Petodstotna gospodarska rast, močna potrošnja, investicijski razcvet, dobra turistična sezona in skoraj rekordno nizka brezposelnost. Najnovejši podatki Banke Slovenije na prvi pogled rišejo skoraj idealno sliko slovenskega gospodarstva.
Toda pod površjem se dogaja nekaj, kar zahteva precej več pozornosti. Število zaposlenih v predelovalnih dejavnostih še naprej pada, energetsko intenzivna industrija je v nekaj letih izgubila velik del proizvodnje, blagovna menjava izdelkov predelovalnih dejavnosti pa brez farmacije kaže večmilijardni primanjkljaj. Slovenija trenutno raste hitro. Veliko pomembnejše vprašanje je, na čem ta rast stoji in kako dolgo lahko zdrži.
Če bi slovensko gospodarstvo ocenjevali samo po podatku o bruto domačem proizvodu, bi lahko govorili o izjemnem letu.
Slovenski BDP se je v drugem četrtletju v primerjavi s prejšnjim povečal za 1,8 odstotka, medletno pa kar za 5 odstotkov. Rast je občutno presegla pričakovanja in močno prehitela evrsko območje, ki je v istem četrtletju zraslo za 0,4 odstotka.
Banka Slovenije ugotavlja, da je bilo slovensko gospodarstvo kljub vojni na Bližnjem vzhodu, visokim cenam energentov in veliki geopolitični negotovosti precej odpornejše, kot so pričakovali še pred nekaj meseci. Prvi kazalniki kažejo, da se je rast nadaljevala tudi poleti, čeprav naj bi bila v tretjem četrtletju precej bolj umirjena. Trenutna modelska ocena kaže približno 0,5-odstotno četrtletno rast.
Toda pet odstotkov skriva zelo različne zgodbe posameznih delov gospodarstva.
Kdo pravzaprav poganja slovensko rast?
Največji motor trenutne gospodarske rasti je domače povpraševanje. Slovenci trošimo, masa realnih plač raste, storitvene dejavnosti so se močno okrepile, dobra turistična sezona pa dodatno podpira gostinstvo, trgovino in druge storitve.
Še izrazitejši je investicijski cikel. Investicije v osnovna sredstva so bile v drugem četrtletju medletno višje za kar 13,2 odstotka, pri čemer pomemben del predstavljajo gradbene investicije. Aktivnost se je povečala v vseh segmentih gradbeništva, posebej pri gradnji inženirskih objektov.
In tukaj pridemo do prvega pomembnega pojasnila izjemne gospodarske rasti.
Banka Slovenije ugotavlja, da gradbene investicije v veliki meri poganjajo državni infrastrukturni projekti, letos pa nanje vplivata še dva dejavnika: lokalne volitve in zaključevanje črpanja evropskih sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost.
To seveda ne pomeni, da je rast umetna ali nepomembna. Ceste, železnice, javni objekti in druge investicije ustvarjajo gospodarsko aktivnost, delovna mesta in infrastrukturo, ki lahko koristi gospodarstvu še desetletja.
Pomeni pa, da vseh 5 odstotkov ne moremo avtomatično razumeti kot novo normalno hitrost slovenskega gospodarstva.
Del današnjega pospeška ima rok trajanja.
Industrija je presenetila – toda tukaj se začne paradoks
Na prvi pogled bi pričakovali, da je industrija šibka. Pravzaprav se je v drugem četrtletju zgodilo nasprotno.
Dodana vrednost v predelovalnih dejavnostih se je medletno povečala za 4,3 odstotka, kar je največ po koncu leta 2024. Razmere so se izboljšale v večini panog, pomemben del pospeška pa je prispevala farmacevtska industrija. Tudi izvoz so poleg trgovine z nafto in naftnimi derivati močno podpirali farmacevtska in avtomobilska panoga.
Toda isto poročilo Banke Slovenije pokaže drugo stran slike.
Medtem ko proizvodnja okreva, število zaposlenih v predelovalnih dejavnostih še naprej pada.
Junija je bilo v Sloveniji skupaj približno 941.800 delovno aktivnih, nekoliko manj kot leto prej. V storitvenih dejavnostih se število zaposlenih povečuje, v predelovalnih pa zmanjšuje. Banka Slovenije celo ugotavlja, da so prav zahtevne razmere v predelovalnih dejavnostih glavni razlog za skupno zmanjševanje števila delovno aktivnih v državi.
