Slovenske kolesarje v nedeljo čaka eden najtežjih preizkusov letošnjega svetovnega prvenstva. Moška cestna dirka v Montrealu bo dolga kar 273,7 kilometra, kolesarji pa bodo premagali več kot 3800 višinskih metrov. Primož Roglič po drugem mestu na Vuelti ne želi napovedovati rezultata. Slovenci so traso že preizkusili, sporočilo iz reprezentance pa je precej enotno: to bo dirka, na kateri bo odločala predvsem sposobnost preživeti ure in ure neusmiljenega ritma.
Svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu se bo v nedeljo v Montrealu končalo z veliko moško cestno dirko, na kateri bo imela svoje načrte tudi Slovenija. Tokrat brez Tadeja Pogačarja, zato pa s Primožem Rogličem, ki je v Kanado prišel po izjemno zahtevni Vuelti, na kateri je kljub težavam v pripravah osvojil drugo mesto.
Uradni podatki Mednarodne kolesarske zveze razkrivajo razsežnost nedeljskega izziva. Trasa meri 273,7 kilometra in prinaša 3803 višinske metre vzponov, po uvodnem delu pa bodo kolesarji kar dvanajstkrat prevozili zaključni krog okoli Mount Royala. Prav ponavljanje krajših vzponov utegne iz dirke narediti postopno izločanje, pri katerem ne bo odločal samo en napad, ampak predvsem to, koliko moči bo komu ostalo po več kot šestih urah dirkanja.
Roglič: Osredotočiti se moramo nase
Slovenska reprezentanca je progo že preizkusila, Roglič pa po ogledu ni skrival, da lahkega dne ne pričakuje. Dolga pot v Kanado se je poznala tudi pri prvem treningu, vendar je dobil dovolj informacij o tem, kaj jih čaka v nedeljo.
»Krog je bil na testu težak, malo tudi zaradi utrujenosti po dolgi poti. Treh krogov se spomnim, zadnjih dveh pa malo slabše. Zanimivo bo,« je povedal Roglič in ob tem poudaril, da bo za slovensko reprezentanco najpomembneje, da se drži lastnega načrta in ne začne dirkati po nareku tekmecev.
»Moramo se osredotočiti nase in skušati z ekipo opraviti najboljše, kar sami lahko. Delati moramo stvari, ki se jih bomo dogovorili, noge pa bodo pokazale, kaj bomo dosegli skupaj in v primerjavi z vsemi ostalimi,« je dodal 36-letni Kisovčan.
Njegove besede so razumljive tudi ob pogledu na zadnje tedne. Roglič je Vuelto začel po zahtevnem obdobju, saj ga je pred dirko na treningu zbil avtomobil, zaradi poškodb pa je moral pomemben del priprav zamenjati z rehabilitacijo. Kljub temu je tritedensko dirko končal na drugem mestu za Enricom Masom. Po koncu Vuelte je dejal, da je bilo drugo mesto glede na okoliščine zanj skoraj kot zmaga.
Vprašanje je, koliko je Vuelta pustila v nogah
Prav Vuelta predstavlja največjo neznanko pred nedeljo. Roglič ima v nogah tekmovalni ritem, ki ga marsikateri tekmec nima, vendar je cena tritedenske dirke lahko visoka. Tudi sam tega ne skriva.
»Zame se je odvila izjemno. Zdaj pa bomo videli, ali sem se uspešno in dovolj spočil ali pa malo prestopil tisto mejo in pretreniral. Vse bo pokazala nedelja,« je povedal slovenski as.
Podobno vprašanje velja za Gala Glivarja, ki je prav tako nastopil na Vuelti. Po ogledu trase je ocenil, da je krog zelo dinamičen in težak, čeprav ni izrazito tehničen. Matevž Govekar pa je opozoril predvsem na zaporedje vzponov: posamezni klanci niso izjemno dolgi, vendar se ponavljajo brez pravega časa za regeneracijo. Po njegovih besedah bo šlo za »dirko na izčrpavanje«.
In prav tu se skriva posebnost Montreala. Zaključni krog meri približno 13,4 kilometra, na njem pa so vzpon Camillien-Houde, Côte de la Polytechnique z odseki nad 11 odstotkov in vzpenjajoč se zaključek po Avenue du Parc. Moški bodo ta krog opravili dvanajstkrat. Kolesar, ki bo v prvih krogih porabil preveč energije, utegne račun plačati šele veliko pozneje.
Brez Pogačarja povsem drugačna slovenska zgodba
Slovenska reprezentanca bo letos dirkala brez Tadeja Pogačarja, svetovnega prvaka iz Züricha 2024 in Kigalija 2025. Njegova odsotnost pomembno spreminja razmerja moči. Slovenija nima kolesarja, okoli katerega bi bilo treba celotno dirko že vnaprej podrediti enemu scenariju, hkrati pa tudi tekmecem ne bo treba ves dan nadzorovati Pogačarjevih napadov.
