Cene hrane v Sloveniji so se v zadnjih petih letih zvišale za približno 35 odstotkov. Nekatera živila so se podražila še precej bolj, medtem ko rast plač ni povsem sledila podražitvam vsakodnevnih nakupov. Toda ob uradnih statističnih podatkih se odpira še drugo vprašanje: zakaj se številni Slovenci še vedno odpravljajo po živila v Italijo, kjer lahko za nekatere enake izdelke plačajo občutno manj?
Evropska statistika kaže, da sta povprečni ravni cen hrane v obeh državah skoraj enaki, primerjave trgovskih polic pa razkrivajo precej drugačno sliko. Razlika se skriva predvsem v tem, kaj kupujemo, kje nakupujemo in koliko na koncu dejansko plačamo na blagajni.
Podatek, da se je hrana v Sloveniji v petih letih podražila za približno tretjino, pove veliko o spremembah življenjskih stroškov. Toda za gospodinjstvo, ki mora vsak teden napolniti hladilnik, je pomembnejše vprašanje, koliko denarja potrebuje danes in koliko ga po nakupu še ostane za druge obveznosti.
V oddaji 24UR Inšpektor so na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije predstavili obsežne podražitve posameznih skupin živil. Sadje in oreščki so se v obravnavanem obdobju podražili za 62 odstotkov, goveje in telečje meso za 67 odstotkov, posebej izrazita pa je bila rast cen svežih agrumov, ki je dosegla 176 odstotkov.
Čeprav se je rast cen hrane v zadnjem letu umirila, to še ne pomeni, da so se živila vrnila na nekdanjo cenovno raven. Umirjanje inflacije namreč pomeni predvsem počasnejše podražitve, ne pa nujno pocenitev izdelkov.
Za kupca je razlika bistvena. Če se izdelek najprej podraži z dveh na tri evre, nato pa se njegova cena ne spremeni, statistika v naslednjem obdobju ne zazna nove podražitve. Kupec pa zanj še vedno plačuje polovico več kot pred prvotnim zvišanjem.
Statistika pravi, da so cene podobne. Kaj pa nakupovalni račun?
Po podatkih SURS in Eurostata je bila leta 2025 povprečna raven cen hrane in brezalkoholnih pijač v Sloveniji približno enaka kot v Italiji. Obe državi sta bili za okoli odstotek nad povprečjem Evropske unije.
Na prvi pogled bi to pomenilo, da se nakupovanje čez zahodno mejo zaradi cen hrane ne izplača posebej. Toda statistični kazalniki zajemajo širok izbor izdelkov in uporabljajo metodologijo, namenjeno primerjavi splošnih cenovnih ravni med državami.
Potrošnik nakupuje drugače. Ne kupuje statističnega povprečja, temveč konkretno mleko, testenine, kavo, meso, sadje, zelenjavo in čistila. Pogosto izbira med določenimi blagovnimi znamkami, spremlja akcije in se odloča za trgovino, kjer lahko z istim zneskom kupi največ.
Prav zato se lahko uradna primerjava cenovnih ravni in izkušnja posameznega kupca razlikujeta, ne da bi bila katera od njiju nujno napačna.
Posebej izrazito se to pokaže v obmejnih krajih, kjer lahko prebivalci Nove Gorice, Goriške, Krasa ali Obale izbirajo med trgovinami v dveh državah. Za nekatere je italijanska trgovina oddaljena le nekaj kilometrov, zato dodatni stroški poti niso primerljivi s stroški nekoga, ki bi se na nakupovanje odpravil iz osrednje Slovenije.
Primerjava več tisoč izdelkov: Italija cenejša v večini kategorij
Zanimive podatke ponuja spletna platforma Compare NedosTavka, ki primerja cene enakih izdelkov v različnih državah na podlagi njihovih črtnih kod.
Po primerjavi, posodobljeni 8. novembra 2026, je bilo med Slovenijo in Italijo primerjanih približno 3.700 enakih izdelkov iz več kot 360 trgovin. Italija je imela nižje cene v 16 od 18 obravnavanih kategorij.
Pri kruhu in pekovskih izdelkih so bile ugotovljene razlike približno 28 odstotkov v korist Italije, pri oljih, kisu in omakah okoli 26 odstotkov, pri kavi in čaju 24 odstotkov, pri testeninah, žitih in sladkorju pa 23 odstotkov. Pri mleku in jajcih je razlika znašala približno 22 odstotkov.
Še večja razlika je bila pri gospodinjskih čistilih in izdelkih za dom, kjer je platforma izračunala približno 43 odstotkov nižje cene v Italiji.
Vendar teh številk ni mogoče neposredno prenesti na vsak nakup. Platforma primerja najnižje zaznane cene posameznih izdelkov v zadnjih šestih mesecih, podatki pa prihajajo iz različnih trgovin in mest. To ni enako nakupu vseh izdelkov v eni trgovini na isti dan.
Kljub temu primerjava kaže, da razlike pri konkretnih izdelkih obstajajo in da se lahko pri skrbno načrtovanem nakupu seštejejo v občuten prihranek.
