V času, ko se javni prostor pogosto vrti okoli nasprotovanj, zamer in hitrih sodb, je ena izmed svežih medijskih zgodb presenetljivo ponudila drugačen ton – bolj miren, spoštljiv in povezovalen. Tina Gaber Golob je nedavno začela pisati kolumne za revijo OnaPlus, njena prva kolumna pa je že ob objavi sprožila veliko zanimanja in odzivov, tudi na družbenih omrežjih. Prvi zapis z naslovom »Ko ti Babi stisne ročno zavoro« je bil objavljen 30. decembra 2025, in je bil v javnosti večinoma opažen kot topel, oseben in berljiv uvod v novo avtorsko vlogo.
Kmalu zatem je sledil odziv, ki je zgodbo postavil v širši kontekst medijske neodvisnosti: dolgoletna kolumnistka in nekdanja vodja protokola Ksenija Benedetti je sporočila, da po sedmih letih zaključuje sodelovanje kot kolumnistka Onaplus, ker se z nedavnimi uredniškimi spremembami in konceptom ne more več poistovetiti. V svojem zapisu je izpostavila vprašanja standardov, uredniških odločitev in tudi dejstvo, da so kolumne nove kolumnistke brezplačno dostopne, medtem ko so kolumne drugih avtoric za plačljivim zidom.
A prav v tej točki se je zgodba obrnila v bolj pozitivno smer – predvsem zaradi načina, kako se je na situacijo odzvala Tina Gaber Golob.
Spoštljiv odziv namesto konflikta
Namesto polemike, odgovarjanja z ostrino ali dodatnega zaostrovanja je Tina Gaber Golob v svojem odzivu izbrala spoštljiv ton: poudarila je, da odločitev Ksenije Benedetti spoštuje in da upa, da se bosta nekoč imeli priložnost spoznati tudi osebno. Ob tem je zapisala, da je pisanje kolumne sprejela kot izziv po povabilu novinarke, ki je želela v branje pritegniti tudi njeno generacijo in teme, ki so tej generaciji pomembne.
S tem je njen odziv jasno pokazal, da želi sodelovanje v mediju razumeti kot vsebinski prispevek, ne kot signal političnega prerivanja. Hkrati je pojasnila, da o uredniških odločitvah glede zaklepanja ali odklepanja vsebin ne odloča sama in da nanje nima vpliva. Na ta način je razmejila svojo avtorsko vlogo od uredniških poslovnih in dostopnostnih praks, kar je v medijih pogosto občutljiva tema.
Najmočnejša poanta: “ženske smo druga drugi veter v krila”
Tisto, kar odmeva najbolj, pa ni bila razlaga uredniških postopkov, temveč zadnji del njenega sporočila. Gaber Golobova je zapisala, da v svetu, ki je že tako prežet z negativnostjo, verjame v to, da ženske največ naredijo druga za drugo z medsebojno podporo in spoštovanjem. Dodala je še, da njena generacija stoji na temeljih številnih močnih žensk, ki so pred njo odpirale prostor – in da je zato toliko pomembneje, da si ženske med seboj pomagajo, namesto da bi se potiskale druga proti drugi.
V tej misli je pravzaprav ključ, zakaj je bil njen odziv dobro sprejet: ker ni poskušal zmagati v sporu, ampak je ponudil povezovalno sporočilo, ki presega konkretno uredniško odločitev in se dotakne širše družbene teme – odnosa do žensk v javnosti, generacijskega prenosa in kulturnega vzdušja, v katerem pogosto zmanjka prostora za mirno sodelovanje.
Nova kolumna kot medijski signal – in priložnost
Vstop nove kolumnistke je vedno uredniško tveganje: javnost primerja, ocenjuje, išče motive. Toda hkrati je to tudi priložnost, da mediji odpirajo vrata drugačnim glasovom in drugačnim temam. Tina Gaber Golob je v preteklosti v javnosti prepoznavna predvsem po civilnodružbenih temah in občutljivosti do ranljivih skupin, kar lahko v kolumnističnem prostoru pomeni dodatno širitev vsebin – še posebej, če uredništvo res cilja na to, da nagovori mlajšo generacijo bralk in bralcev.
V tem kontekstu je zanimivo, da je bila njena prva kolumna zasnovana zelo osebno in človeško, ne kot politična izjava. Prav ta slog – manj ideološki, bolj izkustven – je lahko razlog, zakaj je bil sprejem tako močan: bralci pogosto ne iščejo še ene “velike debate”, ampak glas, ki zna vsakdan prevesti v zgodbo.
Včasih največ pove način odziva
Čeprav je odhod Ksenije Benedetti iz kolumnističnega prostora One nedvomno pomemben in odpira vprašanja uredniške politike, je bil javni učinek te zgodbe na koncu močno oblikovan prav z odzivom Tine Gaber Golob.
Namesto da bi situacijo spremenila v novo fronto kulturnega boja, jo je zaključila z mislijo o spoštovanju, podpori in o tem, da bi morale ženske druga drugi pomagati širiti prostor.
In morda je to tudi lekcija te zgodbe: da v javnem prostoru včasih ni odločilno, kdo ima zadnjo besedo – temveč kdo zna ponuditi ton, ki pomiri, poveže in odpre možnost, da se o temah pogovarjamo brez zmagovanja.
Spletno uredništvo
