V svetu, kjer diplomacija postaja prazna forma in grozote genocida zgolj še točke dnevnega reda, je glas Tine Gaber, ženske brez politične funkcije, zadel v živo rano. Medtem ko je Varnostni svet OZN znova padel na izpitu človečnosti, so besede partnerke slovenskega premierja zarezale globlje kot vsa uradna stališča skupaj. Njeno pretresljivo sporočilo je zapis, ki bi ga morali prebrati vsi – tudi tisti, ki nosijo kravate odločanja in prisegajo na red, medtem ko na drugi strani sveta otroci umirajo v ruševinah.
Medtem ko v Gazi vsak dan umirajo otroci, mednarodna diplomacija ostaja brez resničnega odziva. Tudi včeraj, ko je Varnostni svet Združenih narodov glasoval o slovenski pobudi za takojšnjo ustavitev ognja in izpustitev talcev, so ZDA – kot ena od petih stalnih članic – znova uporabile veto. Slovenija je sicer v imenu deseterice nestalnih članic pripravila resolucijo, ki je pozivala k trajnemu premirju v Gazi, a pobuda je padla zaradi ameriškega nasprotovanja.
Resolucijo je podprlo dvanajst držav, dve sta bili vzdržani, ena – ZDA – proti.
Vzporedno z dogajanjem v dvoranah OZN se je na družabnih omrežjih oglasila tudi Tina Gaber, partnerka predsednika vlade Roberta Goloba. V obsežnem in čustvenem zapisu, ki ga je naslovila »Pod kristalnimi lestenci in med trupli otrok«, je izrazila osebno prizadetost nad dogajanjem v Gazi in zlasti nad pasivnostjo mednarodne skupnosti. Njeno besedilo ni običajen družabni zapis – gre za pretresljivo in neposredno razmišljanje o soodgovornosti sveta za genocid, ki se dogaja pred našimi očmi.
»Kot da bi bila tista žena iz filma«
Gaber se v zapisu večkrat sklicuje na svojo osebno vpetost v spremljanje svetovne diplomacije. Ob tem pa – kljub temu, da je pogosto prisotna na protokolarnih dogodkih najvišje ravni – ne skriva razočaranja nad moralno praznino, ki jo zaznava pri mnogih svetovnih voditeljih.
Zapiše: »Svetu vlada realpolitika brez etične podlage. Skozi diplomatske salone in varovane hodnike potuje tišina – hladna, zadržana, politično korektna in moralno votla.« Ob tem primerja svojo vlogo z ženo nacističnega častnika iz filma Deček v črtasti pižami, ki gleda stran – vse dokler ni v plinske celice pomotoma poslan njen lasten sin. »Danes imam občutek, kot da sem tista žena jaz,« zapiše.
V nadaljevanju poudari, da njen partner – predsednik vlade Golob – velja za enega redkih evropskih voditeljev, ki je javno in odločno obsodil izraelsko ofenzivo, priznal Palestino in pomagal pri humanitarni pomoči. A tudi to po njenem ne zadostuje. »V primerjavi z brutalnostjo sistemskega ubijanja […] je to le kaplja v morje,« ugotavlja.
Slovenska pobuda in ameriški veto
Zapis Gabrove je bil objavljen le nekaj ur po tem, ko je slovenska resolucija o takojšnji prekinitvi ognja znova naletela na blokado. Slovenija, ki trenutno zaseda nestalni sedež v Varnostnem svetu, je predlog pripravila skupaj z drugimi nestalnimi članicami. Dokument je med drugim pozival k brezpogojni prekinitvi ognja, takojšnji zaščiti civilistov, izpustitvi talcev in spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava.
Toda ZDA, tradicionalna zaveznica Izraela, so tovrstne pobude dosledno blokirale. Ameriška veleposlanica Linda Thomas-Greenfield je včeraj utemeljila veto z besedami, da bi sprejem resolucije »ogrozil pogajanja o dogovoru, ki so v teku« in bi »lahko podaljšal konflikt«.
Za razliko od številnih evropskih držav je Slovenija med redkimi, ki dosledno in odkrito zagovarjajo končanje napadov v Gazi in priznanje Palestine. Poleg Slovenije so to še Irska, Španija, Norveška in včasih Luksemburg. Gabrova to posebej izpostavi v zapisu in hkrati pokaže, kako redke so tovrstne izjeme v evropski diplomaciji.
Med idealizmom in impotenco
Gaber svojo refleksijo večkrat razširi na vlogo celotnega Zahoda. »Evropa, ki v imenu miru rada poziva k zmernosti, hkrati z milijardami krepi vojaško industrijo,« zapiše in doda, da svet vodijo elite brez »moralnega kompasa in empatije«. Njen ton postane posebej oster, ko obtoži tiste, ki genocid zanikajo ali ga relativizirajo: »Zanikajo genocid, ker bi njegovo priznanje zahtevalo posledice – diplomatske, vojaške, ekonomske.«
Kljub temu, da nima politične funkcije, se Tina Gaber v svojem zapisu zavestno izpostavi – kot posameznica, kot ženska, kot državljanka. Opozarja, da ni vezana na protokole, stranke ali institucije, in da govori sama zase. Ob tem izpostavi simbolna dejanja, ki jih je v preteklosti izvedla: sodelovanje na mirovni konferenci v Parizu, nošenje barv palestinske zastave, pomoč pri zdravljenju palestinskega dečka.
A kljub temu priznava globoko nemoč: »Včasih se počutim kot da skozi zaprta okna opazujem dogajanje, ki ga razumem do potankosti, a ga ne morem preprečiti.« Besedilo zaključi z nedvoumnim pozivom: »Edino, kar šteje, je ustavitev pobijanja. Zdaj. Brezpogojno. MIR.«
Etika tišine
Zapis Tine Gaber ni uradno stališče vlade, a predstavlja pomemben glas iz bližine oblasti. Gre za angažirano, čustveno in moralno izzivalno besedilo, ki se ne boji primerjav z največjimi zločini 20. stoletja. Odpira vprašanja o soodgovornosti Zahoda, o ceni tišine in o tem, kako daleč lahko gredo politični kompromisi, preden postanejo izdaja človečnosti.
Njene besede prihajajo v trenutku, ko je svet bolj kot kadarkoli razklan – ne le glede stališča do vojne v Gazi, ampak tudi glede samega pojma odgovornosti. Medtem ko Združeni narodi ostajajo paralizirani, družbena omrežja postajajo prostor, kjer glasovi posameznikov, ki niso diplomati, a nosijo vest, poskušajo predramiti svet.
V času, ko svet molči ali govori v ciničnih diplomatskih formulacijah, je morda prav glas izven sistema tisti, ki pretrese bolj kot vsi dokumenti ZN.
Zapis Tine Gaber ni politična izjava, je moralni krik – in v njem odmeva tisto, česar se mnogi bojijo: da smo postali družba, ki si lahko ogleduje genocid v živo in obenem razpravlja o postopkih, razmerjih sil in “primernejšem trenutku”. A trenutek je zdaj. Ne za razpravo – temveč za dejanja.
Spletno uredništvo
