Ljubljana je v zadnjih dveh desetletjih dobila prenovljeno mestno središče, urejene javne površine in številne odmevne projekte. Toda ali se je življenje njenih prebivalcev izboljšalo v enaki meri? Nekdanji finančni minister in kandidat Gibanja Svoboda za ljubljanskega župana Klemen Boštjančič opozarja, da se je mestna oblast pod vodstvom Zorana Jankovića preveč osredotočala na velike investicije in podobo prestolnice, medtem ko so vsakodnevne težave ljudi v posameznih četrtih ostajale v ozadju.
Kritičen je do prometne politike, stanovanjske nedostopnosti in odzivanja občine na pobude prebivalcev, ob tem pa priznava, da je tudi njegova stranka v preteklem mandatu premalo odločno nasprotovala nekaterim županovim projektom.
Lepo mestno središče še ne pomeni kakovostnega življenja
V intervjuju za Dnevnik je Klemen Boštjančič predstavil svojo vizijo razvoja Ljubljane, s katero se pod sloganom Ljubljana, novo poglavje podaja v župansko tekmo. Njegova osrednja kritika dosedanjega vodenja mesta se nanaša na razkorak med urejenostjo mestnega središča in razmerami v stanovanjskih naseljih, kjer prebivalci vsakodnevno opozarjajo na poškodovano infrastrukturo, prometne težave in pomanjkanje ustreznih javnih prostorov.
Boštjančič priznava, da je Zoran Janković v skoraj dvajsetih letih županovanja izvedel številne pomembne projekte in prispeval k preobrazbi prestolnice. Toda po njegovem mnenju je bila pozornost mestne oblasti prepogosto usmerjena v tisto, kar je najbolj vidno obiskovalcem, manj pa v potrebe ljudi, ki v mestu dejansko živijo.
Ob tem opozarja tudi na posledice turistične privlačnosti mestnega središča. Cene stanovanj so se močno zvišale, številne nepremičnine se uporabljajo za kratkoročno oddajanje, gostinska ponudba pa je vse bolj prilagojena obiskovalcem. Po njegovi oceni se zato del prebivalcev iz mestnega jedra postopoma umika, čeprav bi moralo biti prav kakovostno bivanje eden temeljnih ciljev mestne politike.
Razprava tako presega vprašanje, ali je Ljubljana danes lepša kot pred dvajsetimi leti. Pomembno je tudi, komu so bile posamezne spremembe namenjene, koliko stanejo in ali enakomerno izboljšujejo življenje v vseh delih prestolnice.
Dravlje kot primer težav, ki jih prenovljeno središče ne pokaže
Boštjančič je kot posebej zgovoren primer navedel Dravlje, kjer je odraščal in kjer je pred kratkim ponovno obiskal okolico tamkajšnje osnovne šole. Po njegovem opisu so ploščadi poškodovane, stopnice dotrajane, ponekod pa iz betona že gleda železo. Takšno stanje po njegovi oceni predstavlja tudi varnostno tveganje, zlasti za otroke, ki se vsakodnevno gibajo v okolici šole.
Opozoril je še na bližnji podhod pod Celovško cesto, ki se mu nekateri prebivalci po njegovih navedbah izogibajo zaradi občutka nevarnosti. V pogovorih z domačini je izvedel tudi za težave z odvrženimi injekcijskimi iglami. Jankoviću namerava zato predlagati skupen sprehod po tem delu Ljubljane, da bi se lahko neposredno seznanil z razmerami, na katere opozarjajo prebivalci.
Gre za težave, ki niso povezane z velikimi investicijami, temveč predvsem z rednim vzdrževanjem, urejanjem javnih površin in odzivnostjo občinskih služb. Podobne potrebe se pojavljajo tudi drugod po mestu. Boštjančič je posebej izpostavil Zadobrovo in Rudnik, kjer bi bilo po njegovem mnenju treba več vlagati v stare kulturne in zadružne domove. Takšni objekti so pogosto pomembna zbirališča društev, starejših in drugih prebivalcev, njihova obnova pa bi lahko neposredno izboljšala družabno življenje posameznih sosesk.
Ob tem se sprašuje o smiselnosti nekaterih novih velikih projektov, med drugim načrtovanega nordijskega centra. Po njegovem mnenju bi morala mestna oblast pred odločitvami o dragih investicijah temeljiteje pretehtati, koliko manjših, a za prebivalce pomembnih posegov bi bilo mogoče izvesti z enakimi sredstvi.
Kritika Jankovića, a tudi priznanje odgovornosti lastne stranke
Boštjančičeva kandidatura odpira zanimivo politično vprašanje. Gibanje Svoboda je namreč v iztekajočem se mandatu sodelovalo z Listo Zorana Jankovića v ljubljanskem mestnem svetu. Stranka, ki zdaj napoveduje drugačen način vodenja mesta, je bila torej del politične večine, ki je podpirala številne odločitve sedanje mestne oblasti.
