V Ljubljanise je odprla razstava, ki obuja spomine na prvo ljubljansko pasažo: pasažo Nebotičnik in pasažo Viktoria. V preteklih desetletjih so te trgovske arkade, ki so jih nekoč krasile elitne trgovine in živahna ponudba, izgubile svoj sijaj. Kljub temu, da so se v preteklosti ponašale z 35 različnimi trgovinami, danes pasaži Nebotičnik in Viktoria veljata za zapuščeni lokaciji v središču mesta.
Kako se je ta prehod zgodil in zakaj je pomembno, da ga ohranimo, je tema razstave in knjige dr. Bogo Zupančiča, ki spremlja dogodek.
Nebotičnik kot prvi amerikanizem v Ljubljani
Nebotičnik, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, je bil prvi simbol modernizacije v Ljubljani. Pasaža ni bila zgolj prehod, temveč destinacija sama po sebi. S centralnim ogrevanjem, dvigali in kavarno z razgledom je ponujal vse, kar je bilo takrat moderno. Trgovine so bile skrbno urejene, prodajalke pa so z občudovanja vredno vnemo polirale parket iz naravnega hrasta vsak konec tedna.
Trgovine v pasaži so bile vedno vzorno urejene. Ob sobotnih popoldnevih so prodajalke v trgovini Toko z občudovanja vredno vnemo polirale parket iz naravnega hrasta, ki takrat še ni bil lakiran. Ko so ob koncu tedna temeljito zdrgnile police ter zloščile izložbena okna, je vse zasijalo skoraj s ceremonialnim leskom.
Vpliv pretekle in sedanje dobe
O prvotni pomembnosti pasaže pričajo članki v glasilu SZDL, ki so izpostavljali skrb za urejenost izložb. V osemdesetih letih, natančneje leta 1989, so se ljudje pritoževali nad zanemarjenimi izložbami nekaterih trgovin, kar je kasneje vodilo v propadanje celotne pasaže. Tudi Damjan Ovsec je v oddaji Osmi dan leta 1998 komentiral, da se tradicionalne urbane tipičnosti hitro brišejo, kar je postalo še bolj očitno po osamosvojitveni tranziciji.
Tradicionalne urbane tipičnosti smo sposobni zradirati v minuti, še posebej zato, ker imajo tisti, ki radi radirajo, svoj domicil nekje v podeželskih hribih. /…/ Nihče ne pomisli na življenje prebivalcev, na starejše ljudi, ki so tja zahajali vsako dopoldne z veseljem. Kam bodo šli, kam jih bomo dali. Vse to pa se dogaja ravno nasproti ministrstva za kulturo.
Javno-zasebno partnerstvo in spomeniško varstvo
Pasaža Nebotičnik je bila tudi eden prvih primerov javno-zasebnega partnerstva v Ljubljani. Avtorici razstave, Eva Eržen in Lenka Kavčič, sta izpostavili, da je bila pobuda gospe Ljudmile Kambič ključna za vzpostavitev pasaže. Kljub spomeniškemu varstvu pa danes pasaža potrebuje novo vizijo, da postane prostor, kjer so vsi dobrodošli.
Eva Eržen poudarja:
“Problematika pasaže je kar kompleksna. Veliko je različnih lastnikov in težko je doseči kompromis med vsemi željami, kaj naj bi se s to pasažo zgodilo. Mislim pa, da je ključno, da bi pasaža znova postala servis oziroma javna infrastruktura, nek javni prostor, kjer so vsi dobrodošli in kjer najdejo nekaj za vsakdanje življenje.”
Prihodnost ljubljanskega pasaža
Težko je napovedati, kaj bo prinesla prihodnost za pasažo Nebotičnik. Zasebni lastniki in mestne oblasti se morajo zavedati pomembnosti ohranjanja mestotvornih vsebin. Kljub trenutnemu stanju ostaja upanje, da bo pasaža nekoč ponovno zaživela v svoji nekdanji slavi, čeprav je trenutna trgovska ponudba v okolici prej simbol generične globalizacije kot pa lokalne ekskluzivnosti.
