Tragična smrt Kristiana Josipa Periša v zagrebški psihiatrični bolnišnici Sveti Ivan je sprožila val razkritij, pričevanj in zahtev po odgovornosti, ki vse bolj presega meje ene zdravstvene ustanove. Medtem ko hrvaška javnost spremlja kazensko preiskavo in nova pričevanja o domnevnem nasilju nad pacienti, je pozornost pritegnil tudi javni nastop zdravstvenega delavca Karla Međimurca.
V videoposnetku je spregovoril o Periševem primeru in kritično obravnaval ravnanje svojih kolegov iz zdravstvenih vrst. Njegov nastop odpira vprašanje, ki je po zadnjih razkritjih postalo še posebej pomembno: kaj se zgodi, ko zaposleni v zdravstvenem sistemu opazijo nepravilnosti, in kdo je pripravljen o njih spregovoriti?
Ko kritika ne prihaja več samo od pacientov in njihovih družin
Zgodba Kristiana Josipa Periša je na Hrvaškem sprožila razpravo, ki se ne ustavlja več zgolj pri ugotavljanju odgovornosti za njegovo smrt. V ospredje prihajajo tudi vprašanja, kako se zdravstvene ustanove odzivajo na opozorila, kakšen nadzor imajo nad zaposlenimi in ali lahko pacienti ter njihovi svojci zaupajo, da bodo morebitne nepravilnosti pravočasno obravnavane.
Posebno pozornost je v soboto, 14. novembra, vzbudila objava videoposnetka Karla Međimurca, ki ga slovenski portal Pokukaj24 predstavlja kot zdravstvenega delavca. Po navedbah portala je Međimurec javno spregovoril o Periševem primeru, pri tem pa ni prizanesel niti ravnanju kolegov iz zdravstvenih vrst.
Njegov nastop je pomemben predvsem zaradi položaja, iz katerega prihaja kritika. Doslej so bile v javnosti najbolj slišane družine pacientov, njihovi odvetniki in ljudje, ki so opisovali lastne izkušnje z zdravljenjem. Ko se v razpravo vključijo tudi zdravstveni delavci, se odpre dodatno vprašanje: ali stroka sama dovolj odločno opozarja na ravnanja, ki niso skladna z njenim poslanstvom?
Pri tem ne gre za obsojanje vseh zaposlenih v zdravstvu. Nasprotno, prav zdravstveni delavci, ki svoje delo opravljajo odgovorno, imajo lahko pomembno vlogo pri prepoznavanju nevarnih praks. Njihovo strokovno znanje in poznavanje postopkov sta lahko ključna pri razumevanju, kdaj je bilo ravnanje s pacientom upravičeno in kdaj so bile prekoračene dovoljene meje.
Karlo Međimurec opozoril na ravnanje zdravstvenih kolegov
Po poročanju portala Pokukaj24 je Karlo Međimurec v javnem videonastopu kritično spregovoril o dogajanju, povezanem s Kristianom Perišem, ter odprl vprašanja poklicne etike in odgovornosti zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Posebej je izpostavljena njegova kritika ravnanja ljudi iz lastne stroke.
Takšen nastop pritegne pozornost, ker zdravstveni delavci pri svojem delu pogosto delujejo v tesno povezanih ekipah. Medsebojno zaupanje in sodelovanje sta nujna za kakovostno obravnavo pacientov, vendar ne smeta pomeniti, da zaposleni spregledajo ravnanja, ki bi lahko ogrožala zdravje ali življenje ljudi.
Prav tu se odpira vprašanje razlike med stanovsko solidarnostjo in odgovornostjo. Solidarnost med sodelavci je lahko pomembna v zahtevnih delovnih razmerah, vendar ne more biti opravičilo za prikrivanje nasilja, neustreznih postopkov ali drugih kršitev. Če zaposleni zazna nevarno ravnanje, mora imeti možnost, da nanj opozori, ne da bi se moral bati neupravičenih povračilnih ukrepov.
Međimurčev javni nastop je zato mogoče razumeti kot del širše razprave o odgovornosti zdravstvenih delavcev. Pri tem pa ostaja pomembna razlika med njegovimi javnimi opozorili in neposrednim pričevanjem o dogodku. Ni namreč potrjeno, da je bil zaposlen v bolnišnici Sveti Ivan ali da je bil osebno navzoč pri Periševi obravnavi.
Vsebino njegovih opozoril je zato treba obravnavati kot javno kritiko, ne kot že dokazano razkritje dodatnih kaznivih dejanj.
Perišev primer je odprl vrata novim pričevanjem
Da zgodba presega en sam tragični dogodek, kažejo tudi nova pričevanja, ki so jih v zadnjih dneh objavili hrvaški mediji. Hrvaška televizija RTL je po smrti Kristiana Periša poročala o navedbah številnih nekdanjih pacientov psihiatrične bolnišnice Sveti Ivan, ki so opisovali domnevno nasilje, poniževanje in neustrezno ravnanje med zdravljenjem.