To pomeni, da lahko Slovenci čakajo na razvoj dirke in poskušajo čim dlje ohraniti več kolesarjev v igri. Poleg Rogliča, Glivarja in Govekarja bodo pomembne izkušnje Luke Mezgeca, ki bo prav v reprezentančnem dresu zaključil dolgo profesionalno kariero. V slovenski zasedbi je tudi Tilen Finkšt.
Mezgec progo dobro pozna še iz začetkov svoje profesionalne kariere. V Montrealu je dirkal že leta 2013 in opozarja, da je osnovni značaj trase podoben, vendar se je v trinajstih letih močno spremenil način dirkanja. Današnje dirke so hitrejše, napadi prihajajo prej in prostora za varčevanje z energijo je bistveno manj.
Evenepoel, Van Aert, Del Toro, Seixas, Pidcock …
Odsotnost Pogačarja je močno razširila krog najnevarnejših imen. Belgija ima kar dve veliki možnosti – Remca Evenepoela in Wouta van Aerta. Evenepoel je v Kanadi že pokazal odlično pripravljenost, medtem ko je Van Aert v Montreal prišel po zelo močni Vuelti. Tuji kolesarski mediji posebej izpostavljajo tudi Mehičana Isaaca del Tora, Francoza Paula Seixasa, Britanca Toma Pidcocka in nekdanjega svetovnega prvaka Mathieuja van der Poela.
Del Toro ima pred nedeljo še posebej zanimivo referenco: na trasi okoli Mount Royala je že dokazal, da mu ustreza takšen profil. Na nedavni veliki nagradi Montreala je bil v ospredju skupaj s Seixasom, zato bo poznavanje terena zanj pomembna prednost. Tudi domače reprezentance njegovih tekmecev bodo morale upoštevati dejstvo, da lahko kombinacijo kratkih vzponov in zahtevnega zaključka prestane med najboljšimi.
Belgijci imajo po drugi strani več taktičnih možnosti. Evenepoel lahko napade precej pred zadnjim krogom, Van Aert pa predstavlja nevarnost v drugačnem scenariju. Prav zaradi tako različnih tipov kolesarjev je težko pričakovati, da bi vse reprezentance čakale na zadnjih nekaj kilometrov. Dolžina in ponavljanje vzponov ponujata dovolj prostora za napade precej pred zaključkom.
Montreal ne bo dopuščal počitka
Prvih več kot sto kilometrov bo karavano vodilo skozi območje Montérégie, nato bodo kolesarji prek mostu Samuel-De Champlain prišli v Montreal in začeli dvanajst krogov okoli Mount Royala. Šele tam se utegne začeti pravo selekcioniranje.
Na papirju posamezni vzponi niso primerljivi z dolgimi alpskimi ali pirenejskimi klanci, toda njihovo nenehno ponavljanje spreminja značaj dirke. Po 200 kilometrih isti nekajminutni vzpon ni več isti vzpon kot na začetku. Vsako pospeševanje pomeni dodatno porabo energije, vsako zapiranje luknje lahko postane usodno, položaj pred vzponi pa bo zaradi visoke hitrosti iz kroga v krog pomembnejši.
Zato napoved slovenskega tabora, da bo šlo za dirko na izčrpavanje, ni pretirana. 273,7 kilometra, več kot 3800 višinskih metrov in dvanajst zaključnih krogov pomenijo, da bo nedeljska dirka kaznovala skoraj vsako nepotrebno porabo moči.
Za Rogliča bo ob tem najpomembnejše vprašanje, ali je po Vuelti uspel ujeti ravnotežje med tekmovalnim ritmom in utrujenostjo. Sam odgovora še nima – in ga niti ne želi iskati v velikih napovedih.
Po sezoni, v kateri je moral tik pred Vuelto namesto načrtovanih priprav opravljati rehabilitacijo, je že prihod na svetovno prvenstvo v položaju, ko lahko razmišlja o najtežji nedeljski preizkušnji, drugačen od običajnega. Tokrat bo veliko odvisno tudi od tega, kako dolgo bo Slovenija uspela ohraniti svoje karte skrite.
Na takšni progi namreč svetovnega prvaka morda ne bo določil najmočnejši napad, temveč tisti, ki bo imel po skoraj 274 kilometrih še dovolj moči, da ga sploh lahko izvede. In prav zato Rogličeve besede najbolje povzamejo nedeljsko uganko: na koncu bodo odgovor dale noge.
Spletno uredništvo
