Pretresljivi prizori s slovenskih kmetij: Živali stradajo, umirajo in živijo med odpadki. Ob novem zasegu se upravičeno vprašamo, kje je meja človeške krutosti?

0

Veterinarski inšpektorji so na kmetiji na Zatrniku pri Bledu trajno odvzeli vseh 14 govedi. Fotografije razkrivajo zanemarjen hlev, poln odpadkov, in izčrpano kravo. Toda še bolj pretresljivo je dejstvo, da so na isti kmetiji zaradi neustrezne oskrbe živali ukrepali že pred devetimi leti. Primer prihaja le nekaj tednov po odkritju dvanajstih poginulih govedi v Zgornji Voličini in nekaj mesecev po grozljivem odkritju živalskih trupel pod gnojem v Iljaševcih.

Ob takšnih zgodbah se zastavlja vprašanje, ki presega posamezne kmetije in inšpekcijske postopke: kako smo ljudje prišli do prepričanja, da lahko z drugimi živimi bitji ravnamo, kot da njihovo trpljenje nima nobene vrednosti?

Na Zatrniku, v neposredni bližini Bleda in Pokljuke, so veterinarski inšpektorji v sredo, 18. novembra, zaključili postopek, v katerem so rejcu trajno odvzeli vseh 14 govedi. Razmere na kmetiji so bile po ugotovitvah pristojnih služb tako neustrezne, da živali tam niso mogle več ostati. V javnost so prišle fotografije zanemarjenega dvorišča, kupov odpadkov in hleva, v katerem so med pločevinkami, plastenkami in drugo navlako opazili slabotno kravo.

O primeru je danes poročal Dnevnik, ki ga je na razmere opozoril zaskrbljeni bralec. Njegove fotografije so razkrile stanje, ki je sprožilo vprašanja o oskrbi živali, varnosti okolice in učinkovitosti nadzora. Posebej zaskrbljujoče pa je, da kmetija za veterinarsko inšpekcijo ni bila neznanka. Zaradi neustreznih razmer so tam ukrepali že leta 2017, ko so odvzeli trinajst govedi.

Med plastenkami in pločevinkami izčrpana krava

Kmetija na Zatrniku, ki je v lasti Antona Pretnarja, stoji ob območju nekdanjega smučišča. Po fotografijah, ki jih je pridobil Dnevnik, je dvorišče obremenjeno z velikimi količinami odpadkov, v hlevu pa so med navlako opazili vidno slabotno žival. Po navedbah domačinov so se druga goveda dalj časa prosto gibala na širšem območju Zatrnika, Gorij in Bohinjske Bele, zaradi česar so se pojavljale tudi skrbi za prometno varnost.

Da nadzor nad čredo ni bil ustrezen, je pokazal oktobrski inšpekcijski pregled. Inšpektor je na območju Slamnikov nad Bohinjsko Belo naletel na govedo, ki se je tam prosto paslo. Rejec ob tem ni vedel, kje so njegove živali. Takšne okoliščine niso pomembne zgolj zaradi možnosti, da živali zaidejo na cesto. Rejne živali potrebujejo reden nadzor, ustrezno krmo, pitno vodo, primerno zavetje in pravočasno veterinarsko pomoč. Brez tega so lahko izpostavljene boleznim, poškodbam in dolgotrajnemu trpljenju.

Prebivalci Zatrnika so po poročanju Dnevnika opozarjali tudi na kopičenje odpadkov, ki bi lahko ogrožali okolje. Izrazili so skrb zaradi morebitnega onesnaženja bližnjega vodotoka, nekateri pa so bili pripravljeni pomagati pri čiščenju kmetije. Po njihovih navedbah rejec ponujene pomoči ni sprejel.

Inšpekcija je ukrepala po smrti človeka, ki je pretežno skrbel za živali

Zgodba ima tudi težko človeško ozadje. Rejec je oktobra izgubil brata Slavka, s katerim sta živela v skupnem gospodinjstvu. Po ugotovitvah Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je bil pokojni brat oseba, ki je pretežno skrbela za živali. Po njegovi smrti se je njihova oskrba občutno poslabšala.

Med inšpekcijskim pregledom 23. oktobra so bile živali na paši, hlev pa je bil zanemarjen in poln navlake ter odpadne plastike. Pristojni so zato začeli postopke za odvzem in namestitev živali pri novih skrbnikih. Postopek se je zaključil 18. novembra, ko so vseh 14 govedi trajno odvzeli. Na UVHVVR so za Dnevnik pojasnili, da so ukrep izvedli zaradi rejčeve neodzivnosti.