Kako je mogoče, da industrija proizvaja več, hkrati pa zaposluje manj?
Del odgovora je v strukturi proizvodnje. Posamezne uspešne panoge, predvsem farmacija, lahko močno dvignejo skupne številke, ne da bi se to sorazmerno prelilo v zaposlovanje celotne industrije. Podjetja se hkrati prilagajajo višjim stroškom, avtomatizirajo procese, povečujejo produktivnost in v nekaterih panogah zmanjšujejo proizvodne zmogljivosti.
Zato rast industrijske dodane vrednosti in padec zaposlenosti nista nujno protislovna podatka.
Sta pa opozorilo.
Pod dobrimi številkami se skriva precej globlja industrijska rana
Če pogled razširimo z enega dobrega četrtletja na več let, postane slika precej manj optimistična.
Banka Slovenije je posebej analizirala energetsko intenzivne panoge – med njimi proizvodnjo papirja, kemikalij, kovin, nekovinskih mineralnih izdelkov ter nekatere druge dejavnosti. Te so po začetku energetske krize utrpele izrazit padec proizvodnje.
Čeprav so se razmere v zadnjih mesecih izboljšale, je bila enoletna proizvodnja energetsko intenzivnih panog junija še vedno 17,2 odstotka pod vrhom, doseženim po letu 2020. Pri proizvodnji papirja je zaostanek znašal celo 23,7 odstotka, pri proizvodnji kovin 7,3 odstotka.
Tudi celotne predelovalne dejavnosti še niso dosegle nekdanjega vrha. Njihova proizvodnja je za njim zaostajala za 3,7 odstotka.
To pomeni, da lahko letošnje okrevanje razumemo tudi kot vračanje iz precej globoke luknje.
In posledice te luknje se že poznajo pri delovnih mestih.
V nekaterih panogah zaposlenost pada že več kot tri leta
V energetsko intenzivnih dejavnostih se število zaposlenih medletno zmanjšuje že od aprila 2023. Junija letos jih je bilo 3,3 odstotka manj kot leto prej. V papirni industriji je bil padec kar 6,3-odstoten, v proizvodnji kemikalij pa 1,3-odstoten.
Zmanjševanje zaposlenosti se je konec leta 2024 razširilo tudi na druge predelovalne panoge. Letos se je sicer upočasnilo, vendar je bilo junija število zaposlenih še vedno 0,8 odstotka manjše kot leto prej.
To je pomembno predvsem zato, ker je industrijsko delovno mesto drugačno od številnih drugih delovnih mest v gospodarstvu. Predelovalna industrija ustvarja izvozne proizvode, razvija dobaviteljske verige, financira razvoj in pogosto zagotavlja relativno produktivna delovna mesta tudi zunaj največjih mest.
Ko takšno delovno mesto izgine, ni nujno, da ga enakovredno nadomesti novo delovno mesto v storitvah.
Še bolj zaskrbljujoč je pogled na našo trgovino s tujino
Morda najbolj presenetljiv podatek celotne analize Banke Slovenije sploh ni zaposlenost.
Je blagovna menjava.
Če zaradi posebnosti poslov oplemenitenja izločimo farmacevtsko industrijo, se je enoletni saldo menjave proizvodov slovenskih predelovalnih dejavnosti iz manjšega presežka na začetku leta 2021 do letošnjega junija spremenil v kar 10,9 milijarde evrov primanjkljaja.
Pri energetsko intenzivnih panogah se je enoletni primanjkljaj v istem obdobju povečal za 8,6 milijarde in dosegel približno 9,5 milijarde evrov.
Del tega je posledica višjih cen, toda Banka Slovenije opozarja tudi na manjšo domačo proizvodnjo.
To pomeni nekaj zelo konkretnega: izdelke, ki smo jih nekoč v večji meri proizvajali doma, vse pogosteje uvažamo.
Med njimi so izdelki, ki jih gospodarstvo in gospodinjstva uporabljajo vsak dan – od papirnih in higienskih izdelkov do plastičnih mas, gnojil, čistil, stekla, keramike, izolacijskega materiala, cementa, železa, jekla in aluminija.
Slovenija lahko torej gospodarsko raste in hkrati postaja pri delu osnovne industrijske proizvodnje bolj odvisna od tujine.
Zakaj potem skoraj nimamo brezposelnosti?
Tu pridemo do drugega slovenskega paradoksa.
