Bo vlada o 20 milijardah odločala brez ljudi? Levica zahteva razkritje dogovorov z ZDA in referendum o JEK 2

0

Projekt drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK 2) sproža vse ostrejši politični spor. Levica je danes zahtevala sklic nujne skupne seje dveh parlamentarnih odborov, javno objavo osnutka medvladnega sporazuma z Združenimi državami Amerike in posvetovalni referendum pred dokončno investicijsko odločitvijo. Sokoordinatorica stranke Asta Vrečko opozarja, da bi lahko vlada Janeza Janše o enem najdražjih projektov v slovenski zgodovini odločala brez neposrednega soglasja državljanov. Minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec očitke o tajnem dogovarjanju zavrača, obenem pa je že napovedal, da referendum ni predviden. V ospredju je tudi vprašanje, ali bi sporazum z Washingtonom lahko ameriškemu Westinghousu zagotovil prednost pred drugimi ponudniki.

Razprava o gradnji drugega bloka krške nuklearke je dobila novo politično razsežnost. Poslanska skupina Levice je danes, 18. novembra, vložila zahtevo za sklic skupne nujne seje parlamentarnih odborov za infrastrukturo in energetiko ter za okolje in prostor. Od vlade zahteva pojasnila o pripravah na projekt, razkritje dokumentacije o pogovorih z ZDA in zagotovilo, da odločitev o tako veliki investiciji ne bo sprejeta brez sodelovanja javnosti.

Povod za zahtevo so nedavne izjave ministra Jerneja Vrtovca, da želi vlada projekt JEK 2 v tem mandatu pripeljati tako daleč, da ga pozneje ne bi bilo več mogoče ustaviti. Takšno stališče je sprožilo ostre odzive opozicije, saj odpira vprašanje, koliko ključnih odločitev bi bilo sprejetih še pred morebitnim referendumom.

Po poročanju N1 je Asta Vrečko na današnji novinarski konferenci opozorila na politično odgovornost ljudi, ki vodijo priprave na projekt, katerega vrednost je ocenila na približno 20 milijard evrov. Pri tem je izpostavila tudi pretekle afere in vprašanja preglednosti javnih naročil, povezana s posameznimi predstavniki sedanje oblasti.

V Levici poudarjajo, da ne nasprotujejo zgolj posamezni kadrovski ali tehnični odločitvi, temveč načinu, kako vlada vodi priprave na projekt z dolgoročnimi finančnimi, energetskimi in družbenimi posledicami.

Vrečko opozarja na odločanje brez referenduma

Asta Vrečko je bila posebej kritična do ministrovih napovedi, da vlada ne načrtuje referenduma o JEK 2. Po njeni oceni bi bilo nesprejemljivo, da bi se o investiciji takšnega obsega odločalo brez neposrednega izrekanja državljanov.

Pri tem je spomnila, da je Vrtovec v času, ko je bila njegova NSi v opoziciji, zagovarjal referendum o projektu. Po prevzemu ministrskega položaja pa je njegovo stališče drugačno.

Minister je v začetku novembra izjavil, da referendum za zdaj ni predviden in da zanj ne vidi potrebe. Kot razlog je med drugim navedel, da posvetovalni referendum ni določen v koalicijski pogodbi, opozoril pa je tudi na politične zaplete ob prejšnjih poskusih njegove izvedbe.

Toda dejstvo, da referendum ni zapisan v koalicijski pogodbi, še ne pomeni, da ga ni mogoče izvesti. Posvetovalni referendum je politična možnost, o kateri lahko odloča državni zbor, njegova izvedba pa ni samodejno odvisna od koalicijskih zavez.

V Levici zato zahtevajo, da se državljanom omogoči izrekanje pred dokončno investicijsko odločitvijo, ko bodo znani ključni podatki o stroških, financiranju in posledicah projekta.

Sporazum z ZDA: Ali bi Westinghouse dobil prednost?

Drugo osrednje vprašanje je priprava medvladnega sporazuma med Slovenijo in Združenimi državami Amerike o sodelovanju na področju jedrske energije.

Levica zahteva, da vlada objavi aktualni osnutek sporazuma in državnemu zboru posreduje tudi povezano korespondenco. Predvsem želi izvedeti, kakšne zaveze se pripravljajo in ali bi lahko vplivale na prihodnjo izbiro tehnologije oziroma dobavitelja za JEK 2.

Med možnima ponudnikoma jedrske tehnologije sta ameriški Westinghouse in francoski EDF. V Levici opozarjajo, da bi lahko meddržavno dogovarjanje z ZDA ameriškemu podjetju ustvarilo prednost še pred odprtim konkurenčnim postopkom.

