Na velikonočno nedeljo je bilo razpoloženje papeža Frančiška na vrhuncu, njegov smeh pa je odmeval s papeškega balkona, kjer mu je družbo delal kardinal Rode. V njunem pogovoru se je papež Frančišek s toplim glasom obrnil k Rodeju: “Mi falta la potica!” kar pomeni, da mu manjka potica. Ta trenutek je bil začetek dolge zgodbe o slovenski kulinarični dobrotici, ki je postala priljubljen dar papežu.
Ko je papež začel prejemati potice iz vse Slovenije, je postal čas, ko so se potice množično pošiljale v Vatikan. Tudi med diplomatsko vojno za naš teran, je papež prejel svojo potico iz rok takratnega kmetijskega ministra Dejana Židana. Poleg potice mu je minister podaril še med, vendar to ni preprečilo izgube vojne za teran. Spominjam se tudi seje in sarkastičnih besed Matjaža Hana: “Če je kaj pravice na tem svetu, potem bomo že dobili ta teran nazaj! Pa še potico bomo zrihtal’, a ne, minister?” V tem duhu je Židan hitro spremenil temo: “Res je, da sem jo podaril svetemu očetu, ki pa se po mojem že prav boji Slovencev, saj mu jo že čisto vsi prinesemo…”
Politiki in potica: darila za papeža
Tradicionalno slovensko sladico smo začeli množično pošiljati papežu Frančišku, ko se je razvedelo, da mu jih je v Argentini pekla Mirjana Bajlec Voršič, tašča papeževe nečakinje Marie Inés. Prvi politik, ki je uradno podaril potico papežu, je bil Miro Cerar, ki mu je maja 2015 prinesel tudi pletersko hruško, žganico, ki jo je apostolski nuncij Juliusz Janusz priporočal kot odlično dopolnitev k potici. Med tistimi, ki so se pohvalili z darilom papežu, sta bila tudi Milan Brglez in Robert Golob, pa tudi športnik Peter Prevc. Potico so mu dostavljale tudi gospodinje iz Podbrezij, in sicer kar 16 naenkrat!
Potica povsod, kamor gre papež
Potica je spremljala papeža Frančiška na vsakem koraku, tudi ko je bil na afriški turneji. V Mozambiku mu je misijonarka Zvonka Mikec spekla potico, da ga je spomnila na dom in tradicijo.
Mineva leto dni, odkar je papež zadnjič obhajal veliko noč. Čeprav je bil njegov pontifikat velik poklon potici, tega promocijskega učinka nismo znali v celoti izkoristiti. Na aktualni lestvici sto najboljših sladic sveta potica žal ni več prisotna. Ob tem obstaja bojazen, da se bomo do naše kulinarične posebnosti obnašali kot do “drv v polivinilu”, kot je nekoč dejal Janez Bogataj – ceneno, industrijsko in brez spoštovanja.
Spletno uredništvo Naša Primorska