Po poročanju RTL se je oglasilo približno 70 ljudi s pričevanji o izkušnjah v isti ustanovi. Med očitki so navedbe o udarcih, neprimerni uporabi fizične sile, prisilnem dajanju zdravil in ponižujočem ravnanju s pacienti. Gre za resne navedbe, ki zahtevajo preverjanje, saj posamezna pričevanja sama po sebi še ne dokazujejo kazenske odgovornosti zaposlenih.
Toda že dejstvo, da so se po odmevni smrti začeli oglašati številni ljudje, je pomembno. Odpira vprašanje, ali so nekateri pacienti o svojih izkušnjah doslej molčali zaradi strahu, nezaupanja ali prepričanja, da njihovih opozoril nihče ne bo obravnaval.
Psihiatrični pacienti so lahko v posebno ranljivem položaju. Med hospitalizacijo so pogosto odvisni od zdravstvenega osebja, v nekaterih primerih pa je njihovo gibanje omejeno. Prav zato je nujno, da imajo na voljo učinkovite in dostopne poti za prijavo nepravilnosti.
Pričevanja, ki prihajajo v javnost, še ne pomenijo, da so bili vsi očitki potrjeni. Pomenijo pa, da se pristojne ustanove soočajo z vprašanji, na katera bodo morale odgovoriti s preverljivimi ugotovitvami in ne zgolj s splošnimi zagotovili o varnosti pacientov.
Kaj se zgodi, ko zaposleni opazi nepravilnosti?
Ena najpomembnejših tem, ki jih odpira Međimurčev nastop, je položaj zaposlenih, ki želijo opozoriti na morebitne kršitve. V zdravstvenih ustanovah so odnosi med sodelavci pogosto tesni, delo pa poteka v izmenah in pod časovnim pritiskom. Zaposleni so pri obravnavi pacientov odvisni drug od drugega, zato je medsebojno zaupanje pomembno.
Toda v takšnem okolju se lahko pojavi tudi pritisk, naj se o težavah ne govori zunaj ustanove. Zaposleni, ki opozori na nepravilnost, se lahko znajde v neprijetnem položaju, zlasti kadar se njegovo opozorilo nanaša na sodelavce ali nadrejene.
Zato je pomembno, da zdravstvene ustanove ne zagotavljajo samo pravil za obravnavo pacientov, temveč tudi varne postopke za prijavljanje kršitev. Ti morajo omogočati, da se opozorila preverijo strokovno, nepristransko in brez neupravičenega pritiska na prijavitelja.
Pri tem je treba razlikovati med dobronamernim opozarjanjem na nepravilnosti in neutemeljenimi obtožbami. Vsak zaposleni ima pravico do poštene obravnave, prav tako pa imajo pacienti pravico, da se resni sumi nasilja ali zanemarjanja ne prezrejo.
Prav zato javni nastopi zdravstvenih delavcev odpirajo širšo razpravo o tem, ali notranji nadzorni mehanizmi delujejo dovolj učinkovito. Če ljudje ocenijo, da bodo njihove prijave ostale brez odziva, se lahko odločijo za javno opozarjanje. Toda za dolgoročno zaščito pacientov je pomembno predvsem, da se morebitne kršitve odkrijejo in obravnavajo že znotraj pristojnih postopkov.
Inšpekcija je nepravilnosti že ugotovila
Razprava o odgovornosti v zagrebški bolnišnici ne temelji samo na javnih pričevanjih. Hrvaško ministrstvo za zdravstvo je po Periševi smrti izvedlo izredni inšpekcijski nadzor, ki je ugotovil nepravilnosti pri izvajanju in dokumentiranju telesnega oviranja pacienta.
Inšpektorji so opozorili tudi na pomanjkljivosti pri usposabljanju zaposlenih za obravnavo močno vznemirjenih pacientov. Takšna usposabljanja so pomembna, ker morajo zdravstveni delavci v zahtevnih okoliščinah znati zaščititi pacienta, sebe in druge navzoče, ne da bi uporabili nedopustno silo.
Ugotovitve inšpekcije kažejo, da so obstajale pomanjkljivosti, za katere je odgovorna tudi organizacija dela v ustanovi. Prav zato se vprašanje odgovornosti ne more ustaviti samo pri posameznikih, ki so neposredno sodelovali pri obravnavi pacienta.
Vodstvo zdravstvene ustanove mora zagotavljati ustrezne postopke, nadzor nad njihovim izvajanjem in pravočasno ukrepanje ob nepravilnostih. Če se izkaže, da so bili opozorilni znaki prezrti, je treba ugotoviti, zakaj se to ni pravočasno odrazilo v ukrepih.
Direktorica klinike Sveti Ivan Majda Grah je 12. novembra odstopila. Štirje zdravstveni tehniki so zaradi suma posebno hudega umora v preiskovalnem priporu, njihova kazenska odgovornost pa še ni pravnomočno ugotovljena.