Nekdanji finančni minister tega ne zanika. V pogovoru za Dnevnik je priznal, da so svetniki Gibanja Svoboda pri nekaterih projektih preveč sledili županu in da bi si sam želel več kritičnosti, predvsem pri največjih investicijah. Hkrati je poudaril, da je bilo sodelovanje med mestom in državo v preteklem mandatu pomembno za izvedbo številnih projektov, ter dodal, da so bila znotraj stranke ves čas prisotna tudi kritična stališča do Jankovićevega načina vodenja.
Prav ta okoliščina bo eno od pomembnih vprašanj prihajajoče volilne kampanje. Boštjančič napoveduje drugačne prioritete, vendar bo moral pojasniti tudi, kako bi se njegova mestna politika razlikovala od odločitev, pri katerih je sodelovala njegova stranka. Volivci bodo tako lahko presojali ne le njegove obljube, temveč tudi dosedanje delovanje Gibanja Svoboda v ljubljanski mestni politiki.
Varnost ni samo policijska statistika
Med prednostnimi nalogami svojega programa Boštjančič izpostavlja tudi varnost. Pri tem opozarja, da občutek ogroženosti ni omejen na posamezne dele Ljubljane, ampak se po njegovih ugotovitvah pojavlja v različnih četrtnih skupnostih.
Kot podlago za svoje ocene navaja analizo približno 59.000 pisem oziroma pobud občanov. Po njegovem razumevanju teh podatkov prebivalci vse pogosteje opozarjajo na težave, povezane z uporabo javnih površin, odvisnostjo od drog in občutkom nevarnosti v podhodih, parkih ter drugih prostorih. Pri tem priznava, da policijska statistika kaznivih dejanj ne kaže nujno enakega poslabšanja kot izraženi občutek varnosti. Gre za dve različni merili, ki ju je treba obravnavati ločeno.
Boštjančič meni, da bi moralo biti pri reševanju takšnih težav dejavnejše mestno redarstvo. Po njegovem prepričanju se občina ne bi smela vedno sklicevati na pristojnosti policije, saj ima tudi sama določene možnosti za urejanje ravnanja na javnih površinah. Vendar poudarja, da zgolj odstranjevanje brezdomcev ali ljudi z odvisnostmi z določenega območja ni rešitev. Zavzema se za tesnejše sodelovanje z nevladnimi organizacijami, zagotavljanje ustreznih prostorov in boljšo socialno ter zdravstveno obravnavo.
Pri tem je kot primer drugačnega pristopa omenil tudi Novo Gorico, kjer obstajajo določene oblike obravnave in zmanjševanja škode pri uporabi drog. Po njegovem mnenju mora Ljubljana razviti rešitve, ki ne bodo težav samo premikale iz ene ulice v drugo.
Avtobusi so sodobnejši, toda ali jih ljudje dovolj uporabljajo?
Posebej kritičen je Boštjančič do ljubljanske prometne politike. Opozarja, da širjenje cestnih zmogljivosti in prizadevanja za večjo pretočnost avtomobilskega prometa ne morejo dolgoročno rešiti težav mesta, v katerega se vsak dan pripelje veliko ljudi iz okoliških občin. Po njegovem mnenju bi morala Ljubljana več pozornosti nameniti javnemu potniškemu prometu in predvsem njegovi uporabnosti.
V intervjuju je navedel podatek, da se je delež uporabe Ljubljanskega potniškega prometa v približno desetih letih zmanjšal z 12,6 na osem odstotkov. Podatek izhaja iz analize, na katero se sklicuje kandidat, in kaže na potrebo po podrobnejši razpravi o potovalnih navadah prebivalcev ter metodologiji njihovega spremljanja.
Boštjančič meni, da uspešnosti javnega prevoza ni mogoče meriti samo s starostjo avtobusov, uporabo alternativnih goriv in dostopnostjo vozil. Ti cilji so pomembni, vendar po njegovem ne povedo dovolj o tem, ali lahko prebivalec dejansko hitro in zanesljivo pride do službe, šole ali zdravstvene ustanove. Zato predlaga več pozornosti kazalnikom, kot so pogostost voženj, točnost prihodov, čakalni časi in oddaljenost postajališč od stanovanjskih območij.
Nasprotuje tudi gradnji novih garažnih hiš v mestnem središču, saj meni, da bi dodatna parkirna mesta lahko spodbujala prihod avtomobilov v center. Drugače pa gleda na parkirne težave v stanovanjskih naseljih. Tam bi po njegovem mnenju občina lahko skupaj z lastniki zemljišč in obstoječih garaž iskala možnosti za gradnjo sodobnejših parkirnih objektov, namenjenih predvsem prebivalcem posameznih četrti.
