, da je bil tovor na poti po Donavi približno v času, ko je bil velik del srednje Evrope povezan s keltskimi kulturami, več stoletij pred vzpostavitvijo rimskega nadzora nad tem delom Podonavja.
Posamezna cela palica je bila v povprečju dolga približno 28 do 30 centimetrov, tehtala pa je približno dva kilograma. Železo ni bilo namenjeno uporabi v takšni obliki. Šlo je za polizdelek – surovino, ki jo je bilo lažje skladiščiti in prevažati, nato pa jo je kovač na cilju predelal v meče, orodje, kose kmetijske opreme, nakit ali druge železne predmete.
Je pred več kot 2000 leti na Donavi potonila ladja?
Prav kraj najdbe je raziskovalce pripeljal do najbolj zanimivega dela zgodbe. Železo je ležalo v gramozu nekdanjega stranskega rokava Donave, ki je pozneje, v srednjem veku, zamuljil oziroma se zasul. Ena najverjetnejših razlag je zato, da železo ni bilo namenoma odloženo na tem mestu, ampak je predstavljalo tovor plovila, ki je doživelo nesrečo na Donavi.
Arheološki potapljači so območje pregledali, vendar ostankov ladje niso našli. Po več kot dveh tisočletjih to ni posebej presenetljivo, zato neposrednega dokaza o brodolomu ni. Avtorja raziskave sta tudi previdna: možnost, da je bilo železo v reko odloženo iz obrednih razlogov, ni povsem izključena. V prazgodovinski Evropi poznamo primere namernega odlaganja dragocenih predmetov v reke in jezera.
Toda pri najdbi iz Deinhama nekaj ne ustreza običajnemu vzorcu takšnih obrednih daritev. Gre za zelo homogeno zbirko enakih železnih polizdelkov, pripravljenih za transport in nadaljnjo predelavo. Tudi podobne rečne najdbe iz latenskega obdobja so v tem delu Evrope redke. Razlaga, da gre za izgubljeni trgovski tovor, se zato raziskovalcem zdi verjetnejša.
Tona železa je bila pred 2200 leti pravo bogastvo
Danes tona železa sama po sebi ne zveni kot zaklad. V železni dobi je bila zgodba povsem drugačna.
Raziskovalci ocenjujejo, da bi iz najdenega materiala lahko skovali približno 500 mečev s povprečno težo med 1,5 in dvema kilogramoma. Tudi ob upoštevanju izgub pri predelavi bi bilo železa dovolj za oborožitev velike skupine bojevnikov.
Prav zato znanstvenike preseneča dejstvo, da je bila tako velika količina dragocenega materiala očitno zbrana na enem mestu in verjetno prepeljana kot ena sama pošiljka. To kaže, da proizvodnja železa v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem ni bila več zgolj majhna lokalna dejavnost, ampak je lahko dosegala precejšen obseg.
Trebsche poudarja, da je presenetljivo že dejstvo, da je bila tona železa na voljo za eno samo trgovsko transakcijo. Najdba po njegovih besedah dokazuje, kako močno so se v tem obdobju povečale proizvodne zmogljivosti v Podonavju.
Je železo prišlo iz današnje Bavarske?
Od kod je prišel skrivnostni tovor, še ni dokončno ugotovljeno. Raziskovalci bodo s prihodnjimi analizami elementov v sledovih poskušali ugotoviti izvor rude in morda celo odgovoriti na vprašanje, ali so vse palice nastale na istem območju oziroma v isti proizvodni mreži.
Ena glavnih hipotez vodi proti Bavarski. Ob Donavi, približno 250 kilometrov gorvodno, je bilo več velikih keltskih naselbin oziroma oppidov, povezanih tudi s proizvodnjo železa. Med najzanimivejšimi kandidati je območje današnjega Manchinga pri Ingolstadtu, pomembnega keltskega središča, v bližini katerega je dokazana predelava železa.
Če je železo res prišlo od tam, je bila Donava že pred več kot dvema tisočletjema pomembna prometna žila, po kateri niso potovali samo ljudje, ampak tudi velike količine dragocenega tovora.
Kam je bil namenjen, pa ostaja skrivnost.
Najdba odpira tudi vprašanje denarja
Avstrijski raziskovalci opozarjajo še na en zanimiv vidik. Trgovanje s tono železa zahteva način, kako tako veliko transakcijo sploh plačati. Menjava za primerljivo količino žita ali drugega blaga bi bila logistično zelo zahtevna.
V latenskem obdobju pa se je v srednji Evropi širila uporaba kovanega denarja. Trebsche zato meni, da je prav razvoj denarnega gospodarstva lahko omogočil bistveno večje trgovske transakcije in posredno spodbudil tudi rast proizvodnje. V Manchingu so denimo našli velike zaklade keltskih zlatnikov, kar kaže na precej razvito monetarno gospodarstvo.
Tona železa na dnu nekdanjega rokava Donave tako ni zgolj nenavadna arheološka najdba. Je materialni dokaz gospodarstva, v katerem so že pred več kot 2200 leti proizvajali velike količine železa, jih standardizirali, prevažali na velike razdalje in z njimi trgovali.
Skoraj bi končalo med starim železom
Morda najbolj neverjeten del zgodbe je, kako malo je manjkalo, da za najdbo sploh ne bi izvedeli.
Zarjavele železne palice nimajo videza zlatega zaklada ali okrašenega meča. Delavci bi jih lahko obravnavali kot navadno staro železo in poslali v predelavo. Namesto tega so opazili nenavadno obliko, lastnica obrata pa je o najdbi obvestila pristojne. Predmeti so bili po raziskavah podarjeni Deželnemu muzeju Zgornje Avstrije, kjer jih hranijo in varujejo pred nadaljnjim propadanjem.
Trebsche je dejstvo, da največja množična najdba prazgodovinskih železnih palic v Evropi ni končala pri trgovcu z odpadnim železom, označil za »majhen čudež«.
In prav v tem je čar zgodbe iz Deinhama. Kar je bilo leta 2019 na prvi pogled videti kot kup zarjavele kovine v gramozu, danes pripoveduje zgodbo o trgovcih, kovačih, ladjarjih in gospodarstvu izpred več kot dveh tisočletij. Nekdo je nekoč po Donavi prevažal pravo bogastvo. Če je šlo res za brodolom, je izgubil tovor, vreden približno 500 mečev – in Donava ga je skrivala več kot 2200 let.
