Eden izmed najambicioznejših projektov preobrazbe Šaleške doline je vzpostavitev plavajoče sončne elektrarne na Družmirskem jezeru, ki naj bi postala največja tovrstna elektrarna v Evropi. Predvideno je, da bo letno proizvedla 140 GWh električne energije, kar zadostuje za oskrbo približno 35.000 gospodinjstev. V sklopu projekta je načrtovana tudi gradnja največjega baterijskega hranilnika v Sloveniji. Celotna investicija v projekt, vključno s prenovo sistema daljinskega ogrevanja, ki ga danes zagotavlja Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ), znaša približno 370 milijonov evrov.
Vlada se je odločila, da bo namesto opuščanja energetskega območja izvedla celovito revitalizacijo. To je odločitev, ki prinaša pozitivne obete za prihodnost Šaleške doline. Kljub temu pa je pomembno, da se poglobimo v številke in dejstva, ki stojijo za temi načrti. Medtem ko je strošek gradnje plavajoče elektrarne ocenjen na 110 milijonov evrov, moč elektrarne znaša 130 MW, kar povprečnemu bralcu morda ne pove veliko. Zato je pomembno osvetliti te načrte z vidika trenutne proizvodnje električne energije in toplote na tem območju.
Primerjava s TEŠ 6: Učinkovitost in stroški
V preteklosti je bil projekt TEŠ 6 pogosto označen kot ena izmed najbolj preplačanih investicij v Sloveniji. Končna vrednost naložbe je bila okoli 1,2 milijarde evrov. V primerjavi s tem bo investicija v plavajočo elektrarno in baterijski sistem znašala okoli 260 milijonov evrov. TEŠ je v zadnjem desetletju proizvedel okoli 3500 GWh elektrike letno, kar je predstavljalo skoraj tretjino celotne slovenske proizvodnje. Čeprav je bil strošek gradnje TEŠ precej višji, je ta proizvedel 25-krat več elektrike kot plavajoča sončna elektrarna.
TEŠ je zaposloval približno 2000 ljudi, kar pomeni, da so bili tekoči stroški visoki, vendar so zagotavljali delovna mesta in zaslužke v regiji. Pri plavajoči elektrarni takšnih stroškov ne bo, vendar bo tudi zaposlenih manj. Projekt plavajoče elektrarne vključuje baterije z naložbeno vrednostjo 150 milijonov evrov in kapaciteto 600 MWh, s katerimi bodo usklajevali proizvodnjo elektrike in porabo.
Finančna in okoljska vprašanja
Investicija v višini 260 milijonov evrov glede na načrtovano letno proizvodnjo 140 GWh prinaša neposredni strošek 137 evrov na proizvedeno megavatno uro. Ta strošek presega trenutne tržne cene elektrike, razen če se upoštevajo državne subvencije, ki pa prav tako predstavljajo breme za državni proračun. HSE, investitor projekta, lahko te izgube pokrije z dobički iz hidroelektrarn, kjer proizvedejo med 3000 in 4000 GWh elektrike po nizkih cenah. Vendar so dodatna vlaganja v baterijske sisteme in nadomestne vire nujna, saj proizvodnja SE ni usklajena z dejansko porabo.
Proizvodnja elektrike v sončnih elektrarnah je cenejša, vendar je zaradi nihanj proizvodnje potrebna dodatna infrastruktura za shranjevanje energije, ko sonce ne sije. Energetski sistem mora zagotoviti dodatne vire, kar povečuje stroške. V Nemčiji kljub velikim vlaganjem v obnovljive vire pozimi še vedno uporabljajo termoelektrarne, kar povzroča višje cene elektrike in večje izpuste CO2 v primerjavi s Francijo, kjer prevladujejo jedrske elektrarne.
Globalni energetski trendi
Čeprav Evropa vlaga v obnovljive vire in zmanjšuje porabo fosilnih goriv, svetovna poraba energije še vedno temelji na fosilnih gorivih. Obnovljivi viri predstavljajo le 8 odstotkov svetovne porabe energije. Evropa zmanjšuje izpuste, vendar proizvodnjo seli v države z večjimi izpusti. Trenutni trendi kažejo, da svetovna poraba energije iz fosilnih goriv ostaja visoka, kljub prizadevanjem za spremembe.
Spletno uredništvo Toti Maribor