Starši prosijo za počasnejši promet, občina pa njihove pobude pogosto zavrne
Ena od ugotovitev, ki jih je Boštjančič posebej izpostavil, se nanaša na prometno varnost otrok. Po analizi pobud občanov, ki jo je pregledoval, naj bi bile med najpogostejšimi zahtevami prebivalcev prav prošnje za umirjanje prometa pred šolami in vrtci.
Starši po njegovih navedbah pogosto predlagajo znižanje dovoljene hitrosti na 30 kilometrov na uro, vendar občina številne pobude zavrne ali jih preusmeri z obrazložitvijo, da je obstoječa prometna ureditev ustrezna. Boštjančič takšen odziv ocenjuje kot nezadosten, saj se po njegovem ne ukvarja dovolj z dejanskimi skrbmi staršev.
Ob tem je treba poudariti, da vsaka zahteva po spremembi prometne ureditve ne more biti samodejno upravičena in da morajo občinske službe upoštevati prometnovarnostne presoje. Toda ponavljajoče se pobude prebivalcev so lahko pomemben pokazatelj, kje ljudje zaznavajo težave in kje bi bile potrebne dodatne meritve, nadzor ali drugačne rešitve.
Stanovanja za mlade: Boštjančič kritičen tudi do Levice
Na stanovanjskem področju se Boštjančič ne razlikuje le od sedanjega ljubljanskega župana, temveč tudi od dela političnih partnerjev na državni ravni. V intervjuju je bil kritičen do stanovanjske politike Levice, ki je v prejšnjem vladnem mandatu vodila pristojni resor.
Po njegovem mnenju se je dosedanja politika preveč osredotočala na javna najemna stanovanja, namenjena predvsem socialno šibkejšim skupinam, medtem ko so zaposlene mlade družine in gospodinjstva s srednjimi dohodki pogosto ostajali brez ustreznih možnosti. Zato zagovarja širšo ponudbo cenovno dostopnih najemnih stanovanj, pri katerih bi država in občina zagotavljali zemljišča, gradnja pa bi lahko potekala tudi v sodelovanju z zasebnimi partnerji.
Njegov predlog temelji na modelu, pri katerem bi najemnina pokrivala stroške gradnje in omogočala omejen donos, s katerim bi bilo mogoče postopoma širiti stanovanjski fond. Takšno ureditev povezuje z nekaterimi značilnostmi dunajskega modela stanovanjske politike. Pri tem zagovarja obstoj obeh oblik stanovanjske oskrbe, tako socialnih kot širše dostopnih najemnih stanovanj, vendar meni, da slednjih v Ljubljani močno primanjkuje.
Kot eno od možnih lokacij za gradnjo je navedel zemljišča na območju šentviške vojašnice. Po njegovih besedah so o možnosti njihove uporabe za stanovanjsko gradnjo že potekali pogovori z ministrstvom za obrambo. Za uresničitev takšnega projekta bi bili potrebni nadaljnji dogovori o zemljiščih, prostorskih pogojih, financiranju in izvedbi.
Ob tem ostaja odprto tudi vprašanje, koliko cenovno dostopnih stanovanj bi bilo po predlaganem modelu mogoče zgraditi, v kakšnem času in po kakšnih najemninah. Prav konkretni finančni izračuni bodo pomembni pri presoji, kako izvedljive so kandidatove napovedi.
Ljubljano čaka razprava o tem, komu je mesto namenjeno
Boštjančičev nastop nakazuje, da bi lahko bila ena osrednjih tem ljubljanskih lokalnih volitev razmerje med velikimi razvojnimi projekti in vsakodnevnimi potrebami prebivalcev. Na eni strani so investicije, ki spreminjajo podobo mesta in njegovo širšo prepoznavnost, na drugi pa vzdrževanje sosesk, dostopnost stanovanj, učinkovit javni promet in urejanje javnih prostorov.
Sedanja mestna oblast lahko pri tem izpostavi številne izvedene projekte, od prenove mestnega središča do vlaganj v prometno, kulturno in drugo infrastrukturo. Boštjančič pa opozarja, da je treba rezultate takšnih vlaganj presojati tudi po njihovem vplivu na življenje ljudi zunaj najbolj obiskanih delov prestolnice.
Pomembno bo, kako bodo kandidati svoje prednostne naloge podprli s konkretnimi finančnimi načrti, časovnicami in merljivimi cilji. Prav tako bo treba razjasniti, katere težave so posledica občinskih odločitev, katere izhajajo iz državne politike in pri katerih je za učinkovite spremembe nujno sodelovanje obeh ravni oblasti.
Ljubljanska županska tekma tako odpira vprašanje, ki presega politično rivalstvo med Boštjančičem in Jankovićem: ali naj mesto v prihodnjih letih prednostno vlaga v nove velike projekte ali več sredstev nameni izboljševanju vsakdanjega življenja v svojih četrtnih skupnostih? Odgovor bodo morali kandidati ponuditi predvsem z izvedljivimi programi, ne zgolj z obljubami.
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
