Odstop predstojnika Urgentnega centra UKC Maribor Gregorja Prosena očitno ni zgolj kadrovska menjava na vrhu enega najpomembnejših oddelkov mariborskega kliničnega centra. Specialisti urgentne medicine so po njegovem odstopu javno opozorili, da so razmere postale kadrovsko in strokovno nevzdržne ter da lahko Maribor začne izgubljati sistem sodobne urgentne medicine, ki so ga gradili več kot desetletje.
Govorijo o prenatrpanem urgentnem centru, pomanjkanju ljudi, odhodih izkušenih sodelavcev, bolnikih, ki po končani urgentni obravnavi nimajo kam, ter odnosu do zaposlenih, zaradi katerega so morali po njihovih navedbah iskati celo pravno pomoč. Od države zahtevajo takojšen odgovor, kaj pravzaprav želi z urgentnimi centri.
Odstop Prosena je bil očitno samo vrh težav
Gregor Prosen je prejšnji teden odstopil z mesta predstojnika Urgentnega centra UKC Maribor, ki ga je vodil šest let. UKC Maribor razlogov za njegovo odločitev javno ni razkril in je zagotovil, da bo center v prehodnem obdobju deloval nemoteno ter da pacienti zaradi menjave vodstva ne bodo prikrajšani. Prosen bo v času odpovednega roka še opravljal svoje naloge, medtem pa naj bi vodstvo izvedlo postopek za imenovanje njegovega naslednika.
Toda javno pismo specialistov urgentne medicine je zgodbo postavilo v precej širši kontekst. Zdravniki njegovega odstopa ne predstavljajo kot osamljenega dogodka, temveč kot posledico oziroma opozorilni znak dolgoletnih sistemskih težav. Sami so ga opisali kot »skrajni rob« in opozorili, da bi se lahko sistem, ki so ga v Mariboru gradili več kot desetletje, začel razgrajevati bistveno hitreje, kot je nastajal. Njihovo pismo je datirano s 27. septembrom, včeraj pa ga je objavila tudi Zdravniška zbornica Slovenije.
Na urgenci bolniki, ki bi morali biti že drugje
Ena največjih težav, na katero opozarjajo zdravniki, je prenatrpanost urgentnega centra. Težava po njihovih navedbah ni samo veliko število ljudi, ki pridejo po nujno medicinsko pomoč, ampak tudi bolniki, ki so urgentno obravnavo že zaključili, vendar zaradi pomanjkanja bolniških postelj ali drugih možnosti oskrbe nimajo kam.
Posledično zdravniki in medicinske sestre na urgenci poleg svojega osnovnega dela prevzemajo naloge, ki bi jih morali opravljati drugi deli zdravstvenega ali socialnega sistema. Urgentni center tako postaja prostor, kjer se kopičijo težave celotnega sistema. To je pomembno tudi za bolnike, ki šele prihajajo na urgenco, saj zaposleni hkrati skrbijo za ljudi z akutnimi težavami in za tiste, ki bi morali biti po končani urgentni obravnavi že premeščeni drugam.
Obseg dela je velik. Prosen je že maja letos opozarjal, da mariborski urgentni center dnevno obravnava okoli 300 pacientov, ob koncih tedna pa še več. Takrat je opozoril tudi, da urgenca zunaj običajnega delovnega časa za številne ljudi postaja praktično edina dostopna točka zdravstvenega sistema. Brez širših sprememb zato po njegovih takratnih besedah ni bilo mogoče pričakovati izboljšanja razmer.
Več kot sedem nočnih izmen na mesec – poleg vodenja centra
Posebej zgovoren je podatek, ki so ga zdravniki razkrili v javnem pismu. Zaradi pomanjkanja kadra je po njihovih navedbah predstojnik mesečno opravljal več kot sedem nočnih izmen, in to poleg svojega rednega zdravniškega dela ter obveznosti, ki jih je imel kot predstojnik urgentnega centra.
Kadrovske težave pa se ne končujejo pri zdravnikih. Avtorji pisma posebej opozarjajo na medicinske sestre, zdravstvene tehnike in druge zaposlene, brez katerih urgentni center ne more delovati. Tudi med njimi so po navedbah zdravnikov prisotni pomanjkanje ljudi, velike obremenitve in velika odgovornost. Problem zato ni mogoče rešiti samo z imenovanjem novega predstojnika, če se hkrati ne spremenijo pogoji, zaradi katerih izkušeni ljudje odhajajo.
Zdravniki opozarjajo prav na to nevarnost. Specialist urgentne medicine ali izkušena medicinska sestra lahko po odhodu iz urgentnega centra delo poišče drugje, pogosto v okolju z bolj predvidljivim urnikom in manjšimi obremenitvami. Njihov odhod zato po mnenju podpisnikov pisma pomeni predvsem izgubo za urgentni center, UKC Maribor in prebivalce celotne severovzhodne Slovenije.
Zdravniki govorijo tudi o odnosu vodstva
Javno pismo pa ne govori samo o denarju, številu zaposlenih in organizaciji dela. Zdravniki so odprli tudi vprašanje odnosov znotraj ustanove. Zapisali so, da so bili v preteklosti deležni ravnanj in komunikacije, ki so jih sami doživljali kot posmehljive, omalovažujoče in ponižujoče. Ko so opozarjali na delovne pogoje, odgovornost in svoje pravice, po lastnih navedbah niso vedno dobili občutka, da jih vodstvo jemlje dovolj resno.
