V Apostolski palači v Vatikanu je v sredo potekalo srečanje, ki je združilo dva na videz zelo različna svetova – Katoliško cerkev in legendarno ameriško glasbeno sceno. Papež Leon XIV. je sprejel gosta, čigar besedila že desetletja nagovarjajo milijone ljudi, njegova ustvarjalnost pa je navdihnila celo papeževa razmišljanja o miru in jedrskem razoroževanju.
Srečanje je bilo kratko, a polno simbolike, pozornost javnosti pa so pritegnili tudi nenavadna izbira oblačil, izmenjava daril in skoraj trideset let stara zgodba, povezana z enim od papeževih predhodnikov.
Legendarni glasbenik v Apostolski palači
Posebni gost papeža Leona XIV. je bil 85-letni ameriški glasbenik, pesnik in Nobelov nagrajenec za književnost Bob Dylan, ki se trenutno mudi v Italiji v okviru svoje koncertne turneje Rough and Rowdy Ways. V sredo, 4. novembra, ga je papež sprejel na zasebni avdienci v Apostolski palači, kjer sta si izmenjala nekaj besed in simboličnih daril.
Po poročanju uradnega vatikanskega portala Vatican News je bilo srečanje kratko in sproščeno. Papež je glasbeniku podaril rožni venec, Dylan pa mu je izročil izvod svoje avtobiografije Chronicles: Volume One. Podrobnosti njunega pogovora Vatikan ni razkril, vendar je srečanje pritegnilo veliko zanimanja zaradi povezave med Dylanovo glasbo in papeževimi javnimi razmišljanji o miru.
Srečanje je pomagal organizirati jezuit Antonio Spadaro, ki deluje v vatikanskem dikasteriju za kulturo in izobraževanje. Glasbenika je spremljal skupaj z Andreo Mondo, urednikom vatikanskega časopisa L’Osservatore Romano. Spadaro je na družbenih omrežjih zapisal, da je bil dogodek zanj posebej čustven, saj je imel občutek, da je priča srečanju z zgodovinskim pomenom.
Črna kapuca sredi Vatikana pritegnila pozornost
Čeprav gre za enega najpomembnejših glasbenikov sodobnega časa, Dylan tudi ob obisku papeža ni opustil svojega prepoznavnega, nekoliko samosvojega sloga. V Apostolsko palačo je prišel oblečen v črno, s kapuco na glavi in rokavicami. Na fotografijah, ki jih je objavil Vatikan, stoji ob papežu, oblečenem v tradicionalno belo papeško oblačilo.
Prav izrazit kontrast med obema je hitro pritegnil pozornost na družbenih omrežjih. Medtem ko so nekateri poudarjali nenavadno izbiro oblačil za tako pomembno srečanje, so drugi v njej prepoznali značilno Dylanovo nepripravljenost, da bi se podrejal pričakovanjem javnosti. Glasbenik že desetletja slovi po zadržanosti do medijev in po tem, da se redko ravna po ustaljenih pravilih sveta slavnih.
Kljub nenavadnemu videzu je bilo srečanje po navedbah vatikanskih predstavnikov prijetno. Fotografije prikazujejo rokovanje in sproščen pogovor, pri čemer je Dylan tudi tokrat ostal zvest svoji prepoznavni javni podobi.
Papež je njegove besede uporabil kot opozorilo svetu
Srečanje ni bilo povsem naključno. Papež Leon XIV. je namreč že julija letos v predgovoru h knjigi o miru in razoroževanju uporabil besedilo ene od Dylanovih manj znanih protijedrskih skladb. Šlo je za pesem Go Away You Bomb, ki jo je glasbenik napisal leta 1963, v času hladne vojne in naraščajočega strahu pred jedrskim spopadom.
Pesem je posebna tudi zato, ker je Dylan ni nikoli uradno posnel ali objavil na katerem od svojih albumov. Njen izvirni rokopis so odkrili šele leta 2013, skoraj pol stoletja po nastanku. V besedilu se glasbenik neposredno obrača na atomsko bombo in izraža nasprotovanje orožju, ki ga je ustvaril človek.
Leon XIV. je te besede vključil v predgovor knjige Disarmed and Disarming: Peace Is a Gift, ki jo je izdala vatikanska založba. Z njimi je opozoril na nevarnost nove oboroževalne tekme in vse večjo grožnjo jedrskega orožja.
Povezava med papežem in Dylanom je zanimiva tudi zaradi njunega skupnega ameriškega izvora. Leon XIV., rojen kot Robert Francis Prevost, prihaja iz Chicaga, Dylan pa se je rodil v Minnesoti. Oba sta odraščala na ameriškem srednjem zahodu, čeprav v različnih življenjskih in družbenih okoliščinah. Kot je za Associated Press pojasnil Antonio Spadaro, je bil papež z Dylanovo glasbo seznanjen že v mladosti.
Pred skoraj tridesetimi leti je nastopil pred drugim papežem
Za Boba Dylana to ni bilo prvo srečanje s poglavarjem Katoliške cerkve. Septembra 1997 je nastopil na 23. nacionalnem evharističnem kongresu v Bologni, kjer je bil med obiskovalci tudi papež Janez Pavel II.
Pred približno 300.000 mladimi je izvedel več svojih skladb, med njimi znamenito Knockin’ on Heaven’s Door. Po nastopu je snel kavbojski klobuk, stopil do papeža in se z njim rokoval. Prizor je postal eden najbolj prepoznavnih trenutkov srečevanja popularne glasbe in Katoliške cerkve v devetdesetih letih.
Janez Pavel II. je takrat v nagovoru mladim uporabil tudi znamenito Dylanovo pesem Blowin’ in the Wind. Njeno vprašanje o človekovi življenjski poti je povezal s krščanskim razumevanjem iskanja resnice in smisla.
Dylanovo srečanje z Leonom XIV. tako skoraj tri desetletja pozneje predstavlja zanimivo nadaljevanje odnosa med njegovo glasbo in papeškimi razmišljanji. Oba papeža sta v različnih zgodovinskih okoliščinah posegla po besedilih istega ustvarjalca, da bi nagovorila vprašanja, ki presegajo glasbeni svet.
Od judovskih korenin do krščanskih albumov
Dylanova povezanost z verskimi temami ima dolgo in zapleteno zgodovino. Rodil se je leta 1941 kot Robert Allen Zimmerman v judovski družini v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota. V šestdesetih letih je zaslovel kot eden najvplivnejših predstavnikov ameriške folk glasbe, njegova besedila pa so postala pomemben del protestnih gibanj, boja za državljanske pravice in nasprotovanja vojni.
Konec sedemdesetih let je doživel izrazit verski preobrat in se približal evangeličanskemu krščanstvu. V tem obdobju je posnel tri albume z močno versko vsebino: Slow Train Coming leta 1979, Saved leta 1980 in Shot of Love leta 1981. Njegova odločitev je takrat presenetila številne oboževalce, saj so se besedila precej razlikovala od družbenokritičnih in osebnoizpovednih skladb, po katerih je bil znan.
Pozneje je ponovno razširil svoj glasbeni izraz, vendar verski motivi iz njegove ustvarjalnosti niso izginili. V intervjuju za Wall Street Journal leta 2022 je povedal, da se ima za vernega človeka, da bere svete spise, meditira in moli. Njegov odnos do vere je tako ostal pomemben del njegovega osebnega in umetniškega sveta, čeprav o njem v javnosti govori razmeroma redko.
Zanimivo je tudi, da je Dylan že leta 1967 na albumu John Wesley Harding objavil skladbo I Dreamed I Saw St. Augustine, v kateri se navezuje na svetega Avguština. Prav avguštinska duhovnost pa je posebej pomembna za papeža Leona XIV., ki pripada redu avguštincev.
Nobelovec, ki še vedno polni koncertne dvorane
Bob Dylan je leta 2016 prejel Nobelovo nagrado za književnost, s čimer je postal prvi glasbenik, ki mu je Švedska akademija podelila to prestižno priznanje. Nagrado je prejel za ustvarjanje novih pesniških izrazov znotraj ameriške glasbene tradicije. Njegova odločitev, da se slovesnosti v Stockholmu ne udeleži, je takrat sprožila veliko pozornosti, vendar ni zmanjšala pomena priznanja.
Kljub 85 letom ostaja koncertno aktiven. V okviru turneje Rough and Rowdy Ways nastopa po Evropi, v začetku novembra pa je imel več koncertov v Italiji. V ponedeljek je nastopil v Milanu, danes, 5. novembra, pa ga čaka koncert v rimski dvorani Palazzo dello Sport. Turneja vključuje tudi nastope v drugih italijanskih mestih, med drugim v Bologni.
Njegovi koncerti slovijo po posebnih pravilih. Obiskovalci praviloma ne smejo uporabljati mobilnih telefonov za snemanje, saj želi glasbenik ohraniti neposredno izkušnjo nastopa brez nenehnega fotografiranja in objavljanja posnetkov na družbenih omrežjih.
Srečanje, ki povezuje glasbo, vero in sporočilo miru
Srečanje Leona XIV. in Boba Dylana je bilo kratko, vendar je v njem mogoče prepoznati več simbolnih povezav. Oba prihajata iz Združenih držav Amerike, oba sta v svojem delovanju pogosto nagovarjala vprašanja človekove odgovornosti, miru in smisla življenja, predvsem pa ju povezuje prepričanje, da imajo besede moč, ki presega njihovo neposredno okolje.
Za papeža so Dylanove protivojne pesmi postale del širšega razmišljanja o nevarnostih oboroževanja, za glasbenika pa obisk Vatikana pomeni še eno nenavadno poglavje v karieri, ki traja že več kot šest desetletij.
Ob fotografijah moža v beli papeški obleki in legendarnega glasbenika s črno kapuco je tako nastal prizor, ki združuje dva različna svetova. In prav v tem je posebnost srečanja: besedila, ki so nekoč odmevala na protestih in koncertnih odrih, danes odmevajo tudi v razmišljanjih poglavarja Katoliške cerkve.
Spletno uredništvo Goriško novice
