Mesec dni po veliki selitvi iz dotrajanega ljubljanskega zapora na Povšetovi v sodobni kompleks v Dobrunjah se kažejo prve izkušnje novega zaporskega sistema. Obsojenci in priporniki so večposteljne sobe zamenjali za večinoma eno- in dvoposteljne sobe z lastnimi kopalnicami, zaposleni pa se soočajo z zahtevnejšo tehnologijo, drugačno organizacijo dela in še vedno prisotnim pomanjkanjem kadra.
V zaporu je trenutno 192 zaprtih oseb, kar pomeni približno 60-odstotno zasedenost razpoložljivih 320 mest v delu kompleksa, ki se postopno polni. Praznih ostaja 128 postelj, ki naj bi jih v prihodnje namenili razbremenitvi drugih slovenskih zaporov.
Vodstvo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij ob tem opozarja, da bo treba poleg novih prostorov zagotoviti tudi boljše pogoje za zaposlene, ustrezno plačilo in učinkovite programe za pripravo zaprtih oseb na vrnitev v družbo.
Po 64 letih slovo od Povšetove, v Dobrunjah povsem drugačne razmere
Ljubljanski zapor na Povšetovi ulici je bil dolga desetletja sinonim za prostorsko stisko, dotrajane prostore in zahtevne delovne razmere. Po 64 letih delovanja se je 11. oktobra 2026 njegovo poglavje končalo, ko so obsojence in pripornike preselili v novi zaporski kompleks v Dobrunjah. Selitev je zahtevala obsežne varnostne in organizacijske priprave, pri katerih so poleg pravosodnih policistov sodelovale tudi različne enote policije.
Novi zapor je bil sicer slovesno odprt že 5. maja, vendar je polno delovanje zaprtega oddelka in pripora steklo šele po oktobrski selitvi. Kompleks obsega skoraj 26.600 kvadratnih metrov površin, njegova skupna zmogljivost pa je 388 zaprtih oseb. Zasnovan je kot sodobna ustanova z manjšimi bivalnimi enotami, prostori za izobraževanje, delo in druge dejavnosti ter centrom za usposabljanje zaposlenih.
Razlika v primerjavi s starim zaporom je za zaprte osebe občutna. Namesto prenatrpanih večposteljnih sob imajo zdaj večinoma eno- ali dvoposteljne sobe, vsaka pa je opremljena z lastno kopalnico in straniščem. Boljši bivalni pogoji omogočajo več zasebnosti, ustreznejšo higieno in drugačno organizacijo vsakdanjega življenja.
Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana Goran Narić je v pogovoru za 24ur po prvem mesecu povedal, da so se zaprte osebe na novo okolje dobro privadile. Ob tem je pripomnil, da se na boljše bivalne pogoje ni težko navaditi.
Toda selitev ni pomenila zgolj menjave stavbe. Spremenili so se način dela, varnostni postopki, gibanje po objektu in uporaba tehničnih sistemov. Prav na teh področjih so se pojavili največji izzivi za zaposlene.
Zaporniki zadovoljni, zaposleni pa se še privajajo na tehnologijo
Sodobni zapor v Dobrunjah uporablja precej zahtevnejše tehnične in varnostne sisteme kot nekdanja ustanova na Povšetovi. Njihovo upravljanje od zaposlenih zahteva dodatna znanja, prilagajanje novim postopkom in drugačno organizacijo vsakodnevnega dela.
Narić je pojasnil, da so zaposleni razmeroma hitro osvojili razporeditev prostorov in posebnosti novega objekta. Nekoliko zahtevnejše je bilo uvajanje v uporabo tehničnih sistemov. Pri tem so se pokazale tudi razlike med generacijami zaposlenih. Mlajši so novo tehnologijo praviloma hitreje usvojili, nekaterim starejšim in izkušenejšim uslužbencem pa je prilagajanje pomenilo dodaten stres.
Vodstvo ob tem poudarja, da imajo zaposleni pri uvajanju podporo. Po prvem mesecu delovanja so odzivi na novo okolje večinoma pozitivni, vendar bo za popolno prilagoditev potrebno še nekaj časa.
Generalni direktor Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) Denis Perše je izpostavil, da je razlika med starim in novim zaporom izjemna. Pri tem pa je posebej poudaril pomen varnih delovnih pogojev. Po njegovem prepričanju sodobni prostori niso pomembni le za bivanje zaprtih oseb, temveč predvsem za zaposlene, ki morajo vsak dan zagotavljati varnost, red in izvajanje programov obravnave.
