Nov državni praznik, ki naj bi simboliziral slovensko enotnost, je v državnem zboru sprožil vse prej kot enotno razpravo. Predlog, da 7. avgust postane dan Triglava, so podprli tudi poslanci sedanje koalicije, toda nato so koalicijske stranke z dopolnilom posegle še v poimenovanji praznikov Primorske in Prekmurja. Opozicija je protestno zapustila sejo odbora, Zveza združenj borcev za vrednote NOB in skupina poslancev pa opozarjata, da se o tako občutljivih vprašanjih zgodovinskega spomina ne bi smelo odločati brez širše razprave in mimo ljudi iz pokrajin, na kateri se praznika nanašata.
Odbor državnega zbora za gospodarstvo, delo in šport je v četrtek opravljal drugo obravnavo novele zakona o praznikih in dela prostih dnevih. Njen prvotni namen je bil precej preprost: Slovenija bi dobila nov državni praznik, 7. avgust – dan Triglava, ki ne bi bil dela prost dan.
Datum ni izbran naključno. 7. avgusta 1895 je Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil Aljažev stolp, ki je pozneje postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih narodnih simbolov. Toda Triglav je med parlamentarno razpravo kmalu stopil v ozadje. V ospredje sta prišla Prekmurje in Primorska.
Koalicija je k dnevu Triglava dodala še dve spremembi
Koalicija je namreč vložila dopolnilo, s katerim bi hkrati spremenila uradni imeni dveh že obstoječih državnih praznikov. Pri prazniku 17. avgusta bi iz sedanjega poimenovanja »priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom« črtali prvi del. Praznik bi se tako znova imenoval »združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom«.
Pri 15. septembru bi šla sprememba v drugo smer. Sedanja »priključitev Primorske k matični domovini« bi ponovno postala »vrnitev Primorske k matični domovini«. Na prvi pogled gre samo za nekaj besed, toda pri zgodovinskem spominu besede niso samo besede. »Priključitev«, »združitev« in »vrnitev« ne opisujejo istega zgodovinskega procesa na enak način in prav zato je razprava postala tako burna.
Opozicija zapustila sejo
Poslanci opozicije so koalicijskemu dopolnilu ostro nasprotovali, del seje pa protestno zapustili. Med najbolj kritičnimi je bil poslanec Svobode Lenart Žavbi, ki je opozoril predvsem na način, kako je koalicija spremembo vključila v zakonodajni postopek.
Njegov argument je postopkovni: predlog zakona, ki je prišel pred poslance, je bil namenjen uvedbi novega praznika Triglava, ne pa spreminjanju poimenovanj dveh drugih državnih praznikov. Na vprašanje dopustnosti takšnega posega je opozorila tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora, saj vsebina, povezana s praznikoma Prekmurja in Primorske, ni bila predmet prvotnega zakonskega predloga.
Prav to je postalo eno osrednjih vprašanj spora: ali je primerno skozi dopolnilo k zakonu o enem prazniku spreminjati še zgodovinsko občutljivi imeni dveh drugih praznikov, ne da bi o tem predhodno opravili samostojno in širšo razpravo?
Koalicija odgovarja: Vračamo poimenovanja iz leta 2005
Koalicija ima na drugi strani svoj argument. Poslanka NSi Iva Dimic je na seji poudarila, da predlagane spremembe niso nekaj novega, temveč pomenijo vračanje k poimenovanjem, ki jih je državni zbor sprejel leta 2005, v času prve vlade Janeza Janše.
Ko je Slovenija leta 2005 dobila oba praznika, je bil 17. avgust poimenovan »združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom«, 15. september pa »vrnitev Primorske k matični domovini«. Današnji poimenovanji sta posledica poznejših sprememb zakona.
Koalicija si torej novih imen ni izmislila, temveč želi vrniti prejšnjo terminologijo. To je pomemben del zgodbe, saj razprava zato ni samo vprašanje, ali je neko poimenovanje zgodovinsko pravilno, ampak tudi, zakaj je bilo v preteklosti spremenjeno in zakaj ga želi sedanja parlamentarna večina zdaj spremeniti nazaj.
