Smrt 32-letnega Kristiana Josipa Periša na psihiatrični kliniki Sveti Ivan v zagrebškem Jankomirju je pretresla Hrvaško in sprožila val pričevanj nekdanjih pacientov ter njihovih svojcev. Pripovedujejo o privezovanju na postelje, poniževanju, uporabi sile in prizorih, ki jih še danes ne morejo pozabiti.
Eden od nekdanjih pacientov trdi, da je starejši moški več ur gol in privezan ležal na tleh, medtem ko je zaman klical na pomoč.
Mati drugega pacienta opisuje, kako naj bi njenemu komaj 17-letnemu sinu med prisilnim dajanjem zdravila s kolenom pritiskali na vrat.
Medtem je zdravstvena inšpekcija potrdila nepravilnosti pri obravnavi pokojnega Periša, štirje zdravstveni tehniki so v preiskovalnem priporu, vodstvo klinike pa je odstopilo.
V bolnišnico je prišel po pomoč, iz nje ni več odšel živ
Kristian Josip Periš je bil 32-letni hrvaški športnik, kineziolog in trener, ki se je ukvarjal z rokoborbo z rokami ter delal tudi z otroki in osebami z invalidnostjo. Njegova smrt 21. oktobra 2026 na psihiatrični kliniki Sveti Ivan v zagrebškem Jankomirju je sprva ostala zunaj širše pozornosti javnosti, nato pa so podrobnosti o njegovih zadnjih urah sprožile ogorčenje po vsej Hrvaški.
Po dokumentih iz kazenske preiskave, ki jih je pridobil hrvaški portal Index, so Periša na dan smrti pripeljali na kliniko v spremstvu reševalcev in policije. Med zdravljenjem je bil fizično omejen s pasovi, zvečer pa je prišlo do dodatnega posega zdravstvenega osebja. Prav med tem posegom je doživel srčni zastoj. Kljub oživljanju je ob 21.26 umrl.
Najbolj pretresljive podrobnosti so razkrili posnetki nadzornih kamer. Po policijskem opisu posnetkov so zdravstveni tehniki med obvladovanjem pacienta pritiskali na njegovo telo, ga udarjali ter mu na obraz položili blazino. Dva naj bi s koleni pritiskala na njegov vrat, posamezni postopki pa naj bi se nadaljevali tudi po tem, ko se je prenehal upirati.
Zaradi suma posebno hudega umora ranljive osebe so štirje zdravstveni tehniki pristali v preiskovalnem priporu. Kazenska preiskava še poteka, njihova odgovornost pa bo morala biti ugotovljena v nadaljnjem postopku. Obdukcijski in drugi izvedenski izsledki so pomembni tudi za dokončno ugotovitev vzroka smrti.
Žensko privezali na posteljo, skoraj golo jo pustili na očeh drugih
Po razkritju Periševe smrti so se hrvaškemu portalu Index začeli oglašati ljudje, ki so se v preteklosti zdravili na zaprtih psihiatričnih oddelkih. Njihove pripovedi odpirajo vprašanja o ravnanju z ljudmi, ki so zaradi zdravstvenega stanja pogosto posebej ranljivi in odvisni od pomoči osebja.
Ena od nekdanjih pacientk je uredništvu poslala fotografijo, posneto februarja letos na ženskem zaprtem oddelku klinike v Jankomirju. Na njej je vidna ženska, privezana na bolniško posteljo. Oblečene ima samo spodnjice, odeja pa leži ob vznožju postelje. Fotografija je bila posneta s hodnika skozi odprta vrata bolniške sobe.
Priča je pojasnila, da je bilo osebje do nje osebno korektno, vendar prizora ni mogla pozabiti. Po njenih besedah je šlo za novo pacientko, ki je ob prihodu na oddelek kričala. Osebje jo je privezalo in namestilo v prostor, kjer so bile že tri postelje, tako da je bila izpostavljena pogledom drugih.
Nekdanja pacientka je za Index poudarila, da bi jo osebje lahko vsaj pokrilo in ji tako zagotovilo osnovno dostojanstvo. Njeno pričevanje ne govori samo o vprašanju upravičenosti fizičnega omejevanja, temveč tudi o tem, kako se med izvajanjem takšnih ukrepov varujeta pacientova zasebnost in dostojanstvo.