Vrečko je vladi očitala protislovje med njenim poudarjanjem konkurenčnosti in možnostjo, da bi se s političnim dogovorom vnaprej omejila izbira najugodnejšega ponudnika.

Takšen očitek je treba razumeti kot politično opozorilo, ne kot že dokazano dejstvo, da je bil Westinghouse izbran. Izbira dobavitelja za JEK 2 namreč še ni dokončno sprejeta, prav tako ni javno potrjeno, da bi aktualni osnutek sporazuma neposredno določal ameriškega izvajalca.

Toda vprašanje je pomembno. Pri projektu, katerega stroški bi lahko dosegli več deset milijard evrov, lahko že način oblikovanja razpisnih pogojev, tehničnih zahtev in meddržavnih zavez bistveno vpliva na prihodnjo konkurenco.

Starejši osnutek je bil že objavljen, aktualna pogajanja ostajajo odprta

V razpravi o domnevno skrivnem sporazumu je pomembna okoliščina, da je slovenska vlada decembra 2025 že javno objavila takratni osnutek medvladnega sporazuma z ZDA.

Dokument je predvideval sodelovanje na področju civilne jedrske energije, razvoja projekta JEK 2, strokovne podpore, financiranja, izobraževanja in vključevanja podjetij v dobavne verige.

V besedilu so bile posebej poudarjene ameriške izkušnje z jedrsko tehnologijo in možnosti sodelovanja slovenskih podjetij z ameriškimi dobavitelji. Hkrati je osnutek določal, da sporazum sam po sebi ne ustvarja finančnih pravic ali obveznosti za pogodbenici.

To pomeni, da zgolj obstoj takšnega dokumenta še ne dokazuje izbire Westinghousa ali sprejetja investicijske odločitve. Lahko pa meddržavni dogovor oblikuje okvir prihodnjega sodelovanja in vpliva na nadaljnje priprave projekta.

Dnevnik je oktobra letos poročal, da se je po zamenjavi oblasti priprava mednarodnega akta nadaljevala. Kabinet predsednika vlade Janeza Janše je dostop do dela pretekle korespondence zavrnil z obrazložitvijo, da usklajevanje še ni zaključeno in da bi razkritje notranjih stališč lahko oslabilo slovenski pogajalski položaj.

Prav zato Levica zdaj ne zahteva zgolj dokumenta, ki je bil objavljen že lani, temveč aktualno besedilo in dokumentacijo o nadaljnjih pogovorih.

Vrtovec zanika tajni sporazum in poudarja energetsko varnost

Minister Jernej Vrtovec je očitke o tajnem dogovarjanju z ZDA zavrnil tudi v državnem zboru. Na poslansko vprašanje Vladimirja Šege iz Levice je 16. novembra odgovoril, da vlada ne pripravlja tajnega sporazuma in da javnosti ni treba strašiti.

Ministrstvo je že v začetku novembra pojasnilo, da priprava osnutka mednarodnega sporazuma še poteka in da njegova vsebina ni dokončno usklajena. Po njegovih navedbah bo dokument javno dostopen po zaključku usklajevanja.

Na ministrstvu tudi trdijo, da sporazum ne bi pomenil neposredne investicijske odločitve ali finančne obveznosti Slovenije. Poudarjajo, da je namen sodelovanja ureditev širšega okvira za jedrsko tehnologijo in strokovno sodelovanje.

Vrtovec projekt JEK 2 predstavlja kot strateško pomemben za dolgoročno energetsko neodvisnost Slovenije in zanesljivo oskrbo z električno energijo. Po njegovih besedah država potrebuje stabilne proizvodne vire, ki lahko zagotavljajo elektriko tudi takrat, ko sončne in druge vremensko odvisne elektrarne ne proizvajajo dovolj.

Minister je napovedal, da naj bi bil državni prostorski načrt za JEK 2 sprejet do konca leta 2028. Postopek umeščanja v prostor je torej še v teku, dokončna investicijska odločitev pa še ni sprejeta.

Vendar prav ta časovni okvir odpira vprašanje, na kateri točki bi bilo sodelovanje javnosti še lahko učinkovito. Če bi se država pred referendumom že zavezala k določenim tehnološkim ali pogodbenim rešitvam, bi se lahko prostor za poznejše odločanje zožil.

Levica zahteva finančno analizo, ne zgolj političnih zagotovil

Poleg razkritja dokumentov Levica zahteva celovito finančno analizo projekta JEK 2, ki bi morala biti javnosti predstavljena pred kakršnokoli zavezujočo odločitvijo.

