Slovenija danes praznuje dan slovenskega športa, državni praznik, ki ni namenjen samo vrhunskim športnikom in njihovim medaljam, temveč tudi vsem, ki obujejo športne copate, sedejo na kolo, se odpravijo v hribe ali preprosto naredijo nekaj za svoje zdravje. Datum 23. september ni bil izbran naključno. Spominja na enega najpomembnejših dni slovenskega olimpizma, ko je pred 26 leti na olimpijskih igrah v Sydneyju slovenska himna prvič zazvenela v čast našim olimpijskim prvakom. Danes pa praznik ni več samo spomin na velike zmage – po vsej državi ga spremljajo športni dogodki, z njim pa se začenja tudi Evropski teden športa.
Dan slovenskega športa Slovenija kot državni praznik obeležuje od leta 2020. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je ob letošnjem prazniku poudarila, da ta pripada tako vrhunskim športnikom kot ljudem, ki se s športom ukvarjajo rekreativno. Šport po njenih besedah presega medalje, pokale in rekorde, saj ljudi uči vztrajnosti po porazih, spoštovanja tekmecev, poštenosti, discipline in odgovornosti. Posebej je izpostavila tudi otroke in mlade ter pomen okolja, v katerem je šport dostopen ne glede na starost, sposobnosti ali življenjske okoliščine.
Zakaj praznujemo prav 23. septembra?
Odgovor nas vrne v leto 2000 in na olimpijske igre v Sydneyju. Prav 23. septembra je slovenska himna prvič zazvenela v čast slovenskemu olimpijskemu prvaku. Pravzaprav kar trikrat. Rajmond Debevec je osvojil zlato olimpijsko odličje v streljanju z malokalibrsko puško v trojnem položaju, Iztok Čop in Luka Špik pa sta istega dne postala olimpijska prvaka v dvojnem dvojcu. Na ta zgodovinski trenutek je danes spomnil tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac.
Ko je Slovenija dve desetletji pozneje dobila državni praznik športa, je zato 23. september predstavljal simbolično izbiro. Od leta 2020 ga obeležujemo vsako leto, vendar praznik ni dela prost dan. Njegov namen je širši od praznovanja vrhunskih dosežkov, saj naj bi opozarjal tudi na pomen redne telesne dejavnosti, športnih društev, trenerjev, prostovoljcev in vseh drugih, ki omogočajo, da se ljudje s športom srečajo že v otroštvu in ostanejo dejavni tudi pozneje v življenju.
Slovenija praznuje z gibanjem
Današnji dan zato ne poteka samo ob poslanicah in spominjanju na športne uspehe. Olimpijski komite Slovenije s partnerji po vseh slovenskih regijah pripravlja dogodke pod skupnim imenom Nabiramo kilometre. V številnih krajih so pripravljene krožne trase, na katerih lahko udeleženci hodijo, tečejo, kolesarijo ali se vozijo s skiroji na lastni pogon, ideja pa je preprosta – praznik športa naj ljudje obeležijo predvsem tako, da se tudi sami začnejo gibati.
Po podatkih ministrstva za zdravje bodo aktivnosti potekale v več kot 50 krajih po Sloveniji, dogodki pa bodo povezani prav s skupno pobudo zbiranja oziroma nabiranja kilometrov. Številne aktivnosti niso namenjene treniranim športnikom, temveč tudi ljudem, ki se sicer gibljejo malo in bi radi našli obliko vadbe, ki bi jo lahko vključili v vsakdan. V prihodnjih dneh bodo na voljo tudi različne brezplačne vadbe športnih organizacij in zdravstvenih domov.
Pirc Musar: Šport ni samo medalja na zmagovalnem odru
Predsednica republike je v poslanici posebej poudarila povezovalno moč slovenskega športa. Ko slovenski športniki stojijo na zmagovalnih odrih in se ob njihovih uspehih dvigne slovenska zastava, se po njenih besedah pokaže, kako močno lahko šport poveže ljudi. Toda bistvo športa se ne konča pri zmagah. Pirc Musarjeva je izpostavila, da šport človeka uči, »da do cilja ni bližnjic«, pa tudi vztrajnosti, spoštovanja zmagovalnega tekmeca, poštenosti, discipline in odgovornosti.