Košarica za 100 evrov: Kaj pomeni 15 ali 20 odstotkov razlike?
Za predstavo, kaj razlike v cenah pomenijo za družinski proračun, si lahko pomagamo s preprostim izračunom.
Če gospodinjstvo za določen izbor živil v Sloveniji porabi 100 evrov, bi enak nakup ob 15 odstotkov nižjem računu v Italiji stal 85 evrov. Pri 20 odstotkov nižjem računu bi plačalo 80 evrov.
Ponazoritev možnega prihranka pri enaki košarici:
| Račun v Sloveniji | 10 % nižji račun | 15 % nižji račun | 20 % nižji račun | |
|---|---|---|---|---|
| 50 € | 45 € | 42,50 € | 40 € | |
| 100 € | 90 € | 85 € | 80 € | |
| 150 € | 135 € | 127,50 € | 120 € | |
| 200 € | 180 € | 170 € | 160 € |
Gre za računske primere, ne za izmerjene cene določene košarice v slovenskih in italijanskih trgovinah. Dejanski prihranek je odvisen od izbranih izdelkov, njihovih cen in morebitnih akcij.
Toda učinek na družinski proračun je lahko pomemben. Če bi gospodinjstvo pri enem tedenskem nakupu prihranilo 15 evrov, bi to v štirih tednih pomenilo 60 evrov, v enem letu z 52 takšnimi nakupi pa 780 evrov, še pred upoštevanjem stroškov prevoza.
Pri gospodinjstvih, ki morajo vsak mesec skrbno razporejati denar med hrano, položnice, stanovanjske stroške in druge obveznosti, takšna razlika ni zanemarljiva.
Primerjavo na terenu so opravili tudi slovenski novinarji
Da vprašanje cenejših nakupov v Italiji ni zgolj stvar občutka, je pokazala tudi terenska primerjava, ki jo je spomladi opravil Siol.net.
Novinarji so 28. aprila 2026 obiskali trgovine v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem ter popisali cene primerljivih izdelkov. V vsaki državi so preverili tri trgovine, pri čemer so izbirali enake ali primerljive trgovske verige in formate prodajaln.
Med trgovinami so bili Lidl, italijanski Ipercoop in Despar ter primerljive trgovine v Sloveniji in na Hrvaškem. Pri primerjavi so ločevali redne in akcijske cene.
Nekateri kupci, ki so jih srečali v Italiji, so ocenili, da za svojo običajno nakupovalno košarico plačajo približno 30 odstotkov manj kot v Sloveniji. To so bile njihove ocene prihrankov, ne ugotovitev, ki bi veljala za vse izdelke ali vse trgovine.
Poročanje je opozorilo tudi na pomembno razliko med posameznimi gospodinjstvi. Za nekoga, ki v Italiji že opravlja druge obveznosti, je nakup živil lahko smiseln dodatek poti. Za kupca, ki bi moral zaradi trgovine prevoziti več deset kilometrov, pa lahko stroški goriva izničijo velik del prihranka.
Zakaj je lahko ista blagovna znamka na drugi strani meje cenejša?
Pri primerjanju cen se pogosto pojavi vprašanje, kako je mogoče, da je povsem enak izdelek istega proizvajalca v eni državi občutno cenejši kot v drugi.
Na končno maloprodajno ceno vpliva več dejavnikov. Med njimi so nabavni pogoji trgovca, obseg prodaje, konkurenca, stroški logistike, poslovna strategija in višina trgovske marže. Pomembne so tudi razlike v davčnih stopnjah in promocijskih akcijah.
Italijanski trg je bistveno večji od slovenskega, kar lahko posameznim trgovskim verigam omogoča drugačne nabavne pogoje in večje prodajne količine. Toda večji trg sam po sebi še ne zagotavlja nižjih cen vseh izdelkov.
Trgovci lahko nekatere zelo prepoznavne izdelke prodajajo po posebej konkurenčnih cenah, saj z njimi privabljajo kupce. Pri drugih izdelkih so lahko razlike manjše ali celo obrnjene.
Zato je za potrošnika najpomembnejša primerjava celotnega nakupa. Cenejša kava ali testenine še ne pomenijo nujno, da bo tudi končni račun nižji, če so drugi izdelki dražji.
Slovenski kmetje in predelovalci se soočajo z drugačno platjo podražitev
Visoke cene v trgovinah pa ne pomenijo, da imajo kmetje in proizvajalci hrane zaradi njih tudi večji zaslužek.
V oddaji 24UR Inšpektor so predstavili kmetijo Lipoglav, kjer na približno 15 hektarjih pridelujejo jabolka, hruške in orehe. Mladi kmet Stojan Lipoglav je pojasnil, da stroške pridelave zvišujejo delo, energija, embalaža, prevoz, gnojila in zaščitna sredstva.
Zaradi letošnje suše je bil pridelek po njegovih besedah približno za polovico manjši, strošek pridelave kilograma jabolk pa je ocenil na 45 do 65 centov.