Delo pravosodnih policistov je namreč bistveno drugačno od običajnega administrativnega dela. Zaposleni se lahko srečujejo s konfliktnimi situacijami, nepredvidljivim vedenjem in različnimi varnostnimi tveganji. Zato so poleg ustrezne opreme in varnostnih sistemov pomembni tudi usposobljenost, zadostno število zaposlenih in njihova medsebojna podpora.
Zapor je zaseden 60-odstotno, prostora je še za 128 ljudi
Mesec dni po selitvi je v Dobrunjah nastanjenih 192 zaprtih oseb. V delu kompleksa, ki se postopno polni, je trenutno na voljo 320 postelj, od katerih jih je 128 še praznih. To pomeni približno 60-odstotno zasedenost.
Preostale postelje nameravajo zapolnjevati postopoma. S tem naj bi novi zapor prevzel del zaprtih oseb iz drugih slovenskih zavodov, ki se že dlje časa soočajo s prezasedenostjo.
Prostorska stiska je bila v zadnjih letih ena največjih težav slovenskega zaporskega sistema. Povečevanje števila zaprtih oseb je vplivalo na bivalne pogoje, organizacijo dela in obremenjenost zaposlenih. V nekaterih zavodih so morali zaradi pomanjkanja prostora prilagajati razporeditev zaprtih oseb in način izvajanja posameznih dejavnosti.
Novi kompleks v Dobrunjah zato predstavlja pomembno pridobitev, vendar se bo njegov dejanski vpliv na razmere v državi pokazal šele ob nadaljnjem zapolnjevanju zmogljivosti. Pri tem ni pomembno samo število razpoložljivih postelj, temveč tudi to, ali bo za večje število zaprtih oseb na voljo dovolj usposobljenih zaposlenih.
Če bi se število zaprtih oseb povečevalo hitreje kot število pravosodnih policistov in drugih strokovnih delavcev, bi se lahko obremenitve zaposlenih znova povečale. Prav zato vodstvo URSIKS kadrovsko vprašanje postavlja med ključne prednostne naloge.
Kadrovska stiska ostaja, a zanimanje za poklic se povečuje
Slovenski zaporski sistem se že več let sooča s pomanjkanjem pravosodnih policistov. Zahtevni delovni pogoji, izmensko delo, odgovornost in varnostna tveganja so med dejavniki, ki vplivajo na zanimanje za ta poklic.
Po besedah Denisa Peršeta se razmere vendarle počasi izboljšujejo. V zadnjem letu so pridobili nekaj novih zaposlenih, posebej spodbudni pa so podatki o zanimanju za usposabljanje novih pravosodnih policistov.
V preteklosti so posamezne generacije kandidatov pogosto štele le od tri do šest ljudi. Zdaj imajo dve generaciji s po 15 kandidati, kar pomeni občuten napredek. Trenutno poteka usposabljanje druge generacije, vodstvo pa pričakuje, da bo tretja še številčnejša.
Perše je v pogovoru za 24ur pojasnil, da so se prizadevanja za promocijo poklica in izboljšanje zaposlitvenih pogojev začela obrestovati. Po njegovih besedah so septembra že zaznali pozitivne učinke drugačnega pristopa k zaposlovanju.
Toda povečano zanimanje še ne pomeni, da je kadrovska stiska odpravljena. Usposabljanje pravosodnih policistov zahteva čas, novi zaposleni pa morajo pridobiti znanja in izkušnje za delo v zahtevnem okolju. Obenem se zaporski sistem sooča tudi s potrebami po drugih strokovnih profilih, ki sodelujejo pri obravnavi zaprtih oseb.
Pomembno bo, ali bo mogoče nove zaposlene dolgoročno zadržati v sistemu. Pri tem imajo poleg varnih delovnih pogojev pomembno vlogo plačilo, možnosti napredovanja, organizacija dela in ustrezna podpora zaposlenim.
Pravosodni policisti zahtevajo primerljivo obravnavo kot policisti
Eno od vprašanj, ki jih je odprl generalni direktor URSIKS, je tudi položaj zaposlenih v enotnem plačnem sistemu javnega sektorja. Perše meni, da bi bilo treba zaradi posebnosti njihovega dela razmisliti o drugačni ureditvi plač in zaposlitvenih pogojev.
Njegove izjave so povezane z napovedmi notranjega ministra Francija Matoza o izvzetju policistov iz enotnega plačnega sistema. Perše je takšna prizadevanja za policiste označil za spoštovanja vredna, obenem pa izrazil pričakovanje, da bi podobno obravnavali tudi pravosodne policiste in druge zaposlene v zaporskem sistemu.