»Prosil sem jih, naj mu pomagajo. Nihče ni prišel.«
Še bolj pretresljivo izkušnjo je opisal moški, ki se je septembra letos sam odločil poiskati pomoč zaradi ponovnih težav z alkoholom. Po njegovih besedah je na zaprtem oddelku v Jankomirju preživel dve noči, med katerima je bil priča dogodku, ki ga še vedno preganja.
Okoli polnoči naj bi policisti na oddelek pripeljali starejšega moškega. Ko so odšli, ga je zdravstveno osebje privezalo. Približno ob drugi uri zjutraj je pacient po pričevanju sogovornika padel s postelje, pri čemer je ostal privezan na vzmetnico. Gol je obležal na tleh in klical na pomoč.
Sogovornik Indexa trdi, da je sam večkrat trkal na vrata in opozarjal osebje, vendar se nihče ni odzval. Starejši pacient naj bi tako na tleh ostal do prihoda jutranje izmene okoli šeste ure. Ko je prišel zdravstveni tehnik, ga je vprašal, koliko časa je moški v takšnem stanju.
Priča mu je odgovorila, da najmanj štiri ure. Tehnik naj bi mu nato naročil, naj o dogodku nikomur ne govori.
Gre za pričevanje nekdanjega pacienta, ne za ugotovitve uradne preiskave. Toda opisane okoliščine, če bi bile potrjene, bi pomenile resen odmik od dolžnosti varnega in dostojanstvenega ravnanja z bolnikom, ki se zaradi fizičnega omejevanja ni mogel sam rešiti iz nevarnega položaja.
Mati 17-letnika: Sinu naj bi s kolenom pritiskali na vrat
Med ljudmi, ki so po Periševi smrti spregovorili za hrvaške medije, je tudi mati mladeniča, ki je bil lani kot 17-letnik sprejet na otroški oddelek iste klinike. Po stresnem dogodku se je njegovo duševno stanje močno poslabšalo, zato je mati poiskala strokovno pomoč.
Ko ga je naslednji dan obiskala, ji je sin povedal, da je zavrnil zdravila. Po njegovem pripovedovanju so ga nato štirje zaposleni podrli na tla, eden od njih pa mu je med dajanjem injekcije s kolenom pritiskal na vrat. Mati trdi, da je sina vrat bolel še dva tedna.
Takrat je, kot je povedala Indexu, verjela, da gre za običajen način obvladovanja pacientov. Šele ko je izvedela za Periševo smrt in prebrala, kaj določajo pravila o fizičnem omejevanju, je dojela, kako nevarno bi lahko bilo takšno ravnanje.
Mati je opisala tudi težave s predpisanim antipsihotikom haloperidolom, ki ga poznamo pod trgovskim imenom Haldol. Po njenih besedah je imel sin med zdravljenjem močno pospešen srčni utrip. Trdi, da so odmerek zmanjšali šele po njenem vztrajanju, nato pa se je njegovo stanje izboljšalo.
Ko je pozneje ponovno potreboval pomoč, ga ni želela več odpeljati v Jankomir. Družina je nazadnje pomoč poiskala drugje. O obravnavi v zagrebški bolnišnici v Vinogradski ulici je mati poročala pozitivno, kar kaže, da so lahko izkušnje pacientov in njihovih svojcev med ustanovami zelo različne.
Kaj je pokazala zdravstvena inšpekcija?
Za razliko od osebnih pričevanj, ki jih morajo pristojni organi še preveriti, so pri obravnavi Kristiana Josipa Periša nekatere nepravilnosti že uradno ugotovljene. Hrvaška zdravstvena inšpekcija je 12. novembra objavila rezultate dosedanjega nadzora, ki so potrdili neskladnosti pri dokumentiranju in izvajanju fizičnega omejevanja pacienta.
Po ugotovitvah inšpekcije postopki, med katerimi je Periš doživel srčni zastoj, niso bili izvedeni v skladu s predpisanim protokolom. Nadzor je odprl tudi vprašanja odgovornosti vodstva klinike in nadzora nad delom zaposlenih.
Hrvaški pravilnik o uporabi prisilnih ukrepov pri osebah s težjimi duševnimi motnjami določa stroge pogoje za fizično omejevanje. Med drugim izrecno prepoveduje pritisk na vrat, prsni koš in trebuh pacienta. Takšni ukrepi morajo biti strokovno utemeljeni, izvedeni na varen način in ustrezno dokumentirani.
