Gregor Božič, režiser in direktor fotografije, je skozi študentska leta razvil strast do filma, ki ga je popeljala do mednarodnih priznanj, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Njegovi projekti, kot so “Zgodbe iz kostanjevih gozdov”, “Navadna hruška” in “Fiume o morte!”, so med drugim nagrajevani zaradi umetniške estetike in etičnega odnosa do sveta.
Poleg filmskega ustvarjanja je Božič strasten raziskovalec starih sadnih sort, v Kojskem pa je ustvaril gensko banko teh vrst. V pogovoru z njim smo se dotaknili njegovega ustvarjalnega procesa, pomena nagrad in njegovega pogleda na umetno inteligenco v filmski industriji.
Umetnost in nagrade: Dvojni svetovi Gregorja Božiča
Božič je skozi leta postal prepoznaven po svojem edinstvenem pristopu k filmu. Njegova dela združujejo intimne zgodbe s skupnostno problematiko, kar je prepoznala tudi komisija Prešernovega sklada. Kot pravi Božič, mu je nagrada omogočila srečanje z drugimi umetniki, kar ga je navdihnilo za nadaljnje projekte. Kljub temu priznava, da so obveznosti, ki spremljajo nagrade, lahko obremenjujoče, toda koristne za večjo prepoznavnost.
Božičeva dela pogosto presegajo nacionalne meje, saj sodeluje v mednarodnih koprodukcijah. V Evropi, kjer je kultura pomemben steber, so sredstva za filme vsaj delno zagotovljena s strani države. Vendar pa Božič opozarja, da proračuni še vedno niso dovolj veliki, kar ustvarjalce sili v iskanje dodatnih virov financiranja.
Antifašizem in zgodovinski vplivi
Božič izhaja iz okolja, ki ga je močno zaznamoval antifašizem. Njegova družinska zgodovina je prepletena s partizanskim bojem, kar se odraža tudi v njegovih filmih. Verjame, da umetnost lahko pacificira družbo in prepreči ponavljanje zgodovinskih napak, kar je še posebej pomembno v času naraščajočih avtoritarnih tendenc.
Božič poudarja pomen filmske vzgoje, saj je prepričan, da je kino kot cerkev za filme. Obiskovanje kinematografov je zanj pomembno, saj omogoča drugačno doživetje filma kot gledanje preko pretočnih kanalov. Hkrati opozarja na premalo poudarka na umetnosti v izobraževalnem sistemu.
Strast do sadnih dreves in naravne dediščine
Poleg filma je Božič predan tudi ohranjanju starih sadnih sort. V Kojskem je ustvaril sadovnjak, ki je postal genska banka starih sort, in izdal knjigo o njih. Božič verjame v trajnostno pridelavo in meni, da bi morali več vlagati v lokalno pridelavo hrane, ki je ekološko vzdržna.
Božič si želi, da bi kultura imela stabilno mesto v družbi, kar bi ustvarjalcem omogočilo svobodo in varnost pri delu. Verjame, da je kultura tista, ki nas oblikuje kot narod, in da si zasluži enako pozornost kot šport. Njegova dela in strasti združujejo to filozofijo, saj filmsko umetnost in skrb za naravo dojema kot neločljivo povezani.
Spletno uredništvo Naša Primorska