Po njegovem mnenju bi se morali pristojni ministri skupaj pogovoriti o položaju poklicev, ki so povezani z zagotavljanjem varnosti in zahtevnimi delovnimi razmerami. Pri tem je poleg policistov in pravosodnih policistov omenil tudi vojake in gasilce.
Vprašanje plač ni pomembno samo zaradi zadovoljstva zaposlenih. Neposredno vpliva tudi na sposobnost države, da pridobi in zadrži dovolj usposobljenega kadra. Če se zaporski sistem pri zaposlovanju ne more uspešno primerjati z drugimi varnostnimi poklici, se lahko pomanjkanje zaposlenih nadaljuje kljub boljšim prostorskim pogojem.
Morebitna sprememba plačnega položaja zaposlenih v URSIKS bi zahtevala politične in zakonodajne odločitve. Za zdaj gre za prizadevanja vodstva uprave, ne za že sprejeto spremembo.
V zaporu ni dovolj, da človeka samo zaklenejo
Ob razpravi o novih prostorih in kadrovskih težavah je direktor ljubljanskega zapora Goran Narić izpostavil še eno pomembno nalogo zaporskega sistema: resocializacijo zaprtih oseb.
Zapor je namenjen izvrševanju kazenskih sankcij in zagotavljanju varnosti, vendar se njegova vloga s tem ne konča. Velika večina obsojencev se po prestani kazni vrne v družbo, zato je pomembno, kako preživijo čas v zaporu in ali imajo možnost razviti znanja, navade in sposobnosti, ki jim bodo pomagale pri življenju na prostosti.
Narić je poudaril, da mora zaporski sistem pri zaprtih osebah prepoznavati dejavnike tveganja in jih poskušati zmanjševati. Cilj ni zgolj začasna odstranitev posameznika iz družbe, temveč tudi priprava na življenje po prestani kazni.
Pri tem je opozoril, da samo podaljševanje zapornih kazni ali zaostrovanje kaznovalne politike ne zagotavlja nujno boljših rezultatov. Pomembno je, kaj se z obsojencem dogaja med prestajanjem kazni in ali se lahko po izpustitvi uspešno ponovno vključi v okolje.
Sodobni zapor v Dobrunjah ima za takšno delo boljše prostorske možnosti. Na voljo so prostori za izobraževanje, delo in različne programe, ki lahko prispevajo k razvoju delovnih navad, osebne odgovornosti in socialnih spretnosti.
Toda tudi najboljši prostori sami po sebi ne zagotavljajo uspešne resocializacije. Potrebni so strokovni delavci, ustrezni programi in pripravljenost zaprtih oseb za sodelovanje.
Nekateri mladi zaporniki nimajo niti osnovnih delovnih navad
Vodstvo zaporskega sistema opaža tudi spremembe v strukturi zaprtih oseb. Po besedah Peršeta in Narića se zaposleni vse pogosteje srečujejo s posamezniki, ki imajo težave z osnovnimi vsakodnevnimi navadami, samodisciplino in vključevanjem v organizirano delo.
Perše je opozoril, da je pri nekaterih zaprtih osebah že vzpostavitev osnovnega dnevnega ritma pomemben dosežek. Kot primer je navedel posameznike, pri katerih je uspeh že to, da zjutraj vstanejo ob določeni uri in se udeležijo zajtrka.
Takšne težave lahko pomembno vplivajo na izvajanje programov resocializacije. Oseba, ki nima vzpostavljenih delovnih navad, se težje vključuje v izobraževanje, usposabljanje ali redno delo. Zato morajo strokovni delavci pogosto začeti pri osnovnih življenjskih spretnostih in postopoma graditi zahtevnejše cilje.
Narić je ob tem opozoril, da so nekateri zaprti posamezniki bolj impulzivni in zahtevnejši za obravnavo. Delo z njimi zato zahteva potrpežljivost, strokovno usposobljenost in sposobnost učinkovitega komuniciranja.
Po njegovih besedah je prav komunikacija eno najpomembnejših orodij zaposlenih pri preprečevanju in reševanju konfliktov. Ustrezno ravnanje lahko prepreči stopnjevanje napetosti in zmanjša potrebo po uporabi prisilnih sredstev.
Varnejši prostori lahko zmanjšajo tveganja, ne morejo pa odpraviti vseh težav
Novi zapor v Dobrunjah je zasnovan tako, da omogoča boljši pregled nad dogajanjem, sodobnejše varnostne postopke in primernejše pogoje za delo. V primerjavi z dotrajano Povšetovo so možnosti za organizacijo dejavnosti in ločevanje posameznih skupin zaprtih oseb bistveno boljše.
