Ko se leto izteka in se ceste polnijo z utrujenimi obrazi, mislimi, ki še vedno lovijo opravke, in telesi, ki bi že zdavnaj potrebovala premor, je včasih dovolj ena zgodba, da nas ustavi. Ena misel. Ena podoba. Ena galapaška želva.
Zapis Tine Gaber Golob, žene predsednika vlade, ki ga je objavila v reviji Ona ob koncu leta, ni politična izjava in ni novoletna čestitka v klasičnem smislu. Je razmislek o tempu sodobnega življenja, o občutku stalne nujnosti, v katerem živimo, in o tem, kako zelo smo se odmaknili od lastnega ritma. Je zapis, ki se začne povsem vsakdanje – v avtu, sredi noči, na avtocesti – in se razvije v tiho, a močno vprašanje: ali res mora biti vse ves čas tako nujno?
Nočna vožnja, varnost in trenutek tišine
»Zadnja sobota v letu je. Pravzaprav je že nedelja, ker je čez polnoč, ko se končno usedeva v avto. Do neba sem hvaležna za varen prevoz,«
zapiše Tina Gaber Golob in že v prvih vrsticah oriše kontrast med zunanjim svetom – varnostniki, protokolom, ritmom funkcije – in notranjim svetom, ki si želi miru.
Medtem ko Robert Golob na zadnjem sedežu hitro zaspi, sama ostane budna. Brska po telefonu, dokler ne naleti na nenavaden zapis: »Počivaj v miru, Babi. 1884–2025.« Sprva se zdi kot objava o stoletnici, nato ugotovi, da gre za galapaško želvo, ki je dočakala neverjetnih 141 let.
»Kaj pri vseh svetih je tisto, kar galapaški želvi iz daljnega Tihega oceana omogoča tako dolgo življenje, česar mi nimamo?«
se vpraša. In tu se začne zgodba, ki v resnici ni več o želvi.
Počasnost kot biološka prednost
Ko Tina raziskuje dolgoživost galapaških želv, naleti na preprost, a za sodobnega človeka skoraj provokativen odgovor: počasen tempo življenja. Malo stresa. Malo naglice. Malo adrenalina.
Znanost ji pri tem pritrjuje. Raziskave že desetletja kažejo, da kronični stres vpliva na delovanje imunskega sistema, pospešuje vnetne procese v telesu in dolgoročno povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni, depresijo in izgorelost. Ključno vlogo pri tem igra kortizol – hormon stresa, ki je v akutnih situacijah koristen, v kroničnem povišanju pa škodljiv.
»Stres dokazano krajša življenje, želve pa živijo skoraj v stalnem zen načinu,« zapiše Tina. In doda misel, ki zadene bistvo sodobne družbe:
nimajo ambicij, nimajo potrebe po dokazovanju – in prav zato živijo dolgo.
Ko vsakdanje stvari postanejo izredne razmere
Med vožnjo se spomni videa, ki ga je nedavno videla na družbenih omrežjih. Ženska sesa dnevno sobo, ob tem pa se izpiše stavek:
»Prelom se je zgodil, ko sem ugotovila, da vsakdanje stvari v življenju obravnavam kot izredne razmere.«
»In res – mnogi gremo skozi življenje, kot da je vse nujno,« zapiše Tina. Kot da nas nekdo neprestano meri s štoparico. Kot da si niti banalnih opravil ne dovolimo opraviti mirno.
Psihologi takšno stanje opisujejo kot kronično aktiviran simpatični živčni sistem – telo je ves čas v pripravljenosti, kot da je ogroženo. Dihanje postane plitvo, mišice napete, misli razpršene. Človek ni več prisoten, ampak nenehno v naslednjem trenutku.
»Telo preklopimo v stanje, kot da je vojna,« zapiše Tina.
In prav ta stavek zareže, ker je boleče natančen.
Utrujenost kot lažni dokaz zavzetosti
V sodobni kulturi pogosto enačimo zasedenost z uspehom. Če si utrujen, pomeni, da delaš. Če se ti mudi, pomeni, da si pomemben. Če si izčrpan, pomeni, da daješ vse od sebe.
A Tina opozarja na paradoks: stalna napetost nas dolgoročno naredi manj prisotne, manj ustvarjalne in manj učinkovite. Videti smo »rahlo zakrčeni zombiji«, piše, ki se premikajo hitro, a ne vedo več natančno, kam.
»Kam se mudi, ljuba duša? Na cilj, kjer nas ne čaka nič drugega kot pika? Vse, kar šteje, je vendarle vmes,« zapiše.
In v tem »vmes« se zgodi življenje.
Cilji, ki niso pritisk, ampak kompas
Ob prihodu domov se njen pogled ustavi na steni. Na njej visi vizualna tabla ciljev – osebni zemljevid prihodnosti. Tina odkrito prizna, da se ideja sliši skoraj trivialno, a jo utemelji zelo prizemljeno: cilji niso pritisk, temveč smerokazi.
Psihologija potrjuje, da vizualizacija ciljev in vrednot pomaga pri odločanju, zmanjšuje notranje konflikte in daje občutek smisla. Ne gre za obsesijo z dosežki, temveč za vprašanje: zakaj sploh vstajam zjutraj?
»Spomnijo te, zakaj se gibaš. Zakaj včasih rečeš ne. Zakaj varčuješ. In zakaj je dobro, da se o ciljih pogovarjaš tudi s partnerjem,« zapiše.
Zavora kot novoletni cilj
Ko potegne črto pod letom, ugotovi, da sistem deluje. Nekaj ciljev prenese naprej, a z manj dvoma vase. In zato se odloči, da bo prvi cilj novega leta pravzaprav zavora.
»Moj cilj je, da se upočasnim. Da več živim v trenutku. Z manj nervoze, manj stresa in hitenja.«
Zavedanje, da prihaja predvolilno obdobje, doda zapisu tudi kanček samoironije. A zaključi z mislijo, ki preseže politični kontekst: če so galapaške želve brez enega samega sestanka zdržale več kot stoletje, bomo morda tudi mi preživeli kakšen dan manj v krču.
In če že moramo hiteti …
Zapis Tine Gaber Golob ni poziv k pasivnosti in ni povabilo k umiku iz sveta. Je povabilo k spremembi notranjega ritma. K temu, da nehamo živeti, kot da je vse izredna razmera.
»In če že moramo kam hiteti, potem naj bo to nazaj k sebi.«
Srečno 2026. Naj nam bo Babi – galapaška želva – v opomin, da življenje ni tek na čas, ampak pot, ki se zgodi v počasnosti.
Spletno uredništvo