Takšna analiza bi morala po njihovem predlogu vključevati različne scenarije financiranja, morebitne zamude pri gradnji, prekoračitve stroškov in posledice za javne finance.

To so ključna vprašanja za vsako veliko infrastrukturno investicijo, še posebej pa za jedrsko elektrarno, katere načrtovanje in gradnja lahko trajata več let, njeno obratovanje pa nato več desetletij.

Ocena približno 20 milijard evrov, ki jo je danes izpostavila Vrečko, ni dokončno potrjena pogodbena cena projekta. Končni stroški bodo odvisni od izbrane tehnologije, moči reaktorja, načina financiranja, obresti, poteka gradnje in drugih dejavnikov.

Prav stroški financiranja lahko pomembno vplivajo na skupno vrednost investicije. Daljša gradnja pomeni daljše obdobje, v katerem projekt še ne proizvaja elektrike, finančne obveznosti pa se že kopičijo.

V Levici zato zahtevajo tudi primerjavo različnih scenarijev prihodnje oskrbe z električno energijo, da bi bilo mogoče oceniti, kakšno vlogo naj ima jedrska energija v primerjavi z drugimi možnostmi.

Takšna primerjava mora upoštevati ne le investicijske stroške, temveč tudi zanesljivost oskrbe, omrežne potrebe, hranilnike energije, okoljske vplive in dolgoročno ceno električne energije.

Opozicija opozarja tudi na nevarnost ponovitve napak iz TEŠ 6

V politični razpravi o JEK 2 se vse pogosteje pojavlja primerjava s šestim blokom Termoelektrarne Šoštanj, ki je zaradi velikih podražitev, spornih poslovnih odločitev in poznejših finančnih težav postal simbol problematičnega upravljanja velikih energetskih investicij.

Poslanec Levice Vladimir Šega je v državnem zboru opozoril na nevarnost, da bi se podobne težave pri JEK 2 ponovile v bistveno večjem finančnem obsegu.

Vrtovec je takšne primerjave zavrnil. Poudaril je, da so priprave na drugi blok potekale že v času prejšnje vlade, ter zagotovil, da sedanja vlada projekt vodi strokovno in odgovorno.

Obe investiciji sta tehnološko in organizacijsko različni, zato neposredna primerjava njunih stroškov ali poslovnih tveganj ni preprosta. Vendar izkušnja TEŠ 6 ostaja pomembno opozorilo o posledicah nezadostnega nadzora, pomanjkljivega upravljanja tveganj in nepreglednih postopkov.

Pri JEK 2 bi bilo treba še pred dokončno odločitvijo jasno opredeliti, kdo bo prevzel tveganja morebitnih podražitev in zamud, kakšne bodo obveznosti države ter kako bodo zaščiteni davkoplačevalci in prihodnji odjemalci električne energije.

Odgovori na ta vprašanja so pomembni ne glede na to, ali posamezna politična stranka podpira jedrsko energijo ali ji nasprotuje.

Referendum je bil leta 2024 že razpisan, nato pa preklican

Razprava o referendumu ima tudi pomembno politično ozadje. Državni zbor je leta 2024, v času vlade Roberta Goloba, že sprejel odlok o posvetovalnem referendumu o projektu JEK 2.

Referendum je bil predviden za november 2024, vendar ga je parlament po razkritjih in političnih zapletih v zvezi s pripravo referendumskega vprašanja preklical.

V javnosti so se takrat pojavili očitki o dogovarjanju parlamentarnih strank glede referendumskega vprašanja in o tem, da bi bilo lahko odločanje zastavljeno tako, da bi favoriziralo podporo projektu.

Pomemben del razprave je bilo tudi dejstvo, da je državni zbor sprejemal resolucijo o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije, ki je predvidevala izvedbo JEK 2, še pred izrekanjem državljanov.

Preklic referenduma je zato pustil odprto vprašanje, kako in kdaj naj se javnost odloči o projektu.

V začetku letošnjega novembra je tudi Gibanje Svoboda opozorilo, da je JEK 2 prevelik in preveč pomemben projekt, da o njem ne bi odločali državljani. Stranka je Vrtovčevo napoved, da referendum ni predviden, označila za nesprejemljivo in napovedala nasprotovanje takšnemu načinu odločanja.

Tako se zahteve po referendumu zdaj pojavljajo pri več opozicijskih strankah, čeprav so imele te v preteklosti različne vloge pri pripravi projekta in prejšnjem referendumskem postopku.

Pet zahtev, s katerimi želi Levica ustaviti odločanje za zaprtimi vrati

Poslanska skupina Levice je za predlagano nujno sejo parlamentarnih odborov pripravila več sklepov, s katerimi želi vlado zavezati k preglednejšemu postopku.

