Evropa je po drugi svetovni vojni prisegla, da se tema totalitarizmov ne bo nikoli več vrnila. A danes, ko se retorika izključevanja in poenostavljenih rešitev znova normalizira, se postavlja vprašanje: smo se iz zgodovine res kaj naučili ali smo jo le potisnili na police učbenikov?
Evropa, čarovniški procesi in relikti zgodovine
Po drugi svetovni vojni so se preživeli odločili, da nikoli več ne bodo dovolili, da bi Evropo ponovno zagrnila tema fašizma, nacizma in strahot, ki so jim bili rodovi prve polovice 20. stoletja priča kar dvakrat. Dvakrat je celina, ki se je imela za vrhunec civilizacije, razpadla v nasilje in izključevanje.
Evropska unija je nastala kot odgovor na to zgodovinsko ponižanje. Ni bila zgolj gospodarski projekt, čeprav brez močnega gospodarstva ni stabilnosti. Bila je predvsem politična in moralna odločitev, da se tragedija ne sme ponoviti. Da se konflikti rešujejo za mizo in ne na fronti. Da pravo stoji nad močjo.
Zato Evropska unija ni birokratski konstrukt, temveč projekt vrednot. Spoštovanje človekovih pravic, dosledno spoštovanje mednarodnega prava, mir in država blaginje niso tehnični detajli, temveč temelji, brez katerih se vse poruši.
Puberteta narodov
Dolgo smo verjeli, da je bilo 20. stoletje neka boleča, a nujna puberteta narodov. Da smo skozi vojne, totalitarizme in ideološke zablode dozoreli. Da so fašizem, nacizem, mizoginija, sovraštvo do tujcev in vladanje religij postali relikti preteklosti.
Mislili smo, da bomo na te pojave gledali z enako distanco, kot danes gledamo na čarovniške procese – kot na nekaj, kar je mogoče le v času nevednosti in strahu.
Toda napredek ni trajno stanje. Je proces, ki zahteva stalno zavest. Zgodovina se ne vrača z istimi simboli, temveč z istimi vzorci mišljenja. Vrača se tam, kjer družba začne sprejemati izključevanje kot legitimno politično orodje. Vrača se, ko se kompleksne družbene težave poenostavijo v delitev na “nas” in “njih”.
Če smo puberteto preživeli, to še ne pomeni, da smo odrasli. Pomeni le, da smo imeli priložnost dozoreti.
Smo že pogrnili?
Ne vem, kdaj smo se začeli v Evropi obračati nazaj, kdaj smo začeli hoditi vzvratno. Vem pa, da se to ni zgodilo nenadoma.
Zgodilo se je z občutkom, da sistem ni pravičen. Z gospodarsko negotovostjo. Z utrujenostjo od počasnih demokratičnih postopkov. Z željo po hitrih rešitvah.
Imeli smo – in nekateri na srečo še imamo – socialno državo, utemeljeno na demokraciji in varovanju človekovih pravic. Državo blaginje in enakih možnosti. Državo, kjer sta znanost in znanje temelj napredka, kjer javno dobro prevlada nad interesi kapitala.
To je bil približek idealnega polisa, kjer je demokracija edini svetilnik.
In vendar smo skoraj pogrnili. Ne zato, ker bi nam manjkale institucije, temveč zato, ker smo začeli dvomiti v njihovo legitimnost. Ker smo dopustili, da se človekove pravice razglašajo za ideološki luksuz. Ker smo pristali na retoriko, ki varnost postavlja nad svobodo in identiteto nad pluralnost.
Na najpomembnejšem izpitu stare celine nam gre slabo. Pisni del smo opravili s slabo dvojko, zdaj čakamo zagovor.
Zagovor pride na nedeljo, 22. marca.
Na tem zagovoru ni več prostora za udobne iluzije. Sta samo dve poti – nazaj ali naprej. Lahko gremo nazaj k bogu, družini in domovini. Lahko pa gremo naprej – proti državi, kakršno smo sanjali konec 20. stoletja. Napredni demokraciji, kjer smo posamezniki slišani in spoštovani, kjer vsako življenje šteje in kjer javno zdravstvo, šolstvo ter javni prostori niso breme, temveč vezivo skupnosti.
Vprašanje ni, ali je ta izbira pomembna. Vprašanje je, ali razumemo, da izbira sploh obstaja.
Kaj bomo izbrali?
Spletno uredništvo