Ob tem se je zahvalila trenerjem, športnim delavcem, učiteljem, staršem in prostovoljcem, ki pogosto ostajajo v ozadju športnih zgodb, a ustvarjajo pogoje za razvoj športnikov. Poseben poudarek je namenila otrokom in mladim, ki jim je po njenem mnenju treba zagotoviti čim več možnosti za gibanje. Šport mora biti po njenih besedah dostopen otrokom in starejšim, rekreativcem in vrhunskim športnikom ter tudi parašportnikom, hkrati pa mora ostati prostor brez nestrpnosti, zlorab, izključevanja in diskriminacije.
Bobinac: Vsak vrhunski športnik je nekje začel
Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac je ob prazniku opozoril na drugo plat slovenskih športnih uspehov. Čeprav javnost najbolj opazi medalje, rekorde in velike tekme, se pot vrhunskega športnika praviloma začne precej bolj skromno – v šoli, lokalnem društvu, klubu, telovadnici ali na domačem igrišču. Zato je po njegovih besedah pomembno ohranjati razvejan in dostopen športni sistem, v katerem imajo otroci možnost spoznati različne športe in v njih tudi vztrajati.
Bobinac je obenem poudaril, da dan slovenskega športa ni namenjen zgolj tistim, ki trenirajo v klubih ali tekmujejo. Gibanje je lahko tudi hoja v hribe, rekreativni tek, plavanje, kolesarjenje ali običajen sprehod. Ključna ideja praznika je zato precej preprosta: telesna dejavnost naj ne bo nekaj, česar se spomnimo samo ob posebnih priložnostih, ampak naj postane del vsakdanjega načina življenja.
Z današnjim dnem se začenja še Evropski teden športa
Dan slovenskega športa je obenem prvi dan Evropskega tedna športa, ki bo trajal od 23. do 30. septembra. Gre za pobudo Evropske unije, namenjeno spodbujanju redne telesne dejavnosti in odzivanju na upad deleža telesno dejavnih prebivalcev. V Sloveniji aktivnosti koordinira Olimpijski komite Slovenije, kampanjo pa spremlja slogan Bodi aktiven!
Ministrstvo za zdravje ob tem opozarja, da redna telesna dejavnost pomaga pri preprečevanju kroničnih bolezni ter pozitivno vpliva na počutje, telesno zmogljivost, mišično moč, gibljivost in ravnotežje. Posebej pomembna je pri otrocih in mladostnikih, pri katerih poleg telesnega zdravja vpliva tudi na kognitivne sposobnosti in duševno zdravje. Šport lahko mladim pomaga razvijati delovne navade, postavljati cilje, sodelovati z drugimi ter se učiti sprejemati tako zmage kot poraze.
Majhna država z velikimi športnimi zgodbami
Slovenski šport ima posebno mesto tudi zato, ker uspehi naših športnikov pogosto močno presegajo velikost države. Toda medalje, zaradi katerih Slovenija postane vidna na največjih svetovnih tekmovanjih, predstavljajo samo vrh precej širše piramide. Pod njimi so tisoči otrok v športnih društvih, trenerji, učitelji, prostovoljci, starši in rekreativci, ki morda nikoli ne bodo stali na zmagovalnem odru, a šport vseeno predstavlja pomemben del njihovega življenja. Prav to je tudi osrednje sporočilo letošnjega 23. septembra.
Dan slovenskega športa zato ni samo praznik tistih, katerih imena poznamo s televizijskih zaslonov. Je tudi praznik človeka, ki se po službi odpravi na sprehod, otroka, ki prvič stopi na igrišče, upokojenca, ki ohranja gibljivost, in rekreativca, ki se bori predvsem sam s seboj. Če so Debevec, Čop in Špik pred 26 leti sredi Sydneyja ustvarili datum, ki se je zapisal v zgodovino slovenskega športa, je današnje sporočilo precej širše: za gibanje ni treba osvojiti medalje. Dovolj je, da začnemo.
Spletno uredništvo Naša Primorska