Industrija zmanjšuje število zaposlenih, skupno število delovno aktivnih se rahlo zmanjšuje, podjetja pa še vedno pravijo, da delavcev primanjkuje.
Razlog je predvsem v tem, da trg dela ni enoten.
Delovna mesta izginjajo v nekaterih panogah, nastajajo pa v drugih. Zaposlenost se povečuje v zasebnih in javnih storitvah, podjetja pa za drugo polovico letošnjega leta celo napovedujejo 2,1-odstotno rast zaposlenosti. Stopnja prostih delovnih mest je v drugem četrtletju znašala 2,5 odstotka in je bila višja kot leto prej.
Pomanjkanje delovne sile zato ostaja ena največjih omejitev slovenskega gospodarstva, podjetja pa težavo še naprej rešujejo tudi z zaposlovanjem tujcev.
Slovenija torej nima klasične zgodbe, v kateri bi industrijska kriza povzročila množično brezposelnost.
Za zdaj se dogaja nekaj drugega: gospodarstvo spreminja svojo strukturo.
Postajamo bolj storitveno in manj industrijsko gospodarstvo?
To je vprašanje, ki ga trenutni podatki šele odpirajo.
Prehod proti storitvam sam po sebi ni slab. Najrazvitejša gospodarstva sveta imajo velik storitveni sektor, med storitve pa sodijo tudi tehnološke, finančne, inženirske, raziskovalne in druge dejavnosti z zelo visoko dodano vrednostjo.
Problem bi nastal, če bi Slovenija izgubljala konkurenčno industrijo, nadomeščala pa bi jo predvsem z dejavnostmi z nižjo produktivnostjo ali z rastjo, ki je močno odvisna od državnih investicij in evropskega denarja.
Banka Slovenije zato v svoji analizi izpostavlja vprašanje ohranitve domače industrijske baze. Za to bo po njeni oceni ključno najti pravo razmerje med stroški energetskega prehoda in svetovno konkurenčnostjo slovenskih podjetij.
To vprašanje postaja še pomembnejše zaradi dogajanja zunaj Slovenije. Evropska industrija tekmuje z ZDA, Kitajsko in drugimi gospodarstvi, ki imajo drugačne cene energije, obsežne državne subvencije ali nižje proizvodne stroške.
Slovenija kot majhno in izrazito odprto gospodarstvo se tem pritiskom težko izogne.
Pet odstotkov je odlična novica. Toda ni celotna zgodba
Nič od tega ne spremeni dejstva, da je petodstotna medletna rast BDP odlična gospodarska novica.
Slovensko gospodarstvo je trenutno odpornejše, kot so pričakovali številni analitiki. Gospodinjstva trošijo, plače realno rastejo, turizem je močan, investicije so visoke, gradbeništvo živahno, izvoz se je okrepil in celo industrijska proizvodnja je v drugem četrtletju pozitivno presenetila.
Prav tako ni razloga za napovedovanje industrijskega zloma. Banka Slovenije ugotavlja, da so se razmere v večini predelovalnih panog letos izboljšale, podjetja pa so glede prihodnjega zaposlovanja celo nekoliko bolj optimistična.
Toda petodstotna rast ne izbriše dolgoročnih težav.
Energetsko intenzivna proizvodnja ostaja daleč pod nekdanjimi ravnmi. Industrijska zaposlenost pada. Uvozna odvisnost pri številnih izdelkih se povečuje. Del izjemno močnega investicijskega cikla je povezan z državnimi infrastrukturnimi projekti in zaključevanjem evropskega financiranja.
Zato pravo vprašanje ni, ali Slovenija danes gospodarsko raste.
Raste – in to zelo hitro.
Pravo vprašanje je, kaj bo ostalo, ko bo sedanji investicijski val popustil, evropski denar iz tega cikla porabljen in se bodo infrastrukturni projekti zaključili.
Če bo do takrat močnejša zasebna industrija, več produktivnih investicij, bolj konkurenčna energetika in storitveni sektor z visoko dodano vrednostjo, bo današnjih pet odstotkov lahko pomenilo začetek zelo dobrega obdobja.
Če pa bomo ob visoki skupni rasti še naprej izgubljali industrijsko proizvodnjo in delovna mesta ter postajali vse bolj odvisni od uvoza, bomo nekoč morda ugotovili, da je bila številka odlična, struktura pod njo pa precej manj.
Pet odstotkov je zato razlog za zadovoljstvo. Ni pa razlog, da bi nehali gledati pod površje.
Spletno uredništvo Goriške novice