Posebej pomembno je, da fizično omejevanje ni kazen za neposlušnost ali nadomestilo za ustrezno zdravstveno obravnavo. Gre za izjemen ukrep, katerega namen je preprečiti neposredno nevarnost, ob tem pa je treba ves čas varovati življenje, zdravje in dostojanstvo pacienta.
Hrvaška zdravniška zbornica je po objavi posnetkov obsodila vsakršno nasilje in nehumano ravnanje z bolniki. Zahtevala je razjasnitev odgovornosti vseh vpletenih ter začela postopke v okviru svojih pristojnosti. Ob tem je opozorila, da morebitne odgovornosti posameznikov ni dopustno pripisovati vsem zdravstvenim delavcem.
Zakaj so posnetke pogledali šele dva tedna po smrti?
Primer je razkril tudi resne težave pri odzivanju vodstva klinike po pacientovi smrti. Ravnateljica Majda Grah je bila o Periševi smrti obveščena že 21. oktobra zvečer, naslednji dan pa je sprožila notranji nadzor in zahtevala pojasnila zaposlenih.
Toda posnetke nadzornih kamer je osebno pregledala šele 4. novembra, torej 14 dni po smrti. Po pregledu je ugotovila, da so bili postopki zdravstvenih tehnikov nepravilni, neetični in nasilni. Policijo je obvestila naslednji dan, posnetke pa so preiskovalci pridobili 6. novembra.
Dodatna vprašanja odpira ravnanje pristojnih državnih ustanov. Odvetnik Periševe družine Leon Zrnić je po navedbah Indexa že 23. oktobra vložil kazensko ovadbo in zahteval inšpekcijski nadzor. Hrvaška ministrica za zdravstvo Irena Hrstić je medtem izjavila, da je za dogodek izvedela šele 9. novembra, ko je ministrstvo uradno evidentiralo obvestilo bolnišnice.
Časovni potek je sprožil razpravo o tem, kako hitro morajo zdravstvene ustanove ob sumljivih smrtih obveščati pristojne organe in kdo je odgovoren za pravočasno zavarovanje dokazov. Hrvaški notranji minister Davor Božinović je ocenil, da bi bilo mogoče okoliščine dogodka ugotoviti bistveno prej.
Odstopili ravnateljica in člani upravnega sveta
Po razkritjih in ugotovitvah inšpekcije je 12. novembra nepreklicno odstopila ravnateljica klinike Majda Grah. Dan pozneje je odstop sporočil še predsednik upravnega sveta Mirando Mrsić, skupaj z njim pa tudi preostali trije člani, ki jih je imenovalo mesto Zagreb.
Mrsić je pojasnil, da se ni želel umakniti, dokler ne bi bilo zagotovljeno nadaljnje delovanje bolnišnice in imenovano začasno vodstvo. Vodenje klinike prevzema Lidija Hrastić Novak, novi upravni svet pa naj bi v predpisanem roku izpeljal postopek izbire novega direktorja oziroma direktorice.
Mrsić je ob odstopu razkril še eno skrb vzbujajočo okoliščino: po njegovih besedah je približno 30 odstotkov zaposlenih na bolniškem dopustu, kar dodatno otežuje organizacijo dela. Klinika se je po odmevnem primeru soočila tudi z grožnjami zaposlenim, zaradi katerih so napovedali dodatno varovanje.
Hrvaška ministrica za zdravstvo je 13. novembra poudarila, da se inšpekcijski nadzor nadaljuje in da je treba poleg konkretnega dogodka preveriti tudi širše procese v bolnišnici. Odgovornost je po njenih besedah treba obravnavati na vseh ravneh, od neposredno vpletenih zaposlenih do vodstva in ustanovitelja klinike.
Družina zahteva spremembe: »Blazina sodi pod glavo, ne na obraz«
Periševa družina je v petek, 13. novembra, javno predstavila pet zahtev, s katerimi želi preprečiti ponovitev podobnih dogodkov. Med drugim predlaga spremembe pravil o fizičnem omejevanju pacientov, obvezen videonadzor takšnih postopkov in strožje obveznosti poročanja pristojnim organom.
Družina opozarja, da pravilnik sicer izrecno prepoveduje pritisk na vrat, prsni koš in trebuh, vendar želi tudi jasno zapisano prepoved pokrivanja pacientovega obraza oziroma vsakršnega ravnanja, ki bi lahko oteževalo dihanje. Zahteva tudi, da bi se vsaka uporaba prisilnih ukrepov prijavila pristojni komisiji, vsaka smrt ali hujša poškodba med takšnim postopkom pa nemudoma policiji.
Med predlogi so še obvezno snemanje vseh prostorov, v katerih se izvajajo prisilni ukrepi, najmanj šestmesečna hramba posnetkov ter preverjanje ravnanja vseh zaposlenih, ki so bili prisotni ob Periševi smrti. Družina želi tudi, da bi klinika v prihodnje nosila njegovo ime.
Za soboto, 21. novembra, ob 18.30 je na Trgu bana Josipa Jelačića v Zagrebu, pri vodnjaku Manduševac, napovedana komemoracija. Udeležence družina poziva, naj prinesejo bele blazine, ki bodo simbol zahteve po varnem in dostojanstvenem ravnanju s pacienti.
Ob tem je poudarila, da gre za družinsko pobudo, ki je ne želi povezovati s političnimi strankami ali izkoriščanjem tragedije za politične obračune.
Niso vsi pacienti doživeli slabega ravnanja
Med številnimi pretresljivimi pričevanji, ki so se pojavila po Periševi smrti, so hrvaški mediji objavili tudi drugačne izkušnje. Nekdanji pacient, ki se je v Jankomirju zdravil zaradi hude nespečnosti in samomorilnih misli, je za Index povedal, da so ga zdravniki in zdravstveni tehniki obravnavali korektno, da mu je terapija pomagala in da med hospitalizacijo ni doživel neprimernega ravnanja.
Pozitivno izkušnjo je na družbenih omrežjih opisala tudi ženska, ki je na zaprtem oddelku preživela približno mesec dni. Zapisala je, da ji je zdravljenje rešilo življenje, čeprav je imela pripombe glede sprememb zdravil in pojasnil o terapiji.
Takšna pričevanja so pomembna, saj kažejo, da vseh psihiatričnih ustanov in zdravstvenih delavcev ni mogoče ocenjevati na podlagi posameznih primerov. Hkrati pa pozitivne izkušnje ne zmanjšujejo resnosti očitkov o nasilju, zanemarjanju in poniževanju drugih pacientov.
Psihiatrična obravnava je za številne ljudi ključna zdravstvena pomoč, zato je še posebej pomembno, da razkritja nepravilnosti ne odvračajo ljudi od iskanja zdravljenja. Naloga pristojnih organov je, da preverijo očitke, ugotovijo morebitno odgovornost in zagotovijo varne pogoje tako za paciente kot za zdravstvene delavce.
Primer, ki je odprl vprašanje zaupanja v zdravstveni sistem
Smrt Kristiana Josipa Periša je na Hrvaškem prerasla okvir posamezne kazenske preiskave. Pričevanja nekdanjih pacientov, ugotovitve zdravstvene inšpekcije in odstopi vodstva klinike so odprli širšo razpravo o uporabi prisilnih ukrepov, nadzoru nad zaprtimi oddelki in možnostih, ki jih imajo pacienti ter svojci, kadar sumijo na nepravilnosti.
Posebej občutljivo je vprašanje fizičnega omejevanja oseb, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja v izrazito odvisnem položaju. Pravila morajo omogočati zaščito pacientov in zaposlenih v nevarnih situacijah, hkrati pa preprečevati nesorazmerno uporabo sile, poniževanje in ogrožanje življenja.
Za dokončne odgovore o Periševi smrti bo treba počakati na zaključek kazenske preiskave in ustrezne izvedenske ugotovitve. Pri drugih objavljenih pričevanjih pa je nujno ločiti osebne navedbe od uradno potrjenih nepravilnosti.
Toda nekaj je že jasno: primer je razkril resne pomanjkljivosti pri obravnavi pokojnega pacienta in sprožil vprašanja, na katera bodo morale odgovoriti zdravstvene ustanove, nadzorni organi in pravosodje. Družina Kristiana Josipa Periša pa želi, da njegova smrt ne ostane zgolj še ena tragična novica, temveč postane povod za spremembe, ki bi lahko zaščitile druge paciente.
Spletno uredništvo