Primorci se o eni besedi prepirajo že leta
Spor med »vrnitvijo« in »priključitvijo« Primorske ni nastal na tej seji. Gre za dolgoletno zgodovinsko in politično razpravo o tem, kateri izraz natančneje opisuje dogodke po drugi svetovni vojni in pariški mirovni pogodbi leta 1947.
Ko je državni zbor v preteklosti odločal o spremembi izraza »vrnitev« v »priključitev«, so se kresala zelo podobna mnenja kot danes. Zagovorniki »vrnitve« poudarjajo zgodovinsko in identitetno razumevanje Primorske kot slovenskega prostora, ki se je po obdobju fašizma in drugi svetovni vojni vrnil k matični domovini. Zagovorniki »priključitve« pa opozarjajo na zgodovinsko in mednarodnopravno razumevanje povojnega procesa ter na dolgoletno uporabo tega izraza na Primorskem.
Razprave so pokazale tudi, da med samimi Primorci glede poimenovanja ni popolnega soglasja. Zato bi bilo preveč poenostavljeno trditi, da celotna Primorska želi eno poimenovanje, politika v Ljubljani pa ji vsiljuje drugo.
Obstaja pa drugo, precej bolj utemeljeno vprašanje: ali bi morali biti ljudje iz regije pri takšni spremembi bistveno bolj vključeni?
Tudi pri Prekmurju ne gre samo za eno besedo
Podobno občutljiva je zgodba Prekmurja. Prvotno poimenovanje praznika iz leta 2005 je govorilo o »združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom«, pozneje pa je bilo razširjeno v današnje poimenovanje »priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom«. Sedanja koalicija želi besedi »priključitev Prekmurja« ponovno odstraniti.
Tudi tu se razprava ne vrti samo okoli jezikovne elegance. Gre za vprašanje, kaj se je avgusta 1919 zgodilo in predvsem kako želi država ta zgodovinski dogodek opisovati več kot stoletje pozneje. Za Prekmurce praznik ni zgolj zapis v zakonu, temveč je povezan z regionalno identiteto, zgodovino in spominom na združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Zato sprememba nekaj besed v zakonu lahko sproži bistveno več čustev, kot bi jih pričakovali ob običajnem zakonskem dopolnilu.
ZZB NOB in šest poslancev: Tako se o identiteti ne odloča
Prav način spreminjanja zakona je v ospredju skupnega odziva predsednika ZZB NOB Marijana Križmana in šestih poslancev. Iz Gibanja Svoboda so izjavo podprli Matej Grah, Dejan Süč in Martin Premk, iz SD pa Meira Hot, Damijan Bezjak Zrim in Matjaž Han.
Podpisniki opozarjajo, da so bile spremembe predlagane brez širše javne razprave in kljub postopkovnim opozorilom. Po njihovem bi morala biti razprava o poimenovanju praznikov, ki sta neposredno povezana z zgodovinsko identiteto dveh slovenskih pokrajin, odprta in samostojna, ne pa vključena v zakonodajni postopek, katerega prvotni namen je bil uvedba dneva Triglava.
Kritični so tudi do tega, da opozorila prekmurskih in primorskih poslancev po njihovem niso bila ustrezno upoštevana. V izjavi so zapisali, da se o njihovem spominu in odnosu do regije odloča iz Ljubljane, ne da bi ljudi iz teh okolij zares vprašali, kaj o spremembah menijo.
S tem njihov argument presega običajen spor med koalicijo in opozicijo. Odpira namreč vprašanje, kdo bi moral imeti največ besede pri poimenovanju praznika neke pokrajine – državni zbor kot zakonodajalec, zgodovinska stroka, lokalne skupnosti ali predvsem ljudje, katerih zgodovino naj bi praznik predstavljal.
Pred odločanjem DZ želijo skupno stališče Primorcev in Prekmurcev
Nasprotniki sprememb se ne nameravajo ustaviti pri razpravi na odboru. Podpisniki izjave so napovedali sestanek poslank in poslancev s Primorske in Prekmurja, na katerem želijo oblikovati jasno in skupno stališče še pred obravnavo točke na seji državnega zbora.