Domačini so opozorili, da bi rejec morda potreboval tudi pomoč socialnih služb, saj naj po bratovi smrti ne bi več zmogel ustrezno skrbeti zase in za kmetijo. Veterinarska uprava je potrdila, da je Center za socialno delo Radovljica o razmerah obvestila že v preteklosti in da ga bo ponovno. Zaradi večjih količin komunalnih odpadkov na dvorišču namerava obvestiti še medobčinsko redarstvo.

Takšne okoliščine opozarjajo na pomembno razsežnost zaščite živali. Kadar človek zaradi starosti, bolezni, izgube bližnjega ali drugih življenjskih težav ne zmore več skrbeti za živali, potrebuje pomoč tudi sam. Toda njegove osebne stiske ne morejo pomeniti, da morajo živali ostati brez ustrezne oskrbe. Prav zato je pomembno, da pristojne službe ukrepajo pravočasno in usklajeno, preden se razmere razvijejo v trpljenje živali ali nevarnost za človeka.

Živali so na isti kmetiji odvzeli že leta 2017

Še bolj skrb vzbujajoče je, da zgodovina kmetije sega precej dlje od letošnjega odvzema. Po podatkih UVHVVR so inšpektorji 30. marca 2017 na isti kmetiji odvzeli trinajst govedi. Takrat so ugotovili, da so bile higienske razmere v hlevu slabe zaradi prevelikega števila živali, goveda pa podhranjena. Nekatere živali so zaostajale tudi v rasti.

Inšpekcija je po odvzemu določila največje dovoljeno število živali, ki jih je kmetija še smela rediti. Spoštovanje omejitve je nato spremljala, po njenih navedbah pa je bilo stanje v naslednjih letih sprejemljivo. Poslabšanje so ponovno ugotovili po smrti osebe, ki je večinoma skrbela za živino.

O kmetiji so leta 2017 poročale tudi Slovenske novice. Takrat sta brata Pretnar težave živali povezovala z domnevno neustrezno pitno vodo. Trdila sta, da naj bi bila onesnažena in da je povzročila pogine številnih živali. Vendar zdravstvena inšpekcija pri vzorčenju vode ni ugotovila neskladnosti, veterinarska inšpekcija pa je odvzem govedi pojasnila s slabimi higienskimi razmerami in podhranjenostjo.

Podatki o dveh odvzemih na isti kmetiji, med katerima je minilo devet let, odpirajo vprašanje, kako učinkovito je dolgoročno spremljanje tveganih rej. Inšpekcija sicer pojasnjuje, da je bila kmetija večkrat nadzorovana in da so bile razmere v vmesnem obdobju sprejemljive. Toda zadnji odvzem znova kaže, kako hitro lahko živali postanejo ogrožene, ko odpove njihova vsakodnevna oskrba.

V Zgornji Voličini našli dvanajst poginulih govedi

Primer z Zatrnika prihaja le dobra dva tedna po pretresljivem odkritju na kmetiji Jurša v Zgornji Voličini pri Lenartu. Veterinar je 2. novembra v hlevu in njegovi okolici naletel na dvanajst poginulih govedi. Trupla so bila v različnih fazah razkroja, kar je kazalo, da živali niso poginile istočasno.

Veterinarska uprava je zaradi okoliščin odkritja primer uvrstila med hujše sume mučenja živali. Po prvih ugotovitvah naj bi živali poginile zaradi pomanjkanja hrane in vode, dokončne okoliščine pa so predmet nadaljnjih postopkov. Ob odkritju je bilo na kmetiji še trideset živih govedi, ki so se pasla na prostem, in trije prašiči.

Odločitev, da preživelega goveda sprva ne odvzamejo, je sprožila številne odzive. Inšpekcija je pojasnjevala, da živali na paši niso kazale znakov neustrezne oskrbe, vendar je rejcu pozneje odredila, da jih mora prodati ali oddati. Kot je Dnevnik poročal 12. novembra, je vseh trideset govedi nato zapustilo kmetijo, saj jih je rejec prodal.

Odkritje dvanajstih poginulih živali je pretresljivo že samo po sebi. Še posebej težko pa je sprejeti misel, da so živali morda dlje časa ostajale brez osnovnih življenjskih potreb. Govedo je povsem odvisno od tega, ali mu človek zagotovi vodo, hrano in ustrezne pogoje. Ko ta skrb odpove, živali nimajo možnosti, da bi same poiskale drugo gospodarstvo ali prosile za pomoč.

V Iljaševcih pet poginulih govedi našli pod gnojem

Podobno pretresljiv primer so veterinarski inšpektorji obravnavali avgusta letos na kmetiji v Iljaševcih v občini Križevci pri Ljutomeru. Tam so od osmih govedi našli žive le še tri. Ena od preživelih živali je bila v tako slabem stanju, da jo je morala veterinarka usmrtiti, preostali dve pa so inšpektorji trajno odvzeli.