Takšna zasnova lahko prispeva k zmanjšanju varnostnih tveganj in bolj urejenemu vsakodnevnemu delu. Pomembna je tudi za zaposlene, ki morajo v zaporu zagotavljati red, obravnavati konflikte in se odzivati na nepredvidljive dogodke.
Vendar sodobna infrastruktura ne more nadomestiti človeškega dejavnika. Pravosodni policisti in drugi zaposleni morajo znati prepoznavati nevarne situacije, pravočasno ukrepati in uporabljati ustrezne komunikacijske ter strokovne pristope.
Pri delu z zaprtimi osebami se prepletajo varnostni, psihološki in socialni izzivi. Nekateri posamezniki imajo težave z obvladovanjem čustev, drugi z upoštevanjem pravil ali vzpostavljanjem odnosov. Zato je pomembno, da imajo zaposleni poleg ustreznih prostorov tudi dovolj časa, znanja in podpore za kakovostno delo.
Perše in Narić sta v pogovoru poudarila, da so varni delovni pogoji temelj uspešnega delovanja zapora. Če so zaposleni preobremenjeni ali jih je premalo, se lahko to odrazi tako na varnosti kot na kakovosti obravnave zaprtih oseb.
V Dobrunjah načrtujejo tudi delovanje sodne dvorane
Ena od pomembnih novosti novega zaporskega kompleksa je tudi sodna dvorana, ki naj bi začela delovati v prihodnje. Njena uporaba bi lahko zmanjšala potrebo po prevozih pripornikov in obsojencev na posamezne sodne obravnave zunaj zavoda.
Prevozi zaprtih oseb so namreč organizacijsko in varnostno zahtevni. Zahtevajo sodelovanje pravosodnih policistov, ustrezna vozila in natančno načrtovanje, zlasti kadar gre za osebe z večjim varnostnim tveganjem.
Možnost izvajanja določenih sodnih postopkov znotraj zaporskega kompleksa bi lahko zato prispevala k učinkovitejši organizaciji dela in zmanjšanju obremenitev zaposlenih.
Hkrati bi takšna ureditev lahko olajšala sodelovanje med zaporskim sistemom in pravosodnimi organi. Vendar bo dejanski učinek odvisen od tega, katere postopke bo mogoče izvajati v novi dvorani in kako bo organizirano njeno delovanje.
Gre za še en primer, kako lahko sodobna infrastruktura vpliva na vsakodnevno delo ustanove, če je ustrezno povezana z organizacijo in kadrovskimi zmogljivostmi.
Milijonska investicija, pred katero je še pomemben preizkus
Novi zapor v Dobrunjah je ena največjih državnih investicij na področju pravosodja. Njegova gradnja je bila namenjena odpravljanju dolgoletne prostorske stiske, izboljšanju varnosti in zagotavljanju primernejših pogojev za prestajanje kazni ter delo zaposlenih.
Po prvem mesecu delovanja je jasno, da so se bivalne razmere zaprtih oseb občutno izboljšale. Sodobnejši prostori omogočajo tudi drugačno organizacijo dela, vendar so se hkrati pokazali izzivi pri uporabi tehničnih sistemov in zagotavljanju zadostnega števila zaposlenih.
Pomemben preizkus bo postopno zapolnjevanje preostalih postelj. Z večjim številom zaprtih oseb se bodo povečale tudi potrebe po varovanju, strokovni obravnavi, zdravstveni oskrbi, izobraževanju in drugih dejavnostih.
Vodstvo URSIKS zato opozarja, da mora nadaljnji razvoj spremljati ustrezna kadrovska politika. Povečano zanimanje za poklic pravosodnega policista je spodbudno, vendar bo treba zagotoviti tudi dolgoročno stabilnost zaposlovanja in primerne delovne pogoje.
Ob tem ostaja pomembno vprašanje resocializacije. Uspeh zaporskega sistema se namreč ne meri samo po tem, koliko ljudi lahko sprejme ali kako učinkovito zagotavlja varnost, temveč tudi po tem, ali zaprte osebe pripravlja na odgovorno življenje po prestani kazni.
Dobrunje so po desetletjih prostorske stiske prinesle pomemben premik za slovenski zaporski sistem. Toda prvi mesec je pokazal, da nova stavba sama po sebi ne more rešiti vseh težav. Za uspešno delovanje bodo poleg sodobnih prostorov potrebni predvsem dovolj številni, ustrezno usposobljeni in motivirani zaposleni.