Ti dogodki so pomemben del ozadja sedanje javne razprave. Kažejo, da so se po smrti pacienta začeli tako kazenski kot nadzorni postopki, ki bodo morali razjasniti ravnanje posameznikov in delovanje ustanove.
Ali lahko pacienti in njihove družine zaupajo sistemu?
Zaupanje je temelj odnosa med pacientom in zdravstvenim delavcem. Človek, ki poišče zdravstveno pomoč, mora verjeti, da bo obravnavan strokovno, spoštljivo in varno. To velja za vse zdravstvene ustanove, še posebej pa za tiste, v katerih so pacienti zaradi svojega stanja ali omejitev gibanja močno odvisni od drugih.
Ko se pojavijo sumi nasilja, neustreznega zdravljenja ali prikrivanja nepravilnosti, je zaupanje lahko resno omajano. Posledice ne prizadenejo samo ljudi, ki so neposredno vključeni v posamezen primer, temveč lahko vplivajo tudi na druge paciente in njihove družine.
Zato je odziv pristojnih ustanov tako pomemben. Pacienti in svojci potrebujejo jasna pojasnila, učinkovite možnosti za vložitev pritožb in zagotovilo, da bodo njihova opozorila resno obravnavana.
Hkrati je treba paziti, da zaradi ravnanj posameznikov ne bi neupravičeno obsojali celotne zdravstvene stroke. V bolnišnicah vsak dan delajo številni ljudje, ki svoje delo opravljajo odgovorno in predano. Prav v njihovem interesu je, da se nepravilnosti odkrijejo in da obstajajo jasna pravila, ki ščitijo paciente ter zaposlene.
Javna kritika, kakršno je po poročanju portala Pokukaj24 izrazil Karlo Međimurec, zato ni nujno napad na zdravstveno stroko. Lahko je tudi opozorilo, da je treba ugled stroke graditi na odgovornosti in preglednosti, ne na molku ob resnih očitkih.
Zid molka se lahko poruši šele, ko ljudje dobijo možnost spregovoriti
V zadnjih dneh se je razprava o dogajanju v zagrebški psihiatrični bolnišnici občutno razširila. Poleg kazenske preiskave so se pojavila pričevanja nekdanjih pacientov, odzivi strokovnih organizacij in javni nastopi posameznikov iz zdravstvenih vrst.
Vsak od teh odzivov odpira drugačen del istega vprašanja. Pacienti opozarjajo na svoje izkušnje, družine zahtevajo odgovore, zdravstveni delavci pa lahko prispevajo strokovni pogled na ravnanje kolegov in delovanje ustanov.
Da bi takšna opozorila prinesla spremembe, pa samo javna razprava ne bo dovolj. Potrebni bodo natančni nadzori, preverjanje posameznih navedb, odgovornost za dokazane kršitve in izboljšanje postopkov, ki morajo paciente varovati pred nevarnim ravnanjem.
Prav tako bo pomembno ugotoviti, ali so bili v preteklosti podani opozorilni znaki in kako so se nanje odzvale pristojne ustanove. Če so bila opozorila prezrta, mora biti jasno, zakaj se je to zgodilo in kako preprečiti ponavljanje takšnih primerov.
Međimurčev nastop je v tem okviru eden od javnih odzivov, ki kažejo, da se razprava o odgovornosti vse bolj seli tudi med zdravstvene delavce. Ali bo to prineslo trajne spremembe, bo odvisno od ravnanja vodstev ustanov, nadzornih organov in pravosodja.
Kristianova smrt je sprožila razpravo, ki je ni več mogoče prezreti
Tragični primer Kristiana Josipa Periša je postal povod za širše soočenje z vprašanji varnosti pacientov, uporabe prisilnih ukrepov in odgovornosti v zdravstvenih ustanovah. Po njegovi smrti so se začeli oglašati ljudje, ki opisujejo svoje izkušnje, in posamezniki, ki opozarjajo na ravnanje zdravstvenega osebja.
Javni nastop Karla Međimurca je del tega dogajanja. Njegova kritika kolegov odpira vprašanje, ali je zdravstveni sistem pripravljen prisluhniti tudi opozorilom iz lastnih vrst ter jih obravnavati brez nepotrebnega prikrivanja in obrambnih odzivov.
Toda resničen premik ne bo odvisen od števila objavljenih videoposnetkov ali odmevnosti posameznih izjav. Pokazal se bo v tem, ali bodo pristojni organi temeljito preverili očitke, ali bodo ugotovljene nepravilnosti odpravljene in ali bodo pacienti v prihodnje bolje zaščiteni.
Kristian Josip Periš je postal simbol razprave, ki sega daleč prek njegove osebne tragedije. Njegova smrt je spodbudila ljudi, da so začeli javno govoriti o izkušnjah in vprašanjih, ki jih prej morda niso želeli ali mogli izpostaviti. Zdaj je na pristojnih ustanovah, da na ta opozorila odgovorijo z dejanji.
Spletno uredništvo