Nekaj dni pozneje so s pomočjo gasilcev iz treh hlevov odstranili pet močno razpadajočih živalskih trupel. Bila so zakopana pod plastmi gnoja in nastilja, ki so bile ponekod visoke približno sedemdeset centimetrov. Odkritje je razkrilo razmere, ki so sprožile ogorčenje javnosti in ponovno opozorile na potrebo po učinkovitem nadzoru nad dobrobitjo rejnih živali.

Primeri iz Iljaševcev, Zgornje Voličine in Zatrnika niso enaki. Razlikujejo se po ugotovljenih okoliščinah, stanju živali in sprejetih ukrepih. Povezuje pa jih dejstvo, da so morali pristojni zaradi resnih težav z oskrbo živali poseči v njihovo nadaljnjo rejo. V dveh primerih so odkrili tudi poginula goveda, na Zatrniku pa je bil izveden trajni odvzem celotne črede.

Živali niso predmeti, ki jih lahko odložimo, ko postanejo breme

Slovenska zakonodaja živali opredeljuje kot čuteča živa bitja. To ni zgolj simbolično priznanje, temveč izhodišče za dolžnosti ljudi, ki jih imajo v oskrbi. Živali občutijo bolečino, strah, stres in telesno neugodje. Njihova dobrobit zato ni odvisna samo od tega, ali so še žive, temveč tudi od pogojev, v katerih živijo.

Reja živali pomeni odgovornost, ki je ni mogoče odložiti zaradi osebnih težav, gospodarskih okoliščin ali pomanjkanja časa. Kdor živali ne more več ustrezno oskrbovati, mora poiskati pomoč ali poskrbeti za njihovo premestitev. Prav tako morajo pristojne službe ob zaznanem tveganju presoditi, kako živali pravočasno zaščititi.

Ob tem ne gre spregledati, da velika večina rejcev vsakodnevno opravlja zahtevno delo in skrbi za svoje živali. Posamezni hudi primeri ne predstavljajo celotnega slovenskega kmetijstva. Vendar to ne zmanjšuje njihove resnosti. Vsako odkritje podhranjenih, zanemarjenih ali poginulih živali zahteva obravnavo, ki v ospredje postavlja njihovo dobrobit, ne zgolj administrativnega zaključka postopka.

Kdo nam je dal pravico, da o trpljenju drugih živih bitij odločamo tako brezbrižno?

Ob fotografijah izčrpane krave v hlevu, polnem odpadkov, in ob poročilih o živalskih truplih, ki so jih našli pod gnojem, se zastavlja vprašanje, ki ga ni mogoče odpraviti z navedbo inšpekcijskih ukrepov ali zakonskih določb. Kako smo ljudje prišli do tega, da lahko trpljenje drugega živega bitja tako zlahka spregledamo? Kako lahko žival, ki je povsem odvisna od naše skrbi, postane nekaj, kar preprosto pustimo propadati?

Človek si je skozi zgodovino prisvojil izjemno moč nad naravo. Odločamo, kje bodo živali živele, kako se bodo prehranjevale, koliko prostora bodo imele in pogosto tudi, kdaj bodo umrle. Svojo prevlado nad drugimi vrstami smo začeli razumeti kot nekaj samoumevnega. Toda sposobnost, da nad drugim živim bitjem izvajamo moč, še ne pomeni, da imamo moralno pravico povzročati njegovo trpljenje.

Ta planet ni nastal za človeka. Na njem živimo skupaj z neštetimi drugimi vrstami, ki imajo svoje potrebe, svoje načine življenja in svojo sposobnost občutenja. Žival ne razume lastninskih pravic, inšpekcijskih odločb ali človeških izgovorov. Razume pa lakoto. Žejo. Bolečino. Strah. In prav zato je naša odgovornost toliko večja, kadar je njeno življenje v naših rokah.

Morda je najbolj žalostno, da se ob takšnih zgodbah vedno znova sprašujemo, kako je bilo mogoče, da je trpljenje trajalo tako dolgo. Ko se pojavijo fotografije in pridejo inšpektorji, je za nekatere živali že prepozno. Njihovega trpljenja ni mogoče izbrisati, izgubljenih življenj pa ne vrne nobena odločba.

Noben človek ni lastnik tega planeta. Smo le ena od vrst, ki na njem živijo, čeprav imamo moč, da življenje drugih vrst bistveno spreminjamo. Prav zato bi morali biti prvi, ki jih zaščitimo, in ne tisti, pred katerimi potrebujejo zaščito.

Če nas ob pogledu na shirano žival, ki nemočno stoji med odpadki, ne zaboli nič, potem težava ni več samo na eni kmetiji. Takrat se moramo vprašati, kaj se je zgodilo z našim odnosom do življenja. In ali smo ob vsej svoji moči pozabili na nekaj najosnovnejšega: da tudi življenje, ki ni človeško, ni brez vrednosti.

 

Spletno uredništvo