V Portorožu, kjer običajno zasidrana leži edina slovenska potniška ladja Laho, se je obetala temačna prihodnost. Vendar pa se je v zadnjem trenutku zgodil preobrat: ladja bo deležna nujnega remonta in vrnila se bo na svoje mesto. Srečen obrat je potrdil Slavko Franca iz ekipe, ki že tri desetletja skrbi za ladjo, preko objave na Facebooku: “Laho je rešen, gre na remont in se vrne v svoj brlog.” Kljub temu ostaja skrivnost, kaj čaka trenutnega lastnika Vinka Kvedra, ki je ladjo pripeljal iz Severnega morja leta 1992.
Kveder je pred časom razkril, da so stroški vzdrževanja Laho postali nevzdržni, kar je ladjo postavilo na seznam stroškovne obremenitve. Pristopil je do različnih institucij, vključno z istrskimi občinami, pomorsko šolo, Luko Koper in Pomorskim muzejem, vendar nobena ni bila pripravljena prevzeti finančnih obveznosti. Kljub temu se zdaj zdi, da se je pojavil potencialni prevzemnik, ki bi bil pripravljen prevzeti odgovornost za ladjo. Med interesenti naj bi bil tudi nekdanji koprski župan Boris Popovič.
Laho skozi zgodovino
Laho je bil zgrajen leta 1903, kar ga uvršča med starejše ladje, starejše celo od slavnega Titanika. Sprva je služil kot tovorna ladja, ki je prečkala Atlantik med Evropo in Kanado. Med prvo svetovno vojno je bil preurejen za polaganje protiladijskih min, med drugo svetovno vojno pa je služil nemški vojski kot polagalec min. Po koncu vojne ga je kupil nemški podjetnik za ribolovne izlete v Severnem morju, kjer je prevzel ime Laho, kar pomeni “Zadnje upanje” (Last Hope).
Pomen Laho za slovensko obalo
V devetdesetih letih je Laho postala prepoznavna maskota slovenskega morja, skupaj s katamaranom Prince of Venice. S svojo bogato zgodovino in dolgo življenjsko dobo je Laho simbol vztrajnosti in dediščina, ki jo je vredno ohraniti. Njena zgodba je opomnik, da je tudi v sodobnem času mogoče najti rešitve za ohranjanje takšnih zgodovinskih dragocenosti.
Reševanje Laho prinaša novo poglavje v zgodovini ladje, ki je preživela že več kot stoletje. To je zgodba o vztrajnosti in upanju, ki se nadaljuje tudi v 21. stoletju.
Spletno uredništvo Naša Primorska