Prav ta sestanek bi lahko pokazal, ali bo spor ostal predvsem na ravni koalicije in opozicije ali pa bo dobil izrazitejšo regionalno razsežnost. Če bi se glede načina spreminjanja poimenovanj povezali poslanci iz obeh regij ne glede na strankarsko pripadnost, bi razprava dobila povsem drugačno politično težo.
Za zdaj ni mogoče napovedati, ali se bo to zgodilo. Je pa jasno, da glasovanje na plenarni seji utegne biti precej bolj zanimivo, kot je kazalo ob prvotni vložitvi predloga o dnevu Triglava.
Paradoks dneva Triglava
Pri vsej zgodbi je težko spregledati ironijo. Dan Triglava je bil zamišljen prav kot praznik povezovanja, saj naj bi Triglav predstavljal simbol, ki Slovence spremlja skozi različna zgodovinska obdobja in presega politične delitve. Predlagani datum 7. avgust je povezan z Jakobom Aljažem in postavitvijo Aljaževega stolpa leta 1895, novi praznik pa ne bi bil dela prost dan.
Toda prav zakon, ki naj bi slovenskemu koledarju dodal nov simbol povezovanja, je odprl star in občutljiv spor o zgodovinskem spominu. O samem Triglavu velikega političnega spopada ni bilo, poslance pa so razdelile besede, s katerimi država opisuje zgodovino Primorske in Prekmurja.
O Triglavu so se torej lahko pogovarjali precej lažje kot o lastni zgodovini.
In morda je prav to najzanimivejši paradoks celotne zgodbe.
Gre res samo za besede?
Zagovorniki sprememb lahko upravičeno opozorijo, da se z njimi v veliki meri vračajo poimenovanja, ki jih je državni zbor sam sprejel že leta 2005. Nasprotniki lahko na drugi strani prav tako upravičeno vprašajo, zakaj se takšna sprememba sprejema skozi dopolnilo k zakonu, ki je bil vložen zaradi povsem drugega praznika.
Prav zato bi bila širša javna in strokovna razprava verjetno bolj smiselna od hitrega parlamentarnega preglasovanja. Državni prazniki namreč niso samo datumi na koledarju. So tudi uradni izraz tega, katere dogodke država šteje za pomembne in kako jih želi zapisati v kolektivni spomin.
Pri takšni razlagi lahko ena sama beseda spremeni poudarek.
Je bila Primorska priključena ali se je vrnila? Je bilo Prekmurje priključeno ali so se prekmurski Slovenci združili z matičnim narodom?
To niso samo slovnična vprašanja. So zgodovinska, identitetna in na koncu neizogibno tudi politična.
Naslednja bitka bo na plenarni seji
Odbor je bil šele ena postaja zakonodajnega postopka, končno besedo pa bo imel državni zbor. Do takrat bodo nasprotniki sprememb poskušali oblikovati skupno stališče primorskih in prekmurskih poslancev, koalicija pa bo morala zagovarjati, zakaj meni, da je vrnitev k poimenovanjem iz leta 2005 vsebinsko in postopkovno upravičena.
Morda je burna seja pokazala nekaj koristnega. Če se poslanci lahko strinjajo o novem prazniku Triglava, nekaj besed v imenih dveh drugih praznikov pa povzroči obstrukcijo, ostro javno izjavo in napoved povezovanja poslancev dveh regij, potem te besede očitno pomenijo dovolj, da si zaslužijo temeljito in samostojno razpravo.
Dan Triglava naj bi postal praznik skupnega slovenskega simbola. Toda preden bo zakon sprejet, bo moral parlament odgovoriti na precej težje vprašanje: ali lahko država praznik razglasi za simbol enotnosti, če ob istem zakonu spreminja poimenovanji zgodovinskega spomina dveh pokrajin, ne da bi o tem najprej opravila širšo razpravo prav z ljudmi, ki jih ti prazniki najbolj neposredno zadevajo?