Tudi živilska industrija opozarja na višje stroške. V Ljubljanskih mlekarnah, ki po podatkih iz oddaje letno odkupijo približno 223 milijonov litrov mleka od 2.100 slovenskih kmetov, so navedli rast stroškov energije in embalaže.
Vse to vpliva na ceno izdelka, vendar potrošnik na trgovski polici praviloma ne vidi, kolikšen delež plačanega zneska prejme kmet, koliko predelovalec in koliko trgovec.
Prav preglednost razdelitve končne cene bi bila pomembna za razumevanje, zakaj se živila dražijo in kje v prehranski verigi nastajajo največje razlike.
Plače so rasle, a ne dovolj, da bi izničile vse podražitve
Po podatkih, predstavljenih v oddaji 24UR Inšpektor, se je povprečna neto plača med letoma 2021 in 2025 zvišala s približno 1.270 na 1.602 evra. To pomeni okoli 26-odstotno nominalno rast.
V istem obdobju pa so se cene hrane zvišale za približno 35 odstotkov. Če primerjamo zgolj ti dve spremembi, je hrana glede na povprečno neto plačo postala manj dostopna.
Razliko ponazori preprost primer. Če je gospodinjstvo pred petimi leti za določen izbor hrane porabilo 300 evrov, bi ob 35-odstotni podražitvi zanj danes plačalo 405 evrov. Povprečna plača se je medtem zvišala za manjši odstotek.
Toda povprečje ne pove vsega. Gospodinjstva z nižjimi prihodki običajno večji delež denarja porabijo za osnovne življenjske potrebščine. Zato jih podražitve hrane prizadenejo izraziteje kot gospodinjstva z višjimi prihodki.
Poleg hrane so se v zadnjih letih zvišali tudi številni drugi stroški. Po podatkih iz oddaje so se najemnine stanovanj podražile za skoraj 58 odstotkov, trdna goriva za 74 odstotkov, letalski potniški prevoz pa za 77 odstotkov.
Ko gospodinjstvo poravna stanovanjske stroške, energijo, prevoz in druge nujne izdatke, je denarja za hrano in preostale nakupe lahko bistveno manj, kot bi sklepali samo iz rasti povprečne plače.
Nakupovanje čez mejo: Kdaj se res izplača?
Za prebivalce zahodne Slovenije je Italija pogosto praktična nakupovalna možnost. Toda prihranka ne določa zgolj razlika med cenama na trgovski polici.
Če kupec prihrani 20 evrov, za dodatno pot pa porabi deset evrov goriva in drugih stroškov, je dejanski denarni prihranek deset evrov. Pri tem je treba upoštevati še čas, ki ga porabi za pot.
Drugače je, če ima italijansko trgovino na svoji običajni poti v službo ali če nakup opravi skupaj z drugimi opravki. Takrat so dodatni stroški poti lahko bistveno manjši.
Pomembno je tudi, ali kupec primerja enake izdelke. Liter mleka različnih blagovnih znamk, testenine različnih kakovostnih razredov ali različno pakirano meso niso vedno neposredno primerljivi. Najzanesljivejši podatek je cena na kilogram oziroma liter, ob primerljivi kakovosti in sestavi.
Dodatno pozornost zahtevajo akcijske ponudbe, kartice zvestobe in družinska pakiranja. Izdelek je lahko na prvi pogled cenejši, vendar je njegova količina manjša. Pri tem nastopi tudi pojav skrčflacije, ko proizvajalec zmanjša količino izdelka, cena pakiranja pa ostane enaka ali se zniža manj, kot se je zmanjšala vsebina.
Za realno primerjavo je zato smiselno spremljati ceno na enoto, ne samo cene na embalaži.
Potrošnika zanima, koliko mu ostane v denarnici
Slovenski statistični podatki kažejo, da so se cene hrane v zadnjih petih letih močno zvišale. Evropske primerjave kažejo, da je povprečna raven cen hrane v Sloveniji podobna italijanski. Primerjave konkretnih izdelkov pa razkrivajo, da lahko kupec na italijanskih trgovskih policah pri številnih izdelkih najde občutno ugodnejše ponudbe.
Vsi trije podatki so lahko pravilni hkrati, saj merijo različne stvari.
Za potrošnika je odločilno, koliko stane njegova običajna košarica in koliko denarja mora zanjo nameniti od mesečnega prihodka. Zato bi morala razprava o cenah hrane poleg inflacije vključevati tudi konkretne primerjave izdelkov, dostopnost hrane glede na plače in preglednost oblikovanja maloprodajnih cen.
Če gospodinjstvo pri nakupu v sosednji državi dejansko plača manj, se njegov prihranek pokaže na računu, ne glede na to, kakšna je povprečna statistična razlika med državama.
Podražitve hrane zato niso zgolj vprašanje odstotkov, temveč vsakodnevnih odločitev slovenskih gospodinjstev. In dokler bodo kupci pri primerljivih nakupih na drugi strani meje lahko občutno prihranili, bo vprašanje, zakaj za nekatere enake izdelke doma plačujejo več, ostajalo povsem upravičeno.