Najprej zahteva, da vlada do celovite predstavitve projekta javnosti in državnemu zboru ne podpiše medvladnega sporazuma z ZDA ali drugega dokumenta, ki bi vnaprej določal tehnologijo oziroma dobavitelja za JEK 2.

Druga zahteva se nanaša na nemudno posredovanje aktualnega osnutka sporazuma in povezane korespondence državnemu zboru ter javno objavo dokumentacije.

Levica želi tudi zagotovilo, da bo morebitni dobavitelj izbran v odprtem konkurenčnem postopku, v katerem bodo imeli vsi ponudniki enakovredne možnosti.

Poleg tega zahteva celovito finančno analizo z različnimi scenariji stroškov, zamud, prekoračitev in financiranja. Zadnja pomembna zahteva pa je izvedba posvetovalnega referenduma pred dokončno investicijsko odločitvijo.

Gre za predloge sklepov, o katerih bodo morali pristojni parlamentarni odbori šele razpravljati. Njihova vložitev zato še ne pomeni, da je vlada dolžna takoj ustaviti pogajanja ali razpisati referendum.

Ali lahko Slovenija ohrani odprto izbiro dobavitelja?

Pri razpravi o sodelovanju z ZDA je pomembno razlikovati med širšim meddržavnim sodelovanjem in konkretno izbiro izvajalca projekta.

Slovenija z Združenimi državami že dolgo sodeluje na področju civilne jedrske energije. Obstoječa Nuklearna elektrarna Krško uporablja tehnologijo Westinghouse, ameriška podjetja pa imajo pomembno vlogo v svetovni jedrski industriji.

Takšno sodelovanje samo po sebi ni sporno. Prav tako ni nenavadno, da države pri velikih infrastrukturnih projektih sklepajo sporazume o tehnološkem, raziskovalnem in gospodarskem sodelovanju.

Vprašanje pa je, ali bi lahko določila konkretnega sporazuma ustvarila položaj, v katerem bi bil eden od ponudnikov v prednosti pred drugimi, še preden bi bila sprejeta končna odločitev o projektu.

Za slovensko državo bi moralo biti ključno, da ohrani možnost izbire tehnologije in dobavitelja na podlagi preverljivih strokovnih, varnostnih, finančnih in gospodarskih meril.

To ne pomeni, da bi moral biti ameriški ponudnik izključen, temveč da morajo biti pravila odločanja pregledna in da morebitni politični dogovori ne smejo nadomestiti vsebinske presoje ponudb.

Prav zato je razkritje aktualnega osnutka sporazuma pomembno tudi za razjasnitev očitkov, ki jih izreka opozicija.

O projektu, ki bo zaznamoval prihodnje generacije, se spor šele zaostruje

JEK 2 je eden najpomembnejših načrtovanih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. Njegova morebitna izvedba bi vplivala na proizvodnjo električne energije, javne finance, gospodarstvo, okolje in prihodnjo energetsko politiko države.

Zagovorniki poudarjajo zanesljivo proizvodnjo nizkoogljične električne energije in manjšo odvisnost od uvoza. Kritiki opozarjajo na izjemno visoke investicijske stroške, finančna tveganja, dolgotrajno gradnjo in vprašanja ravnanja z radioaktivnimi odpadki.

Odločitev zato ne more temeljiti zgolj na političnih izjavah o energetski neodvisnosti ali opozorilih pred finančnimi tveganji. Potrebni so preverljivi podatki, primerjava različnih možnosti in jasna predstavitev posledic.

Današnja zahteva Levice je tako nov korak v političnem sporu, ki bo verjetno spremljal projekt tudi v prihodnjih mesecih.

Minister Vrtovec vztraja, da vlada ne pripravlja tajnega sporazuma in da referendum ni potreben. Levica in Gibanje Svoboda pa zahtevata, da državljani dobijo možnost odločanja, še preden bi projekt dosegel točko, na kateri ga ne bi bilo več mogoče ustaviti.

Pri investiciji, ki bi lahko dosegla približno 20 milijard evrov, vprašanje ni samo, ali Slovenija potrebuje novo jedrsko elektrarno. Enako pomembno je, kdo bo sprejemal odločitve, na podlagi katerih podatkov in s kakšnimi finančnimi posledicami za prihodnje generacije.

Odgovor na to vprašanje bo v veliki meri odvisen od tega, koliko dokumentacije bo vlada pripravljena razkriti in ali bo državljanom pred dokončno odločitvijo omogočila neposredno izrekanje.

 

Spletno uredništvo Toti Maribor