Gre za navedbe zdravnikov v njihovem javnem pismu in ne za neodvisno ugotovljena dejstva o ravnanju vodstva. So pa podpisniki razkrili še precej resno podrobnost: pri uveljavljanju svojih pravic naj bi prišli do točke, ko so morali poiskati pravno pomoč. Poudarjajo, da tega ne izpostavljajo zaradi osebnega obračunavanja, temveč zato, ker odnos do zaposlenih neposredno vpliva na njihovo pripravljenost, da v takšnem okolju ostanejo.
Denarja ni niti za izobraževanje
Problem ima po njihovih navedbah tudi strokovno plat. Zdravniki opozarjajo, da zaradi pomanjkanja finančnih sredstev oddelka nimajo niti ustreznih možnosti za izobraževanja. Pri urgentni medicini, kjer je treba obravnavati najtežje poškodovane in kritično bolne paciente ter se hitro odzivati na najrazličnejša življenjsko ogrožajoča stanja, je stalno strokovno izpopolnjevanje pomemben del dela.
Prav možnost strokovnega razvoja zdravniki izpostavljajo kot enega od razlogov, zaradi katerih so ljudje pripravljeni vztrajati pri zahtevnem urgentnem delu, ki vključuje noči, vikende, praznike, nepredvidljiv urnik in veliko odgovornost. Če sistem poleg velikih obremenitev ne zagotavlja niti pogojev za razvoj, se po njihovem opozorilu povečuje nevarnost nadaljnjih odhodov.
Že letos štirje fizični napadi na zaposlene
Obremenitve zaposlenih niso omejene niti na zdravstveno delo. Prosen je maja opozoril tudi na vse pogostejše nasilje nad osebjem urgence. V prvih mesecih letošnjega leta so v mariborskem urgentnem centru evidentirali štiri fizične napade, pri treh je morala posredovati policija. Zabeležili so še 25 primerov verbalnega nasilja, zaposleni pa so opozarjali, da je žalitev in zmerjanja v resnici še več, ker številnih dogodkov niti ne prijavljajo več.
Posebej izpostavljene so triažne medicinske sestre, saj so praviloma prve, s katerimi pride pacient v stik. Ob dolgih čakalnih dobah in veliki obremenjenosti centra se povečujejo tudi napetosti med pacienti in zaposlenimi. Prosen je že spomladi opozarjal, da se bodo brez sistemskih sprememb čakalne dobe še podaljševale, z njimi pa bodo naraščali tudi konflikti.
Od države zahtevajo odgovor: Kaj sploh želite od urgentnih centrov?
Zdravniki zato problema ne naslavljajo samo na vodstvo UKC Maribor. Njihova zahteva je usmerjena neposredno tudi na ministrstvo za zdravje in državo. Želijo jasno odločitev, kakšno urgentno medicino Slovenija sploh želi, katere bolnike naj urgentni centri obravnavajo, koliko ljudi potrebujejo, kakšne zmogljivosti jim bodo zagotovljene in kako bo njihovo delo financirano.
To je tudi bistvo njihovega opozorila. Če urgentni center prevzema bolnike, ki jih drugi deli zdravstvenega in socialnega sistema ne morejo sprejeti, če istočasno primanjkuje kadra in postelj ter odhajajo izkušeni zaposleni, samo reorganizacija znotraj mariborske urgence po njihovem ne more rešiti problema. Od države zato zahtevajo sistemsko odločitev, ali želi urgentno medicino razvijati kot samostojno sodobno medicinsko stroko ali jo bo pustila v vlogi prostora, kjer se rešujejo težave preostalega zdravstvenega sistema.
UKC zagotavlja, da bolniki zaradi odstopa ne bodo prikrajšani
Vodstvo UKC Maribor je po Prosenovem odstopu zagotovilo, da bo delo urgentnega centra v prehodnem obdobju potekalo nemoteno. Prosen bo do izteka odpovednega roka še opravljal svoje naloge, vodstvo pa bo medtem izvedlo postopke za imenovanje novega predstojnika. Konkretnih razlogov za njegov odstop UKC javno ni komentiral.
Toda javno pismo njegovih sodelavcev kaže, da imenovanje novega človeka na vrhu samo po sebi ne bo odgovorilo na vprašanja, ki so se zdaj odprla. Zdravniki ne opozarjajo zgolj na prazno mesto predstojnika, ampak na pomanjkanje kadra, prenatrpanost, odhajanje izkušenih ljudi, pomanjkanje denarja za strokovni razvoj in organizacijo sistema, zaradi katere urgenca prevzema vedno več nalog.
Njihovo sporočilo je zato precej resnejše od običajnega kadrovskega spora. Po več kot desetletju razvoja urgentne medicine v Mariboru opozarjajo, da so prišli do točke, ko lahko začne sistem izgubljati ljudi in znanje hitreje, kot ju je mogoče nadomestiti. Odstop Gregorja Prosena so sami označili za skrajni rob. Zdaj pričakujejo odgovor države, ali bo opozorilo vzela resno in kaj bo konkretno spremenila.